Jedro

Upnik v svoji utesnitvi sicer navaja, da je dolžnik delno plačal svoj dolg, vendar pa ne navaja, da bi dolžnik ta znesek poravnal izven tega postopka, torej prostovoljno. Očitno torej je, da je bil znesek poravnan zaradi realizacije izvršbe s strani dolžnikovega dolžnika. V tem primeru upniku ni potrebno utesnjevati izvršbo, zato zaradi tega nastali stroški upnika niso bili potrebni v izvršilnem postopku in jih posledično ni moč naložiti v plačilu dolžniku. V izvršilnem postopku mora namreč dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti zgolj stroške, ki so bili potrebni za izvršbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki 2. izreka, spremeni tako, da točka 2 izreka sedaj glasi: „Predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov se zavrne.“ Upnik je dolžan v 8 dneh plačati dolžniku 47,69 (sedeminštirideset 69/100) EUR stroškov postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršbo delno ustavilo za dne 30.6.2010 plačanih 49,77 EUR (točka 1. izreka) in, da mora dolžnik upniku v 8 dneh povrniti 10,63 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka (točka 2. izreka).

Zoper odločitev o nadaljnjih izvršilnih stroških (točka 2. izreka) se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje dolžnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je sodišče s sklepom o izvršbi odredilo rubež dolžnikove pokojnine do plačila izterjevane terjatve. Dolžnik je zavezan plačati terjatev v celoti po sklepu o izvršbi, zato lahko upnik utesnjuje svojo izvršbo tedensko, vendar na svoje in ne na dolžnikove stroške, kar le-ti za nadaljevanje izvršbe niso potrebni. V primeru rubeža pokojnine je že dolžnikov dolžnik tisti, ki bo poskrbel za obvestilo o tem, da je izvršba v celoti realizirana in terjatev poplačana.

V odgovoru na pritožbo upnik prereka navedbe dolžnika z navedbo, da je nemoralno in nedopustno ne plačati dolga, in da je dolžnika oziroma njegovega pooblaščenca večkrat pozval k plačilu, dolžnik pa se temu pozivu ni odzval in ni plačal nesporno pravnomočno ugotovljene terjatve, niti se ni dogovoril o obročnem odplačilu ali izrazil pripravljenost na plačilo. Zato je upnik vložil izvršilni predlog. Plačilo, ki je bilo izvedeno je upnik sporočil sodišču, s tem pa so mu nastali določeni stroški, ki nastajajo zaradi neaktivnosti dolžnika, dolžnik pa lahko nadaljnje stroške prekine s tem, da svoj dolg plača. Vsi stroški, ki nastajajo upniku, nastajajo izključno po krivdi dolžnika.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o nadaljnjih izvršilnih stroških, ki so nastali upniku zaradi tega, ker je z vlogo z dne 30.6.2010 umaknil predlog za izvršbo zaradi delnega plačila, sklicujoč se pri tem na določbo petega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik vložil izvršilni predlog na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Celju) zaradi izterjave denarne terjatve, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo in izdalo sklep o izvršbi dne 14.5.2010, ki je postal pravnomočen dne 27.5.2010. Prisilna izterjava denarne terjatve v izvršilnem postopku je bila dovoljena na rubež dolžnikove pokojnine. Dolžnikov dolžnik (ZPIZ Slovenije) je dne 18.5.2010 sprejel sklep o izvršbi, dne 28.5.2010 pa obvestilo o njegovi pravnomočnosti.

S pisno vlogo z dne 30.6.2010 je upnik utesnil predlog za izvršbo za delno plačan znesek 49,77 EUR dne 30.6.2010, hkrati pa priglasil nadaljnje izvršilne stroške, ki so mu v tej posledici nastali. Sodišče prve stopnje mu je stroške v zvezi s podanim delnim umikom priznalo v celoti.

Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotna. Upnik lahko med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo ter v tem primeru sodišče ustavi postopek (prvi in drugi odstavek 43. člena ZIZ). V obravnavanem primeru upnik v svoji utesnitvi sicer navaja, da je dolžnik delno plačal svoj dolg, vendar pa ne navaja, da bi dolžnik ta znesek poravnal izven tega postopka, torej prostovoljno. Očitno torej je, da je bil znesek poravnan zaradi realizacije izvršbe s strani dolžnikovega dolžnika. V tem primeru upniku ni potrebno utesnjevati izvršbo, zato zaradi tega nastali stroški upniki niso bili potrebni v izvršilnem postopku in jih posledično ni moč naložiti v plačilu dolžniku. V izvršilnem postopku mora namreč dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti zgolj stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). V danem postopku pa delna utesnitev izvršbe upnika ni bila potrebna in zato s tem povezani stroški za izvršbo niso bili potrebni.

V posledici navedenega se izkaže dolžnikova pritožba za utemeljeno, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi (točka 2. izreka) spremenilo tako, da je upnikov predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrnilo, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP.

Zaradi tega, ker je dolžnik s svojo pritožbo v celoti uspel, mu je upnik dolžan povrniti stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Ti stroški se nanašajo na stroške za sestavo pritožbe v višini 10,20 EUR po tarifni številki 3468 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT (od vrednosti višine na pritožbeni stopnji izpodbijanih stroškov), materialne stroške v višini 2,04 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT in 20 % DDV 2,45 EUR po tarifni številki 6007 ZOdvT, sodno takso 33,00 EUR po tarifni številki 30010 Zakona o sodnih taksah – ZST-1, skupno 47,69 EUR. Upnik je dolžan nositi stroške, ki so mu nastali zaradi odgovora na pritožbo sam. Odločitev temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.