Jedro

Za dejanje, ki sta ga obtožba in sodba opisali pod točko I/2 in opredelili kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, oškodovanec ni pravočasno podal predloga za kazenski pregon, zato ga obdolžencu obtožba tudi ne bi smela očitati.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega J.H. se ugodi in se napadena sodba glede kaznivega dejanja pod točko I/2 izreka spremeni tako, da se na novo odloči: Zoper obdolženega J.H. (z osebnimi podatki kot v prvostopenjski sodbi) se na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je zato, da bi ustrahoval in vznemiril drugo osebo, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje, s tem, da je 23. 11. 2016 v Čopovi ulici v . S.G. zagrozil, da bi jih mogel vse pobiti, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika.

Stroški tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

II. Pritožbi zagovornika obdolženca se ugodi tudi glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka in se v tem delu napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo I K 11701/2017 z dne 23. 4. 2018 obdolženega J.H. pod točko I/1 izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), z dejanjem, opisanim pod točko I/2 izreka, pa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena istega zakona. Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 135. člena KZ-1 kazen dva meseca zapora, nato pa mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca S.G. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obtožbo zavrne, podrejeno, da obdolženca obtožbe oprosti, temu podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pregled zadeve je pokazal naslednje: K točki I izreka (sodba):

4. Pritožba glede dejanja pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker v izreku sodbe opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, saj besede, ki bi jih naj obdolženec izrekel oškodovancu S.G., "da bi jih mogel vse pobiti", ne pomenijo neposredne grožnje, namenjene oškodovancu. Razlogi sodbe pa nasprotujejo njenemu izreku, kjer se obdolžencu navedeno očita, saj se v obrazložitvi sodbe navaja, da je rekel, da "bi jih moral vse pobiti". Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ugotoviti, da ni pregona upravičenega tožilca in obtožni predlog zavreči, saj se storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 preganja na podlagi zasebne tožbe zasebnega tožilca, ne pa obtožnega predloga državnega tožilca.

5. Pritožba ima prav, ko trdi, da pregon obdolženca za očitano kaznivo dejanje ni dopusten, vendar ne iz razloga, ker bi moral oškodovanec kot zasebni tožilec vložiti zasebno tožbo, temveč zato, ker oškodovanec za to dejanje ni podal predloga za kazenski pregon storilca, kar je pogoj, da državni tožilec vloži obtožni predlog. Pred spremembo KZ-1 (pred 20. 10. 2015) je tretji odstavek 135. člena navedenega zakona določal, da se pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena začne na zasebno tožbo, od 20. 10. 2015, ko je začela veljati novela zakona (KZ-1C, Uradni list RS, št. 54/2015 z dne 20. 7. 2015), pa se pregon za dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena začne na predlog oškodovanca (tretji odstavek 135. člena KZ-1). Za obravnavano dejanje, ki naj bi bilo storjeno 23. 11. 2016, bi torej oškodovanec moral podati pravočasen predlog za pregon (v roku treh mesecev od dne, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno), da bi lahko državni tožilec zoper obdolženca vložil obtožni predlog. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da oškodovanec takšnega predloga ni podal, saj je 22. 11. 2016 pri Policijski postaji zoper obdolženega J.H. podal predlog za pregon zaradi dejanja, ki bi ga naj tega dne na njegovo škodo storil obdolženec, ko naj bi ga lahko telesno poškodoval. Okrožna državna tožilka je 13. 3. 2017 predlagala sodišču, da zoper obdolženca opravi posamezna preiskovalna dejanja zaradi kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ki bi ju naj obdolženec storil 22. 11. 2016, kaznivo dejanje grožnje pa naj bi bilo tega dne storjeno neposredno po kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe tako, da naj bi obdolženec s polenom zamahnil proti oškodovancu S.G., ki se je zamahu uspel umakniti, za tem pa naj bi oškodovancu dejal, da naj se pazi teme in da bodo z njim še obračunali. Dogodek naslednjega dne, 23. 11. 2016, ko naj bi rekel, da bi jih mogel vse pobiti, je oškodovanec opisal šele na zaslišanju na sodišču 8. 5. 2017, nato pa je bil obdolžencu očitan v obtožnem predlogu, ki ga je državna tožilka vložila 10. 7. 2017. Za dejanje, ki sta ga obtožba in sodba opisali pod točko I/2 in opredelili kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, torej oškodovanec ni pravočasno podal predloga za kazenski pregon, zato ga obdolžencu obtožba tudi ne bi smela očitati.

