Jedro

Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec navedeni davčni olajšavi uveljavlja, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave RS št. DT 60-00021-0 z dne 24. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2011 v znesku 5.215,89 €. Razliko med plačanimi akontacijami v višini 757,80 € in odmerjeno dohodnino, ki znaša 4.458,09 €, mora tožeča stranka plačati v v odločbi navedenem roku na v odločbi naveden račun. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik napovedi za odmero dohodnine za leto 2011 ni vložil. Davčni organ je zato izdal odločbo na podlagi podatkov o izplačanih dohodkih pri izplačevalcih v letu 2011, s katerimi razpolaga davčni organ.

2. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da zavezanec napovedi ni vložil v zakonskem roku. Člen 270. Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da mora davčni zavezanec uveljavljati davčne olajšave in navesti vse potrebne podatke za odmero dohodnine v napovedi, ki jo mora vložiti do 31. 7. za preteklo leto, česar pa tožnik ni storil, zato je s tem izgubil pravico do uveljavljanje stroškov za prevoz in prehrano, olajšave za čezmejne delovne migrante in olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Glede na to je tožnikovo pritožbo zavrnil. 3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2011 na podlagi samoprijave, ki je urejena v 63. členu ZDavP-2. To je mogoče storiti do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. Iz navedene določbe pa ne izhaja, da davčni zavezanec v primeru samoprijave izgubi kakšne materialnopravne pravice. Predvidena je namreč le sankcija obračun obresti, ne pa izguba materialnopravnih pravic. Določilo šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne velja. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017

4. Tožeča stranka opozarja tudi na ustaljeno prakso davčnih organov do 15. 6. 2015, ko je bila tudi v dohodninskih odločbah, izdanih na podlagi samoprijave, upoštevana davčna olajšava za čezmejne delovne imigrante ter olajšava za stroške v zvezi s prehrano med delom in za vzdrževane družinske člane. Šele na podlagi pojasnila Generalnega finančnega urada z dne 15. 6. 2015 se je uveljavilo stališče, da zavezanec z vložitvijo samoprijave izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti, to pa pomeni neenako obravnavanje zavezancev, ki so svojo napoved na podlagi samoprijave vložili pred letom 2015 in tistimi, ki so to storili kasneje.

5. Tožeča stranka še navaja, da bi je glede na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013 za leto 2011 morala biti priznana tudi posebna olajšava za čezmejne delovne migrante. Ker tožena stranka pri odločanju o odmeri dohodnine za leto 2011 ni upoštevala nobenih olajšav in davčnih ugodnosti, je napačno uporabila materialno pravo, zaradi tega pa je zmotno ugotovila tudi dejansko stanje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Kot izhaja iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe, tožnik za leto 2011 napovedi za odmero dohodnine ni vložil. Tožniku je bila dohodnina odmerjena po uradni dolžnosti z odločbo št. DT 60-00021-0 z dne 24. 4. 2017 ob uporabi podatkov, s katerimi je razpolagal davčni organ.

9. Tožnik s tožbo izpodbija zgoraj navedeno odločitev, ker mu pri odmeri dohodnine niso bili upoštevani stroški za delo v tujini (prevoz in malica), posebna davčna olajšava za čezmejne delovne migrante ter olajšava za vzdrževane družinske člane.

10. Podatki spisa tožnikove trditve, da je vložil davčno napoved na podlagi samoprijave, ne potrjujejo. Takšne davčne napovedi v spisu ni, tožnik pa je tudi tožbi ni priložil, zato so neupoštevne tožbene navedbe, ki se nanašajo na primer, ko davčni zavezanec vloži napoved po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, kar se obravnava kot samoprijava. V spisu pa se nahaja tožnikova avstrijska letna dohodninska odločba za leto 2011, za katero drugostopni organ v svoji odločitvi ugotavlja, da jo je predložil tožnik na podlagi poziva davčnega organa.

11. Davčni organ ugotovi dohodnino z odločbo (prvi odstavek 267. člena ZDavP-2). Odmera dohodnine se opravi na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec rezident (drugi odstavek 267. člena ZDavP-2).

12. Glede na to, da se odmera dohodnine opravi na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec rezident, je treba pri odločitvi upoštevati, da iz podatkov spisa nedvoumno izhaja, da je tožnik zaposlen v Republiki Avstriji. Tožba je tako utemeljena v delu, v katerem napada odločitev zaradi neupoštevanja posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante.

13. Glede olajšave za čezmejne delovne migrante za leto 2010 veljaven peti odstavek 113. člena ZDoh-2 namreč določa, da se rezidentu – čezmejnemu delovnemu migrantu, ki od delodajalca, ki ni rezident Slovenije, prejme dohodek iz delovnega razmerja za zaposlitev opravljeno v tujini, prizna zmanjšanje davčne osnove od tega dohodka v višini 7.112,00 EUR letno. Čezmejni delovni migrant je zavezanec, ki zaradi opravljanja dela v tujini odhaja v tujino in se dnevno ali najmanj enkrat tedensko vrača v Republiko Slovenijo.

14. Dikcija te določbe je enaka kot v primeru splošne davčne olajšave iz 111. člena ZDoh-2, kjer je prav tako navedeno: „Vsakemu rezidentu se prizna zmanjšanje letne davčne osnove...“ Zakon torej ne zahteva, da davčni zavezanec navedeni davčni olajšavi uveljavlja, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu, glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca. V tem delu je zato tožba utemeljena zaradi napačne uporabe določbe petega odstavka 113. člena ZDoh-2. 15. Glede upoštevanja stroškov za delo v tujini (prevoz in malico) in vzdrževane družinske člane pa je upoštevajoč listine spisa treba ugotoviti, kateri podatki v zvezi s tem iz dokumentov, s katerimi razpolaga davčni organ, iz tega izhajajo.

16. Po obrazloženem je bila pri izdaji izpodbijane odločbe glede olajšave za čezmejne delovne migrante napačno uporabljena določba petega odstavka 113. člena ZDoh-2 in v zvezi s tem drugega odstavka 267. člena ZDavP-2, glede upoštevanja stroškov za delo v tujini in posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, da ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odloči o zadevi.

17. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-11).

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

19. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.