Jedro

V skladu s pravilom, predpisanim v 1. odstavku 521. člena ZKP, se glede trajanja začasnega pripora do vložitve prošnje za izročitev uporablja določba Evropske konvencije o izročitvi.

Odločba v prošnji iz 1. odstavka 525. člena ZKP ni le tista odločba tujega organa, s katero je ta odredil pripor, pač pa je glede na vsebino 3. točke 3. odstavka 523. člena ZKP poleg nje to lahko tudi obtožnica ali sodba ali kakšen drug akt, ki je enak tej odločbi.

Čeprav mednarodna tiralica ni bila prevedena v slovenski jezik, pač pa je v spisu le dopis policije, ki v prevodu povzema vsebino zaprosila, je to po stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi z dne 17.2.2000, opr. št. I Ips 32/2000, zadostna podlaga za odločanje o začasnem priporu.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 24.1.2006 zoper obsojenega Z.B. na prošnjo Švicarske konfederacije (Interpol B.) na podlagi 2. odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona odredila začasni ekstradicijski pripor, ki teče od 23.1.2006 od 21.50 ure dalje, ko je bila obsojencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica obsojenega Z.B. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter pripor zoper obsojenca odpravi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in je mnenja, da je treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti.

Vložnici ni mogoče pritrditi, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter da je podano nasprotje tudi o tem, kar se navaja v razlogih sklepa ter vsebino listin, predvsem med kopijo mednarodne tiralice in prevoda. Take očitke zahteve je mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršitev določb 525. člena ZKP pa vidi vložnica v tem, da iz mednarodne tiralice oziroma prošnje tujega organa ne izhaja označba kaznivega dejanja, številka odločbe tujega organa, kakor tudi ne njegov naslov, še zlasti ne, ali je tuji organ zoper Z.B. sploh odredil pripor.

Zatrjevani procesni kršitvi nista podani. Po 1. odstavku 521. člena ZKP se izročitev obdolžencev in obsojencev opravlja po določbah ZKP, razen če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače. Začasni pripor tujca v ekstradicijskem postopku je urejen v 525. členu ZKP, ki je skladen s 16. členom Evropske konvencije o izročitvi (Konvencija). Glede trajanja začasnega pripora do vložitve prošnje za izročitev se glede na pravilo, predpisano v 1. odstavku 521. člena ZKP, uporablja določba Konvencije.

Po 16. členu Konvencije, ki ureja začasen pripor, je predpisano, da mora v prošnji za začasni pripor biti navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v 2.a odstavku 12. člena in da se namerava poslati prošnja za izročitev. Navesti je treba tudi, za katero kaznivo dejanje se bo izročitev zahtevala, kje in kdaj je bilo to kaznivo dejanje storjeno in se mora, če je to mogoče, podati opis iskane osebe. V 2.a odstavku 12. člena, na katerega odkazuje navedena določba, pa je predpisano, da je prošnji za izročitev treba priložiti izvirnik ali overjeno kopijo izvršljive sodbe ali pripornega naloga s takojšnjo veljavnostjo ali zapornega naloga ali druge listine z istim učinkom, izdane skladno s postopkom, določenim v zakonu pogodbenice prosilke.

Po 1. odstavku 525. člena ZKP sme policija na prošnjo pristojnega tujega organa ne glede na to, na kakšen način je poslana, odvzeti prostost tujcu, za katerega je podana nevarnost, da bo pobegnil ali se skril. V prošnji je treba navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Te določbe si ni mogoče razlagati tako, da gre le za tisto odločbo tujega organa, s katero je ta odredil pripor, pač pa v povezavi s 3. točko 3. odstavka 523. člena ZKP, ki govori o obtožnici ali sodbi ali odločbi o priporu ali kakšnem drugem aktu, ki je enak tej odločbi. Da je tako, je treba sklepati tudi iz naslova 31. poglavja, ki ureja ne le postopek za izročitev obdolžencev, pač pa tudi obsojencev. Po 2. odstavku 525. člena ZKP mora policija tujca, kateremu je odvzela prostost, brez odlašanja odpeljati k preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča, da ga zasliši in odloči, ali bo zoper tujca odredil pripor.

Izpodbijani pravnomočni sklep je zakonit, saj je navedenim zahtevam za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora v obravnavani zadevi zadoščeno. Že sodišče druge stopnje je na enake vložničine očitke odgovorilo, da je iz mednarodne tiralice, ki jo je izdal Interpol B. dne 7.7.2005, razvidno, da je bil Z.B. s sodbo (Vrhovnega) sodišča Kantona Z. zaradi kaznivega dejanja tatvine, storjenega v skupini, obsojen na 27 mesecev zapora, v katero mu je vštelo 130 dni, ki jih je preživel v preventivnem priporu. Glede na opis izvrševanja vlomnih tatvin, to je, da je storilec s kladivom razbil stekla na oknih stanovanjskih hiš, iz katerih je odnesel za skupno 300.000 švicarskih frankov blaga, je v povezavi z obsojenčevo izpovedbo na zaslišanju, sodišče v napadeni pravnomočni obsodbi pravilno ocenilo, da ima to kaznivo dejanje po švicarski zakonodaji zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine po 212. členu KZ. Ne glede na to, da v tiralici ni bil izrečno naveden paragraf Švicarskega kazenskega zakonika, v katerem je tako kaznivo dejanje predpisano, pa je dejanje glede na opis izvršitve in opredelitev, da gre za tatvino, storjeno v skupini, dovolj določno pravno opredeljeno. V mednarodni tiralici je naveden le datum izdaje pravnomočne sodbe, ne pa tudi njena opravilna številka. Vendar pa je ob upoštevanju dejstva, da je v njej določno navedeno sodišče, ki je sprejelo odločbo zoper obsojenca, in v zadostni konkretizirani življenjski primeri, na katere se obsodba nanaša, je prošnja za odreditev začasnega pripora, ki vsebuje tudi ostale potrebne sestavine, ki jih zahteva ne problematizira, sklepčna. Da je pravnomočna sodba švicarskega sodišča izvršljiva, pa jasno izhaja iz navedbe v izpodbijani pravnomočni odločbi, da bi moral obsojenec 9.12.2002 začeti prestajati zaporno kazen, pa je ni, ker je pobegnil. Zahteva zato nima prav, da je izpodbijani pravnomočni sklep s tega vidika pomanjkljiv, v njem pa tudi ni zatrjevanih nasprotij in nejasnosti.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi ne obrazloži trditve, da je podano neskladje med mednarodno tiralico in njenim prevodom v slovenski jezik. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve v zahtevi določno obrazložiti, sicer jih ni mogoče preizkusiti. Tega vložnica ni storila, zato tudi s to navedbo v zahtevi ne more biti uspešna.

Sicer pa je treba ugotoviti, da mednarodna tiralica sploh ni bila uradno prevedena v slovenski jezik, pač pa je v spisu le dopis policije, ki v prevodu povzema vsebino zaprosila, kar pa je po stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi z dne 17.2.2000, opr. št. I Ips 32/2000, zadostna podlaga za odločanje o začasnem priporu.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega Z.B., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.