Jedro

Razčiščevanju vprašanja o obstoju zarubljene (in prenesene) terjatve je namenjeno tudi določilo 111. člena ZIZ, vendar pa pritožnik v zvezi s tem določilom spregleda, da sodišče lahko zahteva izjavo dolžnikovega dolžnika o zarubljeni terjatvi le na upnikov predlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišče prve stopnje.

II. Upnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, In 1 z dne 9.8.2013 zavrne, pri čemer je dolžan dolžnik upniku v osmih dneh povrniti 250,80 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep se je pritožil dolžnik po svojem pooblaščencu in v pritožbi predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določilo 111. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče prve stopnje bi moralo namreč sklep o rubežu posredovati dolžnikovemu dolžniku in od njega zahtevati izjavo po 111. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje pa ni postopalo na ta način, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pritožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da na podlagi določbe 156. člena Ustave RS začne postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti 111. člena ZIZ z vidika 22. in 34. člena Ustave RS. V pritožbi nadalje opozarja, da je zarubljena terjatev sporna, upoštevaje ob tem sklenjeno sodno poravnavo med dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom.

3. Upnik je po svojem pooblaščencu podal odgovor na dolžnikovo pritožbo in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglasil je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba dolžnika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje argumentirani pravni oceni, ki jo je sodišče prve stopnje glede izvršbe na denarno terjatev (ki se opravlja z rubežem in prenosom) zavzelo v izpodbijanem sklepu. S sklepom o rubežu terjatve (niti s sklepom o prenosu terjatve) se vsebinsko ne odloča o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, marveč s tem sklepom (s katerim se dovoli rubež denarne terjatve) sodišče prepove dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati (prvi odstavek 107. člena ZIZ). Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek 107. člena ZIZ), pri čemer dolžnikov dolžnik sploh nima pravice pritožbe zoper sklep o rubežu (četrti odstavek 107. člena ZIZ). Zato je mogoče zarubiti tudi sporno ali celo neobstoječo terjatev, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

6. Ali takšna terjatev obstoji, se bo praviloma razčiščevalo šele v bodoči pravdi, v kateri bo skušal upnik zarubljeno terjatev izterjati od (domnevnega) dolžnikovega dolžnika. Razčiščevanju vprašanja o obstoju zarubljene (in prenesene) terjatve je namenjeno tudi določilu 111. člena ZIZ, vendar pa pritožnik v zvezi s tem določilom spregleda, da sodišče lahko zahteva izjavo dolžnikovega dolžnika o zarubljeni terjatvi le na upnikov predlog. V konkretnem primeru pa upnik takšnega predloga ni podal, zato uporaba določila 111. in 112. člena ZIZ ni na mestu. To pa pomeni, da se je po volji upnika (in na njegov rizik) vprašanje o obstoju ali neobstoju zarubljene terjatve preneslo v fazo poznejše pravde, v kateri bo dolžnikov dolžnik lahko izjavil tudi, ali pripozna zarubljeno terjatev, in sicer kolikšen znesek, ter ali je njegova obveznost, da poravna to terjatev, pogojena z izpolnitvijo kakšne druge obveznosti. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne vidi nobene relevantne podlage, da bi prekinilo predmetni postopek in sprožilo postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti 111. člena ZIZ z vidika 22. in 34. člena Ustave RS.

7. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Pač pa sodišče upniku ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj je ocenilo, da je v konkretnem primeru odgovor na pritožbo nedovoljeno pravno sredstvo (tretji odstavek 9. člena ZIZ).