Jedro

Zgolj na podlagi tega, ko je zagovornica poslala prošnjo za preklic naroka za glavno obravnavo, še ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo sodišče narok res preklicalo. Ob tem, da je sodišče o preklicu ni obvestilo, bi morala sklepati, da se sodišče ni odločilo, da bo preklicalo narok. Sodišče namreč strank postopka, ki podajo prošnjo za preložitev naroka, o tem, da se bo narok kljub temu opravil, ni dolžno vnovič obveščati.

Vložnica zmotno razlaga določbo 2. odstavka 442. člena ZKP, saj sodišče obdolženca ob neupravičeni nenavzočnosti njegovega zagovornika ni dolžno pozivati, naj si vzame drugega zagovornika.

Nikakršne ovire ni, da sodišče ob izreku pogojne obsodbe, če oceni, da je to smotrno, kot poseben pogoj naloži izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je prisodilo oškodovancu (3. odstavek 50. člena KZ).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je obsojenega A.A. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora. Ob upoštevanju kazni, določene v prej izrečeni pogojni obsodbi, mu je določilo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora, s preizkusno dobo štirih let in dodaten pogoj, da oškodovani družbi v roku osemnajstih mesecev plača premoženjskopravni zahtevek v znesku 4.743.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1995 do plačila, sicer bo pogojna obsodba preklicana.

Zoper to sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Meni, da je sodišče kršilo pravico obdolženca do obrambe ter načelo neposrednega izvajanja dokazov, kar naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. S tem, ko niso bili izvedeni dokazi po predhodno podanem in sprejetem predlogu tožilstva, naj bi bila kršena načela o enakopravnem položaju vseh strank v postopku, prepovedi zlorabe pravic posamezne stranke in materialne resnice. Vložnica meni, da ni bilo pogojev, da je sodišče zadnji narok za glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obsojenca in zagovornice. Navaja razloge, na podlagi katerih meni, da je bila njena odsotnost opravičljiva ter trdi, da obsojenec ni osebno prejel vabila. Meni, da bi moralo sodišče, če teh razlogov ni štelo za opravičljive, ravnati v skladu z 2. odstavkom 442. člena ZKP in obdolženca pozvati, naj si vzame drugega zagovornika. Sodišče bi moralo izvedenca povabiti na glavno obravnavo in ga zaslišati, ne pa njegovega mnenja prebrati, saj za to ni pridobilo soglasja vseh strank. Navaja, da se je v nasprotju z načelom materialne resnice obravnava zaključila brez izvedbe dokazov, ki so bistveni za presojo zadeve. Omenja okoliščine, iz katerih po njenem mnenju izhaja, da obsojenec ni ravnal z goljufivim namenom in da leasing ni bil le navidezen. Meni tudi, da je nadaljnji pogoj glede pogojne obsodbe nerazumljiv, saj je določeno, da je dolžan obdolženi plačati premoženjskopravni zahtevek, kar je predmet izreka sodbe po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Če je imelo sodišče v mislih, da je dolžan obdolženi vrniti pridobljeno premoženjsko korist, pa takšnega pogoja ni možno določiti, saj je takšno korist pridobil družbi B.t. in ne sebi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da so bili pogoji za sojenje v nenavzočnosti podani, zato tudi ni mogoče sprejeti očitkov o nezakonitem izvajanju posameznih dokazov. Kot utemeljeno oceni zahtevo v delu, kjer izpodbija nadaljnji pogoj, da obsojenec v roku osemnajstih mesecev plača oškodovanemu podjetju njihov premoženjskopravni zahtevek.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče je narok za glavno obravnavo dne 21.4.2000 opravilo v obdolženčevi nenavzočnosti v skladu s pogoji, določenimi v 1. odstavku 442. člena ZKP. Obdolženec je 5.4.2000 podpisal vročilnico, s katero je potrdil, da je bil povabljen na narok.

Vložničina navedba, da podpis na povratnici ni njegov, ne zdrži kritične presoje oziroma ne vnaša upoštevnega dvoma v ugotovitve nižjih sodišč. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsi obsojenčevi podpisi na listinah v spisu niso enaki, vendar pa je podpis na vročilnici za vabilo na narok dne 21.4.2000 identičen nekaterim drugim obsojenčevim podpisom na listinah v spisu.

Vložnica zahteve je vabilo na narok za glavno obravnavo dne 21.4.2000 prejela 5.4.2000. Sodišču je poslala prošnjo za preklic glavne obravnave, v katerem je navedla razloge, ki naj bi njeno odsotnost z glavne obravnave opravičevali. Zgolj na podlagi tega, ko je sodišču poslala prošnjo za preklic naroka za glavno obravnavo, še ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo sodišče narok res preklicalo. Ob tem, da je sodišče o preklicu naroka ni obvestilo, bi morala sklepati, da se sodišče ni odločilo, da bo preklicalo narok. Sodišče namreč strank postopka, ki podajo prošnjo za preložitev naroka, o tem, da se bo narok kljub temu opravil, ni dolžno vnovič obveščati. Tudi po oceni Vrhovnega sodišče je bila odločitev sodišča prve stopnje, da naroka v obravnavani zadevi ne preloži, pravilna.

Obdolženec in njegova zagovornica se naroka, na katerega sta bila v redu vabljena, nista udeležila, s tem pa sta se odrekla možnosti aktivne obrambe in sprejela tveganje, da bo sodišče glavno obravnavo na tem naroku zaključilo. Če bi bila prisotna, bi po svoji presoji lahko sama predlagala dokaze, ki jih je državno tožilstvo umaknilo ter neposredno izvedbo dokaza z izvedencem. Z neupravičeno odsotnostjo sta se svojim procesnim pravicam, ki jih lahko uresničujeta na glavni obravnavi, vnaprej odrekla, zato se vložnica v zahtevi neutemeljeno sklicuje na kršitev načela neposrednosti in kršitev obdolženčeve pravice do obrambe. Vložnica zmotno razlaga določbo 2. odstavka 442. člena ZKP, saj sodišče obdolženca ob neupravičeni nenavzočnosti njegovega zagovornika ni dolžno pozivati, naj si vzame drugega zagovornika.

S tem ko vložnica zatrjuje, da je sodišče kršilo načelo materialne resnice, da naj bi v obravnavani zadevi ne šlo za navidezen leasing in da obsojenec ni ravnal z goljufivim namenom, nasprotuje dejanskemu stanju, ugotovljenem v kazenskem postopku. Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče teh navedb ne more upoštevati.

Nejasnost glede izreka nadaljnjega pogoja v zvezi s pogojno obsodbo, na katero v zahtevi opozarja vložnica, po oceni Vrhovnega sodišča ni podana. Ob tem, ko je sodišče obdolžencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, česar vložnica ne izpodbija, je imelo glede na določbo 3. odstavka 50. člena KZ možnost, da je izpolnitev te obveznosti določilo kot nadaljnji pogoj v zvezi s pogojno obsodbo. Nikakršne ovire namreč ni, da sodišče ob izreku pogojne obsodbe, če oceni, da je to smotrno, kot poseben pogoj naloži izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je prisodilo oškodovancu.

Kršitve, na katere se vložnica sklicuje v zahtevi, niso podane, zahteva pa je v delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je glede na svoje premoženjske razmere, ki to omogočajo, v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP, dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 120.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.