Jedro

Tožena stranka ni delodajalec in torej po materialnem pravu ne more biti nosilec pravic (in obveznosti) iz delovnega razmerja s tožečimi strankami. Zahtevki iz delovnega razmerja, naslovljeni zoper toženo stranko so zato neutemeljeni.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrže. Revizija tožečih strank se zavrne.

Stranke krijejo vsaka svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo redne odpovedi pogodb o zaposlitvi in ugotovilo, da jim delovno razmerje ni prenehalo v družbi B., d. o. o. po izteku odpovednega roka, ampak je trajalo do izbrisa te družbe iz sodnega registra dne 27. 10. 2005. Toženi stranki je naložilo priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, do tega datuma. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki od 27. 10. 2005 dalje, zahtevek za poziv na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da so bile pogodbe o zaposlitvi odpovedane zaradi prenehanja delodajalca na podlagi 108. člena ZDR. S pogodbo o prenosu dejavnosti je tožena stranka na družbo B. s 1. 1. 2004 prenesla svojo dejavnost proizvodnje izdelkov iz plastičnih mas in delavce, ki so v tej dejavnosti delali, obdržala pa je v lasti poslovne prostore, delovna sredstva in tehnologijo. Ob izbrisu družbe B. iz sodnega registra se proizvodnja ni prekinila, ampak se je neprekinjeno nadaljevala, vendar ne pri toženi stranki, temveč po enakem principu oddaje poslovnih prostorov, delovnih sredstev in tehnologije v okviru družbe P., d. o. o. Ta je proizvodnjo nadaljeval z 22 delavci B., ki so na poziv direktorice P. sklenili pogodbo o zaposlitvi. Določbe 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) in Direktive EU 2001/23/ES se uporablja tudi v primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku, saj ta postopek izpeljejo družbeniki. Po določbah 73. člena ZDR bi moral prevzemnik dejavnosti prevzeti vse delavce, zato so bile odpovedi pogodb o zaposlitvi v nasprotju z zakonom in je delovno razmerje tožečih strank trajalo do izbrisa družbe B. iz sodnega registra, obveznosti pa je dolžna plačati tožena stranka kot prevzemnik neplačanih obveznosti na podlagi izjave po 394. členu ZGD. Pravico do nadaljevanja dela pa bi tožniki lahko uveljavljali le pri P. in ne pri toženi stranki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožečih strank zoper zavrnilni del ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v tem delu tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je med toženo stranko in družbo P. prišlo do prenosa podjetja v smislu Direktive EU in 73. člena ZDR. Vendar tožeče stranke niso uveljavljale varstva pravic po prvem odstavku 204. člena ZDR ne pri družbi P. ne pri toženi stranki. Zato ni izpolnjena predpostavka za sodno varstvo.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje so tako tožena kot tožeče stranke vložile revizijo.

4. Tožena stranka vlaga revizijo zoper odločitev o stroških postopka iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da tožeče stranke s pritožbo niso uspele, temveč je prvotno zavrnjeni zahtevek sedaj kot nedopusten zavrglo. Zato bi moralo sodišče tožečim strankam naložiti povrnitev stroškov tožene stranke. Ker pa se tožena stranka zoper prvostopno sodbo ni pritožila, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

5. Tožeče stranke vlagajo revizijo zoper odločitev o razveljavitvi prvostopne sodbe v tretjem odstavku I. točke prvostopne sodbe in zavrženje tožbe zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajajo, da so bili nekoč zaposleni pri toženi stranki, ki je za opravljanje proizvodne dejavnosti ustanovila družbo B., d.o.o., na katero so prešli delavci, ki so opravljali proizvodno dejavnost (brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi). Tudi po likvidaciji družbe B. se je proizvodnja nadaljevala, zato so delavci zopet avtomatično prešli iz B. k toženi stranki. Zato ni bilo treba skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, saj je oživela že sklenjena pogodba s toženo stranko. Postopek zaradi odpovedi pogodb s strani družbe B. je bil sprožen v skladu z ZDR, ki predvideva neposredno sodno pot in je šlo pri spremembi tožene stranke samo za nadaljevanje istega že začetega sodnega postopka. Zato ni bilo potrebno ravnati po prvem odstavku 204 člena ZDR, saj bi to pomenilo začetek povsem novega postopka.

6. Revizije so bile v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) vročene Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Tožeče stranke v odgovoru na revizijo tožene stranke navajajo, da je ta nedovoljena, ker je vložena le zoper sklep o stroških postopka. Tožena stranka pa v odgovoru navaja, da so revizije tožečih strank neutemeljene. Sodišči sta ugotovili, da je prevzemnik dejavnosti od družbe B. bila družba P., ki s toženo stranko nima nikakršne statusne ali druge povezave. Zato bi tožeče stranke morale morale zahtevek vložiti zoper družbo P. in ne toženo stranko.

7. Revizija tožene stranke ni dovoljena.

8. Odločitev o stroških postopka je po svoji pravni naravi sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP) tako v primerih, ko je odločitev o njih sprejeta skupaj s sodbo, kot tudi v primerih, ko je sprejeta povsem samostojno. Revizija zoper sklep drugostopenjskega sodišča je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni eden takšnih sklepov, je revizija tožene stranke zoper odločitev pritožbenega sodišča o stroških postopka nedovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

9. Revizije tožečih strank niso utemeljene.

10. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tožeče stranke formalno sicer uveljavljajo revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga v reviziji ne izrecno ne smiselno z ničemer ne utemeljujejo. Zato izpodbijane sodbe v tem delu niti ni bilo mogoče preizkusiti. Določbe 204. člena ZDR pa niso določbe (pravdnega) postopka, temveč določbe materialnega prava.

11. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da "je jasno, da je med toženo stranko in in družbo P., d. o. o. prišlo do prenosa podjetja". Ugotovitev, da gre za prenos podjetja, kot ga v skladu z Direktivo EU ureja 73. člen ZDR, je dejanska ugotovitev, ki ima že na podlagi zakona določene pravne posledice: spremembo delodajalca, na katerega preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku. Dejanska ugotovitev sodišča druge stopnje je tudi, da je družba P. nadaljevala dejavnost družbe B., d. O . o. Ti ugotovitvi sta si sicer v nasprotju oziroma sta vsaj pomanjkljivi, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje in listine v spisu. Toda tožeče stranke bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej smeri ne uveljavljajo.

13. Toda za odločitev ni pomembno, ali je do prenosa prišlo med družbama B. in P. (torej neposredno med "podizvajalcema" tožene stranke), ali med toženo stranko in družbo P. Kakor hitro sodišče ugotovi, da je zaradi prenosa podjetja prišlo do spremembe delodajalca (kar je dejanska ugotovitev), je stranka pogodbe o zaposlitvi in stranka v sodnem sporu o obstoju delovnega razmerja lahko le delodajalec prevzemnik. To je v obravnavani zadevi glede na ugotovitve sodišča družba P., d. o. o., zoper katero tožba sploh ni bila vložena, ne pa tožena stranka. Ker zoper družbo P. tožba sploh ni bila vložena, za odločitev ni pomembno, ali so tožeče stranke ravnale v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR.

14. Glede na navedeno je bila zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrnilo. Tožena stranka ni delodajalec in torej po materialnem pravu ne more biti nosilec pravic (in obveznosti) iz delovnega razmerja s tožečimi strankami. Zahtevki iz delovnega razmerja, naslovljeni zoper toženo stranko so zato neutemeljeni.

15. Ker pa so revizijo zoper odločitev o glavni stvari vložile le tožeče stranke, revizijsko sodišče na podlagi 359. člena v zvezi s 383. členom ZPP izpodbijane sodbe ni smelo spremeniti. Vsebinska odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je za tožeče stranke vsekakor bolj neugodna od zavrženja tožbe. Posledica zavrnitve tožbenega zahtevka (v primerjavi z zavrženjem tožbe) je namreč za tožnika predvsem ta, da je o njegovem zahtevku vsebinsko pravnomočno odločeno, zaradi česar ga pred sodiščem ni možno nikoli več uveljavljati (drugi odstavek 319. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizija ni utemeljena in jo je na podlagi določbe 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo.

16. Izrek o stroških je v skladu z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1).