Jedro

Iz poročila v zvezi s prošnjo za pogojni odpust izhaja, da je tožnica v času zunajzavodskih ugodnosti v času od maja do avgusta 2004 in aprila 2005 storila več kaznivih dejanj ter da je bila zoper njo podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja v času zunajzavodskih ugodnosti dne 15. 6. 2009. Na tej podlagi je tožena stranka ocenila, da ni mogoče pričakovati, da tožnica kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta ne bi ponovila, in zato tožničino prošnjo za pogojni odpust zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi določb 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 in nadaljnji, v nadaljevanju KZ-1) na prošnjo tožnice izdala odločbo, s katero je njeno prošnjo za pogojni odpust zavrnila. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnica prestaja kazen 12 let in 8 mesecev zapora, ki ji jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo Ks 839/2009 z dne 6. 7. 2009. Kazen prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju Zavod). Tožena stranka je na podlagi poročila Zavoda o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določb 88. člena KZ-1 sprejela odločitev, da tožnice pogojno ne odpusti. Tožnica je v času koriščenja prostih izhodov v letih 2004 in 2005 storila več kaznivih dejanj. Zoper tožnico je podana tudi kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja v času prostega izhoda v juniju 2009. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da ni utemeljeno pričakovati, da tožnica v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bi ponovila.

Tožnica v tožbi navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Obsojena je bila na kazen 12 let in 8 mesecev zapora; prestane ima že 2/3 oziroma cca 68 % kazni, tako da izpolnjuje pogoje, ki so določeni v zakonih o podeljevanju predčasnih odpustov. Meni, da so ji bile kršene ustavne pravice v zvezi z odločitvijo oziroma enakostjo pred zakonom. Prosi tudi za oprostitev plačila stroškov.

K prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba Komisije za pogojni odpust, s katero je bila tožničina prošnja za pogojni odpust zavrnjena. Pogojni odpust prestajanja kazni je urejen v 88. členu KZ-1. Po določbah 1. in 5. odstavka navedenega člena sta pogoja za izrek pogojnega odpusta predvsem določena doba prestane kazni in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne stori novega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se po določbi 5. odstavka 88. člena KZ-1 upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izrek pogojnega odpusta, ker je v času koriščenja prostih izhodov v letih 2004 in 2005 storila več kaznivih dejanj, zoper njo pa je podana tudi kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja v času prostega izhoda v juniju 2009. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je Zavod izdelal poročilo v zvezi s tožničino prošnjo za pogojni odpust. Iz tega poročila izhaja, da je tožnica v času zunajzavodskih ugodnosti v času od maja do avgusta 2004 in aprila 2005 storila več kaznivih dejanj ter da je bila zoper njo podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja v času zunajzavodskih ugodnosti dne 15. 6. 2009. Na podlagi pridobljenega poročila je tožena stranka ocenila, da ni mogoče pričakovati, da tožnica kaznivega dejanja v času pogojnega odpusta ne bi ponovila.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da je na podlagi poročila pravilno ocenila, da ne more utemeljeno pričakovati, da tožnica v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bi ponovila. Po mnenju sodišča je tožena stranka zato pravilno uporabila določbe ZIKS-1 in KZ-1. Pravilno je uporabila tudi prosti preudarek. Sodišče meni, da meje prostega preudarka niso bile prekoračene, prosti preudarek pa tožena stranka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela po predhodni proučitvi poročila Zavoda, v katerem so navedena vsa odločilna dejstva in okoliščine. Ker je tožnica v tožbi zatrjevala tudi, da je bilo z izdano odločbo tožene stranke poseženo v njeno ustavno pravico do enakosti pred zakonom, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej njeni navedbi, ker je očitno neutemeljena, tožnica pa v tem delu svoje posplošene trditve tudi ni z ničemer konkretizirala, temveč je takšno trditev samo pavšalno zatrjevala.

Glede na navedeno, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno.

K drugi točki izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačilo sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08). Pri tem je upoštevalo, da je tožnica brez dohodkov, zato bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.