Jedro

Republika Slovenija je pasivno legitimirana v pravdi zaradi povrnitve škode, nastale tožniku med obveznim služenjem vojaškega roka leta 1985 v takratni JLA, in sicer na podlagi dodatne dejanske in pravne podlage v primerjavi s tisto, ki je veljala za nekdanjo skupno državo. Nova podlaga temelji na dejstvu osamosvojitve in takrat sprejetih osamosvojitvenih aktih. Pred osamosvojitvijo zastaranje proti njej ni moglo začeti teči in zato tudi ni moglo priti do pretrganja zastaranja. Ker pa je od njene osamosvojitve do vložitve tožbe preteklo več kot tri leta, je tožbeni zahtevek v pretežnem delu (razen glede nove škode) že zastaral. Nočna hoja kolone vojakov po desni strani ceste je nevarna dejavnost, saj ugotovljene konkretne okoliščine tudi po splošnem pojmovanju in življenjskih izkušnjah predstavljajo večjo nevarnost nastanka škode od npr. nočne hoje posameznika po desni strani ceste.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati prvotožniku (v nadaljevanju tožnik) 12,000.000 SIT odškodnine in mu povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov. Njegov presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi tožbena zahtevka drugotožnika in tretjetožnice. Ugotovilo je, da je do škodnega dogodka prišlo 10.06.1985, ko je takrat 19 let starega tožnika na cesti Zadar Benkovac ponoči zbil osebni avtomobil. Tožnik je takrat v okviru izvrševanja vojaške obveznosti kot desetar vodil kolono vojakov po desnem robu ceste, sam pa je hodil nekoliko bolj proti sredini, vendar še v okviru enega metra od desnega roba ceste. Hojo v takih okoliščinah je sodišče ocenilo kot nevarno dejavnost in zato ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke. O med seboj povezanih ugovorih in stališčih obeh pravdnih strank glede vprašanj pasivne ligitimacije tožene stranke, litispendence zaradi pravde pred hrvaškim sodiščem in zastaranja je odločilo tako, da je prva dva ugovora zavrnilo, delno pa je ugodilo ugovoru zastaranja. Ugotovilo je, da je dne 28.09.1995 vložena tožba vložena po preteku subjektivnega in objektivnega zastaralnega roka. Zato so pretežni del tožnikove odškodninske terjatve in v celoti odškodninski terjatvi njegovih staršev zastarale. Le odškodninska terjatev tožnika za nepremoženjsko škodo, nastalo v letu 1998, še ni zastarala. Za to novo škodo mu je sodišče prisodlo 12,000.000 SIT enotne odškodnine. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili pravočasni reviziji.

Tožniki v svoji reviziji uveljavljajo revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija vztraja pri pritožbenem očitku o nasprotju razlogov o pasivni ligitimaciji in zastaranju, na kar naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo, zatrjuje medsebojno nasprotje razlogov v sodbi sodišča druge stopnje o zastaranju, nevsebinski odgovor na pritožbeno zatrjevano pretrganje zastaranja zaradi vložene tožbe pri Občinskem sodišču v Zadru in pomanjkanje razlogov, zakaj bi tožena stranka uspela z ugovorom litispendence. Pri očitku zmotne uporabe materialnega prava revizija poudarja, da oškodovanci zaradi razpada SFRJ ne smejo ostati brez pravnega varstva. V tej zadevi se je zgodilo prav to in prav zaradi neurejenega razpada SFRJ in ker tožena stranka ob tem ni uredila vprašanja prenosa pravdnih postopkov. Zmoten je zaključek, da ni prišlo do pretrganja zastaranja. Tožniki tako pri tem kot pri hrvaškem sodišču uveljavljajo isto terjatev, tožena stranka pa je glede odškodninske obveznosti univerzalna pravna naslednica SFRJ. Zato je 25.06.1991 stopila v razmerje do tožnikov namesto SFRJ in ga je prevzela v enakem pravnem in dejanskem stanju, kot je bilo tega dne. Čeprav meni, da ugovor tožene stranke glede mednarodne litispendence ni utemeljen, pa zatrjuje, da so materialnopravno zmotni razlogi sodišča druge stopnje za neutemeljenost tega ugovora. Pri tem se revizija sklicuje na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.12.1998 (II Ips 55/98) o imuniteti tujih držav pred našimi sodišči. Zmotno je torej stališče, da bi v primeru pretrganja zastaranja tožena stranka uspela z ugovorom litispendence. Republika Slovenija je suverena država, to dejstvo je del njenega javnega reda, zato sodbe tujega sodišča proti njej v naši državi ne bi bilo mogoče izvršiti. Revizija še meni, da je bilo za novo škodo tožniku premalo prisojeno, zlasti glede na izkazano bodočo škodo.

Revizija tožene stranke uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na razloge sodišča druge stopnje, da gre za posebno obliko litispendence, za katero je namesto istovetnosti strank pomemben le prevzem pravic in obveznosti od prejšnje države, so sporni nadaljnji razlogi, da naj bi bilo nerešeno vprašanje sukcesije izključni razlog, da le ne gre za tako obliko litispendence. Sodišče druge stopnje se neustrezno sklicuje na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.06.1997 (II Ips 43/97) o odškodninski odgovornosti Republike Slovenije za škodo, ki jo je slovenski državljan pretrpel med služenjem vojaškega roka v bivši JLA. Ta odškodninska odgovornost je podana samo, če je bila za škodo odgovorna nekdanja JLA. Sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da hoja vojakov v nočnih razmerah po cesti ni nevarna. Zato so nepravilni nadaljnji razlogi, da so v tem primeru izključni razlogi za opredelitev nevarne dejavnosti okoliščine, da je tožnik služil vojaški rok in da je bil dolžan to dejavnost izvajati. Po teoriji in sodni praksi vsaka vojaška aktivnost še ne predstavlja nevarne dejavnosti. Pri tem se revizija tožene stranke sklicuje na tri primere iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V nadaljevanju povzema potek konkretnega škodnega dogodka, poudarja, da so vojaki hodili v skladu s cestnoprometnimi predpisi in zatrjuje, da je bil povzročitelj škode le voznik osebnega avtomobila. Zmotno je uporabljen pravni standard nevarne dejavnosti, za krivdno odgovornost pa sodišče ni ugotovilo potrebnih elementov. Tožena stranka v nadaljevanju ugovarja tudi višini prisojene odškodnine, v ostalem pa se sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročenih revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabljati še naprej glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku in datum izdaje sodbe prve stopnje).

Reviziji nista utemeljeni.

Obe reviziji neutemeljeno očitata sodiščema druge in prve stopnje, da naj bi bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Pri uveljavljanju teh kršitev je revizija tožene stranke nekonkretizirana. Njenega pavšalnega sklicevanja na pritožbene razloge revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj je revizija izredno pravno sredstvo z ožjimi možnostmi in razlogi izpodbijanja od pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Revizija je tudi samostojno pravno sredstvo in že iz tega razloga pavšalno sklicevanje glede procesnih in materialnih kršitev na pritožbene razloge ne more biti upoštevno.

