Jedro

Dolžnik obstoja dolga ter njegove višine ni nikoli izpodbijal, v pritožbi pa dolg priznava in ne navaja nobenega od v zakonu (50. člen ZIP) predvidenih razlogov ali kakšnega drugega razloga, ki bi preprečeval izvršbo. Dolžnik le predlaga, da se ga oprosti plačila zakonitih zamudnih obresti. Zakonite zamudne obresti so posledica dolžnikove zamude s plačilom svojih obveznosti, ki jih sam priznava, podlage za oprostitev plačila zakonitih zamudnih obresti pa ni. Glede na navedeno je izpodbijani sklep tudi v obrestnem delu pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v delu, v katerem je po delni zavrnitvi ugovora ostal v veljavi sklep o izvršbi) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom opr. št. In 28/97-8 z dne 26. 3. 1998 delno razveljavilo sklep opr. št. In 28/97-3 z dne 24. 12. 1997 (za del glavnice v znesku 721.600,00 SIT skupaj z delom pripadajočih zakonitih zamudnih obresti). Sklep pa je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi v delu, v katerem je dovolilo vknjižbo zastavne pravice pri nepremičninah vl. št. 1361 do celote ter pri vl. št. 1256, 1273, 1338, 1347 in 1682 v korist upnice do višine izvršljive terjatve-v znesku 5.814.711,50 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od glavnice v znesku 6.536.311,50 SIT od 1. 8. 1997 do 21. 11. 1997 in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od glavnice 5.814.711,50 SIT od 22. 11. 1997 dalje do plačila, stroškov prisilne izterjave v znesku 4.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1997 dalje ter stroškov izvršilnega predloga v znesku 16.065,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 1997 dalje do plačila.

Zoper tak sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. V pritožbi navaja, da se mu je zgodila velika krivica, ki se še stopnjuje. Družba N. dolžniku ni plačevala ob registraciji računov zneska, odtegnjenega za razne dajatve, ki bi ga moral nakazati na določen žiro račun pri davčnem uradu, tak način je bil namreč v skladu z zakonodajo in ga je dolžnik uporabljal že dolga leta. Ta znesek je moral še enkrat plačati v letu 1991, to je bilo ravno v času, ko je gradil delavnico, ki še sedaj ni dokončana, kar je povzroč-ilo verižne težave. Vse ostalo so naredile zamudne obresti. Dolžnik še navaja, da ne prosi, da se mu dajatve, ki jih je bil dolžan plačati, odpiše, ampak da se ga oprosti plačila zamudnih obresti, ki niso nastale po njegovi krivdi in so uničile njegovo obrt in njegovo življenje. Pripominja, da ni niti zdravstveno zavarovan, niti upokojen, čeprav bo drugo leto 50 let, odkar se je začel učiti mizarske obrti. Dolžnik je še priložil fotokopije računov za leto 1990. Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep temelji na overjenem dolgovnem seznamu z dne 13. 8. 1997 s stanjem zamudnih obresti na dan 31. 7. 1997, ki je v konkretnem primeru izvršilni naslov. Iz dolgovnega seznama izhaja, da dolžnik dolguje prispevke iz naslova dohodnine, obrti ter davkov in prispevkov zaposlenih za leta 1992, 1993, 1994, 1995 in 1996. Dolžnik obstoja dolga ter njegove višine ni nikoli izpodbijal, v pritožbi pa dolg priznava in ne navaja nobenega od v zakonu (50. člen ZIP) predvidenih razlogov ali kakšnega drugega razloga, ki bi preprečeval izvršbo.

Dolžnik se pritožuje le zaradi zakonitih zamudnih obresti oziroma predlaga, da se ga oprosti plačila zakonitih zamudnih obresti. V skladu z določbo 1. odstavka 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zakonite zamudne obresti. Zakonite zamudne obresti so torej posledica dolžnikove zamude s plačilom svojih obveznosti, ki jih sam priznava, pravne podlage za oprostitev plačila zakonitih zamudnih obresti pa ni. Glede na navedeno-je izpodbijani sklep tudi v obrestnem delu pravilen.

Kolikor dolžnik v pritožbi pojasnjuje, da mu gospodarska družba N.v letu 1990 ni plačevala ob registraciji računov zneska odtegnjenega za razne dajatve, ki bi ga moral nakazati na določen žiro račun pri davčnem uradu in da je moral ta znesek še enkrat plačati v letu 1991 ter prilaga račun, višje sodišče poudarja, da iz overjenega dolgovnega seznama izhaja, da so predmet izvršbe le dolgovi za leta 1992 do 1996 ter pripadajoče zakonite zamudne obresti. Zaradi navedenega za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno, da- je dolžnik svoje obveznosti za leto 1990 v letu 1991 poravnal. Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo dolžnika na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP (1977) v zvezi s 14. členom ZIP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe zveznega ZPP (Ur. l. SFRJ 4/77, 27/90 in Ur. l. RS 55/92).