Jedro

Tožnik na podlagi čl. 190 OZ utemeljeno zahteva od tožene stranke vračilo zneska, ki ga je tožnik plačal na podlagi regresnega zahtevka, ker je uspel dokazati, da za škodo ni odgovoren in njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v plačilo toženi stranki naložilo 3.335,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov.

Sodbo tožena stranka pravočasno pritožbeno izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Najprej citira določbo čl. 191 Obligacijskega zakonika (OZ) ter trdi, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik na dan, ko je plačal vtoževani znesek, ni vedel, da terjatev tožene stranke ne obstaja, kar naj bi se pokazalo šele v prekrškovnem postopku in v predmetnem pravdnem postopku. Tožnik je ves čas predsodnega postopka zatrjeval, da ni kriv in to izhaja tudi iz prijave škodnega primera. Napačna je zato obrazložitev sodišča, da v konkretnem primeru ne gre uporabiti čl. 191 OZ, da naj bi tožnik v času plačilo ne vedel, da ni dolžan plačati. Ker je jasno izrazil, da ni kriv za nastanek škodnega dogodka, regresno terjatev pa je vseeno plačal, so izpolnjeni pogoji za uporabo čl. 191 OZ.

Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ob plačilu še ni imel pooblaščenca in je plačal kot prava nevešča oseba, ker naj bi se izognil hujšim posledicam, kot je to morebitna tožba in podobno. Dejstvo, da je tožnik prava nevešča stranka ni argument pri odločanju. Glede na to, da je tožnik trdil, da ni kriv za nastanek škodnega dogodka, je moral vedeti, da regresne terjatve ni dolžan plačati, pa jo je kljub temu plačal in si ni pridržal pravice zahtevati nazaj. Čemu je terjatev plačal, ve le on, v času nezgode pa je bil pod vplivom alkohola, kar ni sporno dejstvo in mu je bilo v času uveljavljanja regresne terjatve tožene stranke znano tudi, da je s tem, ker je bil alkoholiziran, izgubil kritne pravice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, izguba zavarovalnih pravic pa je bila temelj za vzpostavitev regresnega zahtevka. Tožena stranka tudi ni dolžna čakati ter upoštevati odločbe sodnika za prekrške, zato je napačno naziranje tožeče stranke, da tožena stranka še ni imela pravnega temelja za uveljavljanje regresnega zahtevka, ker postopek pred sodnikom za prekrške še ni bil končan. Toženka se je za izplačilo odškodnine zavarovancu S. A. odločila na podlagi do tedaj znanih dejstev, nedvomni ugotovitvi, da je tožnik vozil pod vplivom alkohola, v trenutku odločanja tožene stranke o izplačilu odškodnine pa nista bili izdelani ne izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, ne izvedensko mnenje za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo in je z izplačilom odškodnine tako tožena stranka v skladu s pravili, ki urejajo uveljavljanje regresnih zahtevkov, pridobila pravno podlago za uveljavljanje regresnega zahtevka od tožnika, pri čemer temelj tožbenega zahtevka izhaja iz Splošnih pogojev avtomobilskega zavarovanja (AO 97), iz katerih pa jasno izhaja, da je tožnik vozil pod vplivom alkohola, zaradi česar je izgubil zavarovalne pravice. Ker je tožnik v času plačila regresne zaveze trdil, da ni dolžan plačati, saj ni z ničemer prispeval k nastanku škodnega dogodka, vendar je kljub temu regresno terjatev plačal, ni pa si pridržal pravice zahtevati nazaj, zato bi moral biti ob pravilni uporabi čl. 191 OZ tožbeni zahtevek zavrnjen.

Pritožba predlaga ugoditev pritožbi s spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ponovno odloči o pravdnih stroških, podredno pa, da razveljavi sodbo in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim tožnik zahteva od tožene stranke vrnitev zneska (z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ki ga je toženki plačal na podlagi njenega regresnega zahtevka.

Pri tem se je utemeljeno oprlo na določilo čl. 190 Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je glede na izveden dokazni postopek zaključilo, da je tožnik v dokaznem postopku uspel dokazati, da je za škodni dogodek (prometno nesrečo), izključno kriv oškodovanec S. A., kot tudi, da kljub tožnikovi alkoholiziranosti v času škodnega dogodka ta ni bila v vzročni zvezi z nastalo nezgodo, zato plačani znesek iz naslova regresnega zahtevka toženke proti tožniku, tožnik utemeljeno zahteva nazaj na podlagi čl. 190 OZ.

Določilo čl. 190 OZ v I. odstavku uzakonja splošno pravilo, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, v III. odstavku pa še, da obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla.

Ni sporno, da je tožnik plačal znesek, katerega vrnitev s tožbo zahteva od tožene stranke, na podlagi regresnega zahtevka tožene stranke, odločilno za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika pa je dejstvo, da je tožnik dokazal, da za škodni dogodek, iz katerega je izviral regresni zahtevek tožene stranke proti tožniku, tožnik ni odgovoren in da njegova alkoholiziranost, ki je bila tudi po navedbi pritožbe temelj za uveljavitev regresne zaveze toženke proti tožniku, ni bila v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Ugotovitvi, da tožnik za škodni dogodek ni odgovoren in da tožnikova alkoholiziranost v času škodnega dogodka ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pritožbeno nista prerekani. To pa pomeni, da se je regresni zahtevek toženke proti tožniku tudi na podlagi Splošnih pogojev avtomobilskega zavarovanja (AO 97), na katere se sklicuje tudi pritožba sama, izkazal za neutemeljen, saj tožnik kritnih pravic zaradi alkoholiziranosti v času škodnega dogodka ni izgubil (čl. 3, odst. (2) tč. 1 b Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97 tožene stranke). To pa daje podlago za uporabo zgoraj citiranih določil čl. 190 OZ, ne glede na to in četudi tožena stranka šteje, da je ob uveljavljanju regresnega zahtevka proti tožniku zanj imela pravno podlago, kar izrecno poudarja v pritožbi, saj je tožniku uspelo dokazati, da je le ta glede na zgoraj obrazloženo, odpadla.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnik plačal regresni zahtevek tožene stranke, da bi se izognil hujšim posledicam, morebitni tožbi, saj takšna posledica v primeru neplačila izhaja iz regresnega zahtevka samega. To pa pomeni, da je tožnik regresni zahtevek plačal, da bi se izognil pretečemu sodnemu postopku, kar pa je šteti, da je torej plačal, da bi se izognil sili. Zato tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi čl. 191 OZ zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke zato, ker je tožnik vedel, da ni dolžan plačati, pa ji je regresni zahtevek plačal, pri tem pa si ni pridržal pravice zahtevati nazaj, ne morejo izpodbiti ob zgoraj že obrazloženem pravilne materialno pravne presoje sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika.

Tako se pritožbena zatrjevanja pokažejo kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu v okviru pritožbenih razlogov tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (čl. 353 ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, bo morala svoje stroške pritožbe nositi sama (čl. 165/I ZPP v zv. s čl. 154/I ZPP), odgovor na pritožbo pa po vsebini ni v ničemer doprinesel k rešitvi pritožbe na pritožbeni stopnji, zato tudi teh stroškov tožeče stranke ni naložiti v breme pritožnice. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora vsaka pravdna stranka kriti svoje stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku.