Jedro

Tožnik je pri carinskem organu podal vlogo za pridobitev statusa t.i. „vmesnega prevoznika v železniškem prometu“ glede na določbo tretje alineje prvega odstavka točke 2.1.2. in opombo 11 delovnega dokumenta z nazivom „TAXUD/1405/2005-konč-rev.1“ za prevoze pošiljk iz Hrvaške ali pred njo ležečih tretjih držav čez Slovenijo za Avstrijo ali za države, ležeče za Avstrijo. Konvencija o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1999 s spremembami in Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM – dodatek B h konvenciji) ne vsebujeta pojma „vmesni prevoznik v železniškem prometu“. Navedeni pojem opredeljuje le zgoraj navedeni delovni dokument. V njem so v okviru 2.1. točke uporaba poenostavljenega železniškega tranzitnega postopka za železniški prevoz blaga, v točki 2.1.1. opredeljeni pogoji za uporabo poenostavljenega železniškega tranzitnega postopka, v točki 2.1.2. pa so opredeljeni splošni razlogi za zavrnitev vloge.

Uporaba poenostavljenega postopka ni mogoča, kadar je v prevoz vključen samo en prevoznik, kadar prevoznik prevaža blago zunaj nacionalnega ozemlja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana zavrnil zahtevek družbe A. Avstrija, Podružnica Ljubljana, za izdajo statusa vmesnega prevoznika v železniškem prometu, ker zakonsko ni upravičen (točka 1 izreka); stroški postopka niso bili priglašeni (točka 2 izreka). Tožnik je 11. 12. 2009 vložil zahtevek za izdajo statusa t.i. „vmesnega prevoznika v železniškem prometu“ glede na pooblastila iz „TAXUD/1405/2005-konč-rev.1“ (v nadaljevanju Upravni dogovor). Enotna pravila CIM za mednarodni železniški prevoz blaga (priloga B h konvenciji COTIF-1999) ne poznajo izraza „vmesni prevoznik“. Pravila se nanašajo na pogodbenega, zaporednega ali nadomestnega prevoznika. Poleg navedenega je carinski organ presojal tudi ali tožnik izpolnjuje pogoje, ki jih določa Upravni dogovor. Navaja 3. alinejo prvega odstavka točke 2.1.2. in opombo 11 Upravnega dogovora, po kateri uporaba poenostavljenega postopka ni mogoča, kadar prevoznik ne izpolnjuje zahtev za poenostavljeni tranzitni postopek za prevoz blaga v železniškem prometu, razen če je pooblaščen kot t.i. vmesni prevoznik v železniškem prometu z nacionalno poenostavitvijo nacionalne carinske uprave. Upravni dogovor uvaja status „vmesnega prevoznika v železniškem prometu“. Glede na opombo 11 Upravnega dogovora pa ta ne sme biti zadnji prevoznik v namembni državi, če gre za poenostavljeni postopek. V danem primeru bi tožnik bil zadnji prevoznik v Avstriji kot namembni državi, torej teh pogojev ne izpolnjuje. Carinski organ navaja tudi določbo 415. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakonika Skupnosti (Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti – Uradni list L 253, 11.10.1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbena uredba), po kateri železniške družbe vsake države članice dajejo evidence, ki se vodijo pri njihovi obračunski družbi na razpolago carinskim organom svoje države v kontrolne namene. Tožnik pa te evidence daje na razpolago zgolj avstrijskim carinskim organom, ne pa tudi slovenskim. Glede na navedeno tako v danem primeru tudi pogoji iz Upravnega dogovora niso izpolnjeni, zato tožnikovi zahtevi za izdajo pooblastila za t.i. „vmesnega prevoznika v železniškem prometu“ ni bilo mogoče ugoditi.

Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil tako, da je v točki 1. izreka izpodbijane odločbe črtal besedilo „Podružnica v Ljubljani, ...“ v preostalem delu pa pritožbo zavrnil. Pritožbi je bilo delno ugodeno, saj je bil upravičen ugovor tožnika, da je tožeča stranka družba A. iz Dunaja (torej matična družba) in ne njena podružnica v Ljubljani. Navedeno je tudi skladno z določbo 679. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Podružnica nastopa v imenu in za račun matične družbe.

