Jedro

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države.

Glede na pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ-a) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Velenje je 12. 3. 2014 izdala dopolnilno odločbo št. 321-140/93, s katero je zahtevo pravnih naslednikov pokojne A.A. in pokojnega B.B., z dne 6. 3. 1993, za vračilo zemljišča parc. št. 3333/1, vl. št. 2342 k.o. ..., zavrnila (1. točka izreka) in v 2. točki izreka odločila, da stroški niso bili zaznamovani.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila pokojna A.A. od leta 1954 dalje državljanka Avstrije, na dan 1. 1. 1960 pa je imela stalno prebivališče v Republiki Avstriji, kjer je 1964. leta umrla. Iz dokumenta Ministrstva za notranje zadeve, št. Z-036/1-179/93 z dne 27. 5. 1993 je razvidno, da je bila pokojna A.A. 6. 1. 1946 izseljena v Avstrijo. Navedeno po presoji prvostopenjskega organa pomeni, da je imela pravico zahtevati odškodnino od Republike Avstrije, na podlagi določb Finančno izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP) in zato po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ne more biti upravičenka do denacionalizacije. Prvostopenjski organ je pojasnil tudi, da ni vezan na mnenja oziroma stališča vlade Republike Avstrije o upravičenosti do pridobitve odškodnine, ker jo je v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDen dolžan ugotavljati po uradni dolžnosti upravni organ sam.

3. V nadaljevanju je prvostopenjski organ pojasnil, da je pokojni B.B. avstrijsko državljanstvo pridobil 1954. leta, leta 1958 je v Avstriji umrl in tako na dan 1. 1. 1960 ni mogel imeti stalnega prebivališča v Avstriji, kamor je bil izseljen 6. 1. 1946. To pomeni, da ni izpolnjeval vseh pogojev po prvem odstavku točka A priloge 1, (v nadaljevanju FIP), vendar so v skladu z določilom drugega odstavka točke A priloge 1 FIP pravico do pridobitve odškodnine imeli družinski člani pod pogojem, da so izpolnjevali pogoje navedene v prvem odstavku točke A. B.B. je imel ženo, sedaj pokojno C.C., ki je pridobila avstrijsko državljanstvo 7. 2. 1954 in v Avstriji živela od 6. 1. 1954 do smrti, ... 1999. Tako je imela pravno podlago za uveljavljanje upravičenosti do odškodnine pod FIP.

4. Drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, je z odločbo št. 490-27/2014/3 z dne 22. 7. 2014 pritožbi delno ugodilo in prej navedeno dopolnilno odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na zahtevo za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 3333/1 vl. št. 2342 k.o. ..., ki so jo 3. 6. 1993 vložili pravni nasledniki B.B. ter zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pritožbo je v delu, ki se nanaša na denacionalizacijsko zahtevo po pokojni A.A. zavrnilo.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo za odpravo odločbe prvostopenjskega organa in 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega upravnega organa (ki se nanaša na zavrnitev zahteve za denacionalizacijo pokojni A.A.). Upravnemu organu očita napačno uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in se ne strinja s stališčem v zvezi z uporabo FIP. Razlaga tujega prava ni v pristojnosti upravnega organa. Kako je treba razlagati tuj predpis določa 70. člen ZDen, po katerem tuje pravo dokazujejo stranke. To je tožeča stranka tudi storila in predložila uradna potrdila pristojnih državnih organov Republike Avstrije, ki bi jih moral upravni organ upoštevati. Z razlago tujega prav je bilo kršeno določilo 2. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa in 2. točko izreka drugostopenjskega upravnega organa odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Odgovor na tožbo je poslala tudi stranka z interesom, Mestna občina Velenje, ki navaja, da je organ uporabil pravo pravilno, navaja pa tudi, da je bilo na podlagi več pravnomočnih odločb v dosedanjih postopkih ugotovljeno, da je Mestna občina Velenje zavezanka za vračilo zemljišč, ki jih je morala zaradi drugačne razlage materialnega predpisa denacionalizacijskim upravičencem tudi vračati.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna uporaba določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, oziroma razlaga določbe FIP. Tožena stranka je zavzela stališče, da „ je pokojna A.A. izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine, na podlagi določb FIP“. Taka ugotovitev seveda pomeni, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, pravni nasledniki A.A., skladno z drugim odstavkom 10. člena ZDen, nimajo položaja upravičencev do denacionalizacije. Z navedeno določbo so kot upravičenci do denacionalizacije namreč izključene tiste osebe, ki bi po ZDen lahko bile upravičenci, vendar so za podržavljeno premoženje dobile, ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države.

10. V zadevi ni sporno, da je bila A.A. solastnica nepremičnine parc. št. 3333/1 k.o. ... (do idealnih 284/1000-in). Prav tako ni sporno, da je bilo njej in B.B. navedeno premoženje zaplenjeno na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45) in da je sporno premoženje postalo last države 6. 2. 1945. Prav tako ni sporno niti, da je bila pokojna A.A. 6. 1. 1946 izseljena v Avstrijo in da je bila od leta 1954 dalje državljanka Avstrije in da je imela na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji, kjer je 1964. leta umrla.

11. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca. Četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja po ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve. Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovni vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji. Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bili zavezani plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

12. Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

13. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

14. Odlok AVNOJ-a, podlaga podržavljenja prejšnjemu lastniku, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

15. Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

16. Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma, kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ-a, kot je pojasnjena zgoraj (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ-a) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

17. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen torej niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9. 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče, je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

18. Glede ugovora, da A.A. ni štela za upravičenko po FIP, sodišče meni, da so bile v postopku ugotovljene vse relevantne okoliščine, ki kažejo na to, da je ta status izpolnjevala in ki so navedene v 10. točki obrazložitve te sodbe. To so pogoji iz FIP, po katerih je organ presojal izpolnjevanje pogojev za pridobitev odškodnine. Tako so v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče zaradi pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ.

19. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in da po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

20. Po presoji sodišča tožeča stranka tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem pravica do odškodnine ni obstajala, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02). O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

21. Takšno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Po presoji Vrhovnega sodišča določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav, kot je v obravnavnem primeru FIP, pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je tako tudi FIP lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje podržavljeno – odvzeto v Sloveniji.

22. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

23. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.