6. Iz navedenega razloga, ker ni predloga oškodovanca za kazenski pregon obdolženca za navedeno očitano ravnanje, so po 4. točki 357. člena ZKP podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede tega dejanja spremenilo tako, da je obtožbo, ki je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

7. Izrek o stroških tega dela kazenskega postopka je posledica izreka zavrnilne sodbe in temelji na prvem odstavku 96. člena ter prvem odstavku 98. člena ZKP.

K točki II izreka (sklep):

8. Pritožba utemeljeno navaja, da so razlogi prvostopenjske sodbe glede telesnih poškodb, ki bi jih naj utrpel oškodovanec S.G. 22. 1. 2016, nejasni ter da je v razlogih sodbe le povzeto mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke A.K., nima pa razlogov o tem, kaj sodišče iz mnenja izvedenca ugotavlja. Posledice domnevnega obdolženčevega ravnanja naj bi bile, kot je razvidno iz opisa kaznivega dejanja, vsaj opraskanine po glavi oškodovanca, zaradi česar naj bi bil začasno okvarjen del njegovega telesa, začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo in začasno prizadeta njegova zunanjost, pri čemer pritožba poudarja, da razburjenje, ki ga izvedenec ugotavlja v svojem mnenju, in ki naj bi povzročilo začasno nezmožnost za delo oškodovanca, ni v vzročni zvezi z ravnanjem obdolženca, kot je opisano, saj se obdolžencu v opisu kaznivega dejanja ne očita, da je oškodovanca tudi razburil. Izrek sodbe je zaradi navedenega po oceni pritožbenega sodišča v opisu kaznivega dejanja nejasen, pritožba pa utemeljeno navaja, da sodba le povzema mnenje izvedenca medicinske stroke, a ne obrazloži, na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da so opraskanine po glavi povzročile vse navedene tri posledice pri oškodovancu. Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ima vselej za posledico razveljavitev sodbe, zaradi česar je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Za razjasnitev okoliščine, kakšno posledico (ali posledice) so imele opraskanine po glavi za oškodovančevo zdravje (kar je edina poškodba, ki jo obtožba očita obdolžencu), pa pritožbeno sodišče dodaja, da bo navedeno, kar je pomembno tudi za pravno opredelitev kaznivega dejanja, potrebno ugotoviti z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke A.K., ki v izvedenskem mnenju iz zdravstvene dokumentacije oškodovanca ni ugotovil in opisal le te poškodbe. Pri tem ne bo smelo ostati prezrto, da opisa kaznivega dejanja z morebitnim dodajanjem poškodb (na primer udarnin, ki jih je izvedenec tudi ugotovil in opisal v svojem mnenju), ni mogoče spremeniti, saj je bila pritožba vložena v obdolženčevo korist. 10. Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodba morala imeti razloge o tem, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je podana ena ali več posledic, ki so prizadele zdravje oškodovanca, in ki obdolženčevo ravnanje opredeljujejo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in o vzročni zvezi med obdolženčevim ravnanjem ter nastalo posledico. Prav ima tudi, ko navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolženec zamahoval proti oškodovancu, pri čemer je slednji povedal, da je proti njemu le enkrat zamahnil, kar je glede na kaznivo dejanje, ki se obdolžencu očita, odločilno dejstvo, ki mora biti nedvomno ugotovljeno in v sodbi obrazloženo.

11. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in ponovno izvedlo dokaze ter dokazni postopek v navedeni smeri dopolnilo, po potrebi izvedlo še druge dokaze in v zadevi ponovno odločilo.

12. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.