Pritožbeni organ navaja, da je tožnik A. podal vlogo za izdajo pooblastila za t.i. „vmesnega prevoznika v železniškem prometu“, v teh primerih nastopa kot prvi prevoznik na področju uporabe poenostavljenega tranzitnega postopka kot glavni zavezanec v polju 58b CIM voznega lista. Zadnji prevoznik v konkretni namembni državi, vključno z A. v Avstriji pa je upravičen za poenostavljeni postopek. Pritožbeni organ meni, da so pravilne ugotovitve prvostopenjskega organa, da Enotna pravila CIM za mednarodni železniški prevoz blaga (priloga B h konvenciji COTIF-1999) ne poznajo izraza „vmesni prevoznik“. Pojem „vmesnega prevoznika v železniškem prometu“ je opredeljen v delovni dokument „TAXUD/1405/2005-konč.rev1“ z dne 11. 6. 2009 (Upravni dogovor) v okviru 2.1.2. točke. V nadaljevanju pritožbeni organ presoja ali tožnik izpolnjuje pogoje iz Upravnega dogovora. Poenostavljeni postopek se lahko uporabi samo, kadar blago prevaža več železniških prevoznih podjetij, vključenih v prevozno verigo delujočih na nacionalni ravni in kadar vsi vključeni prevozniki izpolnjujejo zahteve poenostavljenega postopka. Tožnik pa navaja, da bi se prevažale pošiljke v tranzitu čez Slovenijo iz Hrvaške ali pred Hrvaško ležečih tretjih držav za Avstrijo ali države, ležeče za Avstrijo oz. iz ekonomske cone v Kopru. Iz navedenega pa ni jasno razvidno, katera država bi bila namembna država. V primeru, da bi to bila to Avstrija, bi bilo to v nasprotju z zahtevo, da vmesno železniško prevozno podjetje ni zadnji prevoznik v namembni državi. Prav tako ni izpolnjen pogoj, da blago prevzamejo in njegov zadnji prevoz zaporedno opravijo različna železniška prevozna podjetja (A. v Sloveniji in Avstriji). V primeru prevoza iz ekonomske cone v Kopru bi v primeru Avstrije kot namembne države bil v prevoz prav tako vključen samo en prevoznik (A.).

Glede na določbo drugega odstavka 416. člena Izvedbene uredbe A. na območju Slovenije kot države članice prek ozemlja katere blago vstopa v skupnost, ne more biti glavni zavezanec. Po določbah 415. člena Izvedbene uredbe pa tudi slovenski organ ne bi mogel izvajati nadzora nad takšnimi prevozi, glede na to, da A. daje na razpolago evidence samo avstrijskim carinskim organom, v Sloveniji pa A. nima samostojne obračunske službe, saj opravlja svojo dejavnost preko podružnice. Podružnica v skladu z določbo 676. člena ZGD-1 opravlja pridobitno dejavnost v Sloveniji samo preko matične družbe, na podlagi 683. člena ZGD-1 pa za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnic, odgovarja matična družba z vsem svojim premoženjem. V uvodnih določbah delovnega dokumenta Upravnega dogovora je tudi navedeno, da so razprave pokazale, da so železniški prevozi pod liberaliziranimi pogoji, pod katerimi železniška prevozna podjetja ne delujejo izključno na svojem nacionalnem ozemlju, niso sprejemljivi za poenostavljen železniški tranzitni postopek in da se njegovo področje uporabe na tej stopnji ne sme širiti. Tožnik je tisti, ki mora dokazovati izpolnjevanje pogojev za dodelitev statusa. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po mnenju pritožbenega organa tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev „statusa vmesnega prevoznika v v železniškem prometu“ v Sloveniji in je tako zavezan k uporabi standardnega carinskega tranzitnega postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da je na podlagi 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot tuja pravna oseba imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj in sicer vodjo podružnice v Ljubljani, B.B. Tožnik meni, da prvostopenjski organ smisla in definicije vmesnega prevoznika ni uporabil v smislu Upravnega dogovora. Tožnik se strinja, da vmesni prevoznik ne sme biti prvi oz. zadnji prevoznik v prevozni verigi za poenostavljen skupnostni tranzitni postopek. Ne strinja pa se, da pri prevozih v poenostavljenem skupnostnem tranzitnem postopku ne sme nastopati kot vmesni prevoznik v državi, v kateri ne izpolnjuje pogojev za poenostavljeni skupnostni tranzitni postopek (Slovenija), če se prevozi končajo v državi, v kateri je registriran za poenostavljeni skupnostni tranzitni postopek (Avstrija), ker je po interpretaciji tožene stranke zadnji prevoznik. V smislu Upravnega dogovora poenostavljeni skupnostni tranzitni postopek ni dopusten, če prvi oz. zadnji prevoznik ni registriran za poenostavljen skupnostni tranzitni postopek. Tožnik je v vlogi z dne 3. 11. 2009 jasno navedel, da je vloga podana za pošiljke iz Hrvaške ali tretje države, ki se nahaja pred Hrvaško čez Slovenijo za Avstrijo ali države, ki se nahajajo za Avstrijo. Te vožnje bi opravljali razen v Sloveniji in Avstriji zaporedni prevozniki. V smislu drugega odstavka 416. člena Izvedbene uredbe lahko skladno z Upravnim dogovorom poleg železniške družbe države članice preko katere ozemlja je pošiljka prispela v skupnost kot glavni zavezanec nastopa tudi druga železniška družba, ki prevzame pošiljko ob vstopu na ozemlje Skupnosti.