Glede na vsebino revizijskih razlogov tožnikov pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizija iste razloge uveljavlja enkrat kot procesne, drugič kot materialnopravne kršitve. Po ugotovitvah revizijskega sodišča tudi v reviziji tožnikov uveljavljane procesne kršitve niso utemeljene. V pritožbi zatrjevanega in v reviziji ponovljenega nasprotja med razlogi sodišča prve stopnje o pasivni legitimaciji tožene stranke in o zastaranju ni, z materialnopravnega vidika pa bo na to vprašanje odgovorjeno v nadaljevanju te revizijske odločbe. Sodišče druge stopnje je na to pritožbeno uveljavljano procesno kršitev odgovorilo na šesti strani svoje sodbe. Zato je neutemeljen revizijski očitek temu sodišču o procesni kršitvi iz prvega odstavka 375. člena ZPP 1977 v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP 1977. Zmotni so tudi očitki o nasprotju razlogov glede zastaranja in pričetka teka zastaralnega roka proti sedanji toženi stranki ter o nezadostnem odgovoru glede uveljavljanega pretrganja zastaranja zaradi prej vložene tožbe pri Občinskem sodišču v Zadru. Po presoji revizijskega sodišča tudi pri tem vprašanju ne gre za neskladje razlogov, ampak za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Na revizijski stopnji ni več sporno vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke glede škode, ki je nastala tožniku kot slovenskemu državljanu med obveznim služenjem vojaškega roka v bivši JLA, ko je izvrševal vojaško dolžnost (takoimenovani razhod straže). Obe sodišči sta na to vprašanje odgovorili pritrdilno, se pri tem sklicevali na sodno prakso, na pravno mnenje, sprejeto v zadevi II Ips 55/98, in na razloge, da je Republika Slovenija z osamosvojitvijo in sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, številka 1/91-I) ter Ustavnega zakona za izvedbo te listine (Ur. l. RS, številki 1/91-1, 45/94) prevzela tudi izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile pred tem glede dela oboroženih sil prenešene na organe bivše federacije. Ta prevzem sicer še ne pomeni, da je tožena stranka s tem postala univerzalna pravna naslednica bivše federacije. V tej pravdni zadevi je pasivno legitimirana na podlagi dodatne dejanske in pravne podlage v primerjavi s tisto, ki je veljala za bivšo skupno državo. Nova podlaga temelji na dejstvu osamosvojitve in takrat sprejetih osamosvojitvenih aktih. Z osamosvojitvijo je Republika Slovenija postala nov in drug pravni subjekt, kot je bila prej. Pred tem je bila le ena od več republik v okviru skupne države in za tak odškodninski zahtevek niti ni bila pasivno legitimirana. Pred osamosvojitvijo zastaranje proti njej ni moglo pričeti teči in zato tudi ni moglo priti do pretrganja zastaranja. Stališče sodišča druge stopnje, da v letih 1987 in 1988 pri Občinskem sodišču v Zadru vloženi tožbi proti takratni SFRJ, zavarovalnici in vozniku osebnega avtomobila nista pretrgali zastaranja proti Republiki Sloveniji, je zato materialnopravno pravilno. Tudi sicer zastaranje proti različnim odgovornim osebam lahko prične teči ob različnem času, pri čemer je lahko različen tudi sam zastaralni rok.

Tožeča stranka torej utemeljeno opozarja, da je zastaranje proti sedanji toženi stranki lahko pričelo teči šele 25.06.1991 oziroma z njeno osamosvojitvijo. Kljub temu je v tej zadevi prišlo do zastaranja dela odškodninske terjatve še pred 28.09.1995, ko so tožniki vložili tožbo proti Republiki Sloveniji. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da se je tožnik docela zavedal svojega stanja in obsega škode najkasneje v začetku leta 1988, ko se je o tem pogovarjal s svojim psihiatrom, njegova starša pa že prej. Za novo odgovorno osebo, sedaj toženo Republiko Slovenijo, so vsi izvedeli z dnem njene osamosvojitve. Po prvem odstavku 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Navedeni subjektivni zastaralni rok proti Republiki Sloveniji je torej res lahko pričel teči šele 25.06.1991, vendar pa se je iztekel pred vložitvijo tožbe 28.09.1995. Daljšega zastaralnega roka iz 377. člena ZOR ni mogoče uporabiti, ker odgovornost tožene stranke izhaja iz nevarne dejavnosti in ne iz kaznivega dejanja. Pravi razlog za pretežni neuspeh tožnikov je zato v prepozni vložitvi tožbe, torej na njihovi strani in ne na strani tožene stranke, kot skušajo uveljaviti v reviziji.

Nobena od pravdnih strank se ne strinja z razlogi obeh sodišč o neutemeljenosti ugovora mednarodne litispendence. Tožniki to nestrinjanje uveljavljajo zaradi razlogov sodišča druge stopnje, da bi v primeru pretrganja zastaranja tožena stranka uspela z ugovorom litispendence. Pojasnjeno je že bilo, da ti razlogi ne predstavljajo očitane procesne kršitve. Pravilne materialnopravne razloge, zakaj ni prišlo do pretrganja zastaranja, je revizijsko sodišče pravkar pojasnilo. Tožniki torej s svojim ugovorom o pretrganju zastaranja niso uspeli iz materialnopravno drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče druge stopnje. Zato se z njihovim uveljavljanjem drugih razlogov za neutemeljenost ugovora mednarodne litispendence niti ni treba ukvarjati. Kljub temu revizijsko sodišče le pojasnjuje, da je neutemeljeno njihovo sklicevanje na pravno mnenje občne seje v zadevi II Ips 55/98. To mnenje govori o sodni imuniteti tuje države pred civilno jurisdikcijo naše države v odškodninskem sporu zaradi škode, ki je posledica dejanj tuje države ob izvrševanju njene oblasti (acta iure imperii), ko torej ne gre za spor, v katerem tuja država nastopa v navadnem civilnopravnem razmerju.

Tudi revizijski očitki tožene stranke razlogom sodišča druge stopnje o neutemeljenosti njenega ugovora mednarodne litispendence ne terjajo obširnejšega odgovora. Za vztrajanje pri tem ugovoru tožena stranka nima več pravnega interesa, saj predstavlja pretežna zavrnitev tožbenega zahtevka zanjo ugodnejšo rešitev od prekinitve postopka po 80. členu v času sojenja na prvi stopnji še veljavnega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ), do česar bi lahko privedel utemeljen ugovor mednarodne litispendence. Zato revizijsko sodišče tudi tej stranki le pojasnjuje, da njene revizijske izpeljave temeljijo na predpostavki, da je sodišče druge stopnje sprejelo njeno pritožbeno tezo o neki posebni obliki mednarodne litispendence, pri kateri naj bi namesto istovetnosti oseb zadoščala le istovetnost prevzetih pravic in obveznosti oziroma pravnih položajev. Ne glede na dejstvo, da niti ZPP niti ZUKZ take posebne oblike litispendence ne poznata, pa je tožena stranka prezrla, da sodišče druge stopnje njene pritožbene teze o posebni obliki litispendence ni sprejelo, saj je pri odgovoru nanjo uporabljajo pogojno obliko glagola. Predvsem pa je prezrla, da se prisojeni znesek nanaša na novo škodo, nastalo šele leta 1998, zaradi česar v tem delu nikakor ne more iti za istovetnost zahtevkov.

Tožena stranka pri izpodbijanju svoje objektivne odgovornosti iztrgano povzema in napačno razume razloge obeh sodišč. Tako sodišče druge stopnje ni menilo, da hoja vojakov v nočnih razmerah po cesti ni nevarna, saj je v tem delu govorilo o hoji posameznika ponoči po cesti. Tožena stranka napačno razume razloge sodišča druge stopnje, da naj bi bil izključni razlog za opredelitev nevarne dejavnosti dejstvo, da je tožnik služil vojaški rok in je bil zato dolžan to dejavnost izvajati. Sodišče druge stopnje je povzelo celoten potek dogajanja in pri opredelitvi nevarne dejavnosti upoštevalo vse konkretne okoliščine dogodka. Tožena stranka ima sicer prav, da ni vsaka vojaška dejavnost nevarna dejavnost, vendar se pri tem sklicuje na tri primere, ki se po ugotovljenih konkretnih okoliščinah bistveno razlikujejo od obravnavanega primera.

Iz ugotovljene dejanske podlage obravnavanega škodnega dogodka izhaja, da je takrat 19 let starega tožnika dne 10.06.1985 ponoči okoli 22. ure na cesti Z. B. pri B. zbil osebni avto. Do prometne nesreče je prišlo v času, ko je tožnik služil vojaški rok in tudi izvrševal vojaško dolžnost, saj je vodil kolono vojakov pri razhodu straže. Kolona je hodila po desni strani ceste ob njenem robu, tožnik kot desetar in vodja kolone pa je bil nekoliko pomaknjen v levo, vendar je tudi on hodil znotraj enega metra od roba ceste. Po ugotovitvah kazenskega sodišča v postopku proti vozniku osebnega avtomobila in po ugotovitvah tega pravdnega sodišča so vsi hodili v skladu s cestnoprometnimi predpisi in vojaškimi pravili. Glede na tako ugotovljene konkretne okoliščine škodnega dogodka sta obe sodišči presodili, da je predstavljala nočna hoja kolone vojakov po desni strani ceste nevarno dejavnost. Revizijsko sodišče temu stališču pritrjuje, saj ugotovljene konkretne okoliščine tudi po splošnem pojmovanju in življenskih izkušnjah predstavljajo večjo nevarnost nastanka škode od naprimer nočne hoje posameznika po desni strani ceste. Kolona vojakov, ki hodi po desni strani ceste, ni tako gibljiva in premakljiva kot posameznik, da bi lahko vojaki v njej v enakem času zaznali in reagirali na prihajajoči avtomobil, ki se jim približuje od zadaj, kot to lahko stori posamezna oseba.

Pravkar pojasnjeno vsebuje tudi odgovor na revizijsko grajo tožene stranke o neustreznem sklicevanju obeh sodišč na pravno mnenje iz zadeve II Ips 43/97. Res je, da pridejo razlogi navedenega pravnega mnenja v poštev v konkretnem primeru šele, če se hkrati ugotovi tudi odškodninska odgovornost nekdanje JLA oziroma SFRJ, vendar sta prav to obe sodišči tudi ugotovili. Zaradi konkretnih okoliščin sta opravljanje vojaške naloge opredelili za nevarno dejavnost in s tem ugotovili objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Istočasna objektivna odgovornost imetnika osebnega avtomobila ne izključuje odgovornosti tožene stranke, ker ta po pravilnih razlogih obeh sodišč ni dokazala okoliščin iz drugega odstavka 177. člena ZOR. Tožena stranka v reviziji ne ugovarja več tem ugotovitvam.

Ker je bil pretežni tožnikov zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja, delno pa je bilo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za novo škodo, nastalo šele po vložitvi tožbe v tej pravdni zadevi, sta sodišči primerjali njegovo zdravstveno stanje po končanem zdravljanju poškodb, dobljenih v prometni nesreči, z njegovim zdravstvenim stanjem po poslabšanju, do katerega je prišlo v začetku leta 1998. Podlaga za primerjavo sta bili dve izvedenski mnenji iz leta 1990 in 1991 in dve izvedenski mnenji iz te pravde. Sodišče prve stopnje je navedlo obširne razloge o obsegu prvotne in nove škode na 9. in 15. strani svoje sodbe. Tožnik je v prometni nesreči pretrpel udarnino možganov in številne zlome, več mesecev je bil v komi, prestal je številne operacije in je bil po končanem zdravljenju sicer invalid, saj je bil psihoorgansko prizadet (hujši upad spomina, zapomnljivosti, zmožnosti računanja), tudi lažje nevrološko prizadet (slaba koordinacija rok) in omejeno gibljiv v komolcih, kolkih, kolenih in stopalu, vendar je bil vsaj delno samostojen za opravljanje določenih lažjih vsakodnevnih opravil. V začetku leta 1998 pa je prišlo do psihotičnih motenj, zaradi katerih se je moral zdraviti v bolnici in v ambulanti, sedaj prejema medikamentozno terapijo, katere stranski učinek je uhajanje vode. Zato mora ves čas imeti plenice, prišlo je do še večje omejene gibljivosti vseh okončin in kolkov, ne zmore se več sam obleči, muči ga nespečnost, potrebne so stalne fizioterapije in rehabilitacija, vendar se zaradi nošnje plenic tega premalo udeležuje, ne zmore več sam hoditi, okončine ima trde, potreben bo invalidski voziček, poslabšanja se dobro zaveda in duševno trpi, noče več govoriti s prijatelji, ne more iti z njimi ven, potrebno bo psihiatrično zdravljenje ob vsakokratnih izbruhih psihoz itd. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnikove težave in trpljenje med seboj tako prepletajo, da posameznih oblik nepremoženjske škode ni mogoče ločevati in je zato tožniku prisodilo enotno odškodnino v znesku 12,000.000 SIT. Tudi sodišče druge stopnje je poudarilo, da je tožnikovo telesno in duševno stanje sedaj povsem porušeno ne glede na posamezne vrste nepremoženjske škode. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev obeh sodišč tako glede prisoje enotne odškodnine kot tudi glede same višine prisojene odškodnine. Materialnopravno zmotne so trditve v revizijah obeh pravdnih strank, da sta sodišči tožniku prisodili prenizko oziroma previsoko odškodnino. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bili pri izpodbijani višini pravilno upoštevani vsi kriteriji za prisojo pravične odškodnine iz 200. člena ZOR in da se je ustrezno upoštevala tudi bodoča škoda po 203. členu ZOR v obliki pričakovanih ponavljajočih se psihotičnih motenj.

Po vsem obrazloženem so neutemeljeni v revizijah obeh pravdnih strank uveljavljani revizijski razlogi, v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 neutemeljeni reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo in z njima tudi njune priglašene revizijske stroške.