Glede kontrolne možnosti, normirane v 415. členu Izvedbene uredbe, pa je tožnik slovensko carinsko upravo zaprosil za določitev ukrepov za zagotavljanje carinskega nadzora v Sloveniji. Iz stališč Upravnega dogovora izhaja, da so poenostavljeni carinski postopki pri tranzitu sprejemljivi, če imajo prevozniki svoje samostojne obračunske enote v državah članicah, kjer opravljajo železniški prevoz. Pritožbeni organ zmotno navaja, da tožnik v Sloveniji posluje preko podružnice, ki z vidika gospodarskega statusnega prava ne nastopa kot samostojna pravna oseba, temveč v imenu matične družbe. Upravni dogovor pa ne vsebuje zahteve po samostojni pravni osebi, temveč samostojni obračunski enoti. Obračun v primeru prevoza s CIM tovornim listom je centraliziran ter se izvaja na ravni mednarodne železniške unije (UIC). Tožnik tudi meni, da so izpolnjene vse procesne predpostavke za izvedbo spora polne jurisdikcije, v katerem naj naslovno sodišče samo odloči o zahtevku, skladno s 3. alinejo prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-). Tožnik je predmetno vlogo podal že 12. 10. 2010, torej pred več kot enim letom. Odprava izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje pa bi bistveno podaljšala postopek. Tožnik sodišču predlaga, da naj izvede glavno obravnavo iz zasliši stranke. Kolikor sodišče meni, da ni podanih pogojev za spor polne jurisdikcije pa predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih v delu, kjer so pritožbeni in tožbeni ugovori enaki ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik pri carinskem organu podal vlogo za pridobitev statusa t.i. „vmesnega prevoznika v železniškem prometu“ glede na določbo tretje alineje prvega odstavka točke 2.1.2. in opombo 11 delovnega dokumenta z nazivom „TAXUD/1405/2005-konč-rev.1“ za prevoze pošiljk iz Hrvaške ali pred njo ležečih tretjih držav čez Slovenijo za Avstrijo ali za države, ležeče za Avstrijo. Pojem „vmesnega prevoznika v železniškem prometu“ je opredeljen v delovnem dokumentu „TAXUD/1405/2005-konč.rev1“ z dne 11.6.2009, ki ga oba organa poimenujeta Upravni dogovor. Po presoji sodišča sta carinska organa pravilno ugotovila, da Konvencija o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1999 s spremembami in Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM – dodatek B h konvenciji) ne vsebujeta pojma „vmesni prevoznik v železniškem prometu“. Navedeni pojem opredeljuje le delovni dokument „TAXUD/1405/2005-konč.rev1“ z dne 11.6.2009. Oba carinska organa sta presojala tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoje, ki jih predpisuje navedeni delovni dokument za pridobitev statusa t.i. „vmesnega prevoznika v železniškem prometu“ in pravilno ugotovila, da jih tožnik v danem primeru tudi ne izpolnjuje. V citiranem dokumentu so v okviru 2.1. točke uporaba poenostavljenega železniškega tranzitnega postopka za železniški prevoz blaga, v točki 2.1.1. opredeljeni pogoji za uporabo poenostavljenega železniškega tranzitnega postopka, v točki 2.1.2. pa so opredeljeni splošni razlogi za zavrnitev vloge. Uporaba poenostavljenega postopka ni mogoča, kadar je v prevoz vključen samo en prevoznik, kadar prevoznik prevaža blago zunaj nacionalnega ozemlja, razen prevozov od in do postaje na sosednjem ozemlju, kakor sta se dogovorila prevoznika ali kadar prevoznik ne izpolnjuje zahtev za poenostavljen postopek, razen če je pooblaščen kot tako imenovani „vmesni prevoznik“ v železniškem prometu z nacionalno poenostavitvijo nacionalne carinske uprave. Iz opombe 11 citiranega dokumenta pa izhaja, da se lahko vmesno železniško prevozno podjetje pooblasti kljub temu, da ne izpolnjuje pogojev za poenostavljen postopek, kadar je železniško prevozno podjetje, ki je upravičeno do uporabe poenostavljenega postopka, glavni zavezanec in kadar vmesno železniško prevozno podjetje ni zadnji prevoznik v namembni državi.

Tožnik se strinja, da „vmesni prevoznik“ ne sme biti prvi oz. zadnji prevoznik v prevozni verigi za poenostavljen skupnostni tranzitni postopek, vendar meni da sta carinska organa predmetne določbe citiranega dokumenta (Upravnega dogovora) napačno tolmačila in da za nadzor (kontrolo evidenc s strani carinskih organov države železniške družbe), predpisan z določbama 414. člena in 416. člena Izvedbene uredbe zadostuje, da ima železniška prevozniška družba samostojne obračunske službe v državah članicah, kjer opravlja železniške prevoze. Po presoji sodišča Podružnica tožnika v Sloveniji ne predstavlja takšne samostojne obračunske službe matične družbe tožnika, ki bi zagotavljala evidence in možnost nadzora slovenskih carinskih organov v smislu 214. člena Izvedbene uredbe, saj gre za organizacijsko obliko, ki je del matične družbe, poslovanje te podružnice vodi matična družba, za obveznosti nastale iz poslov, ki jih podružnica sprejme, odgovarja matična družba, ne pa podružnica. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo obeh carinskih organov, da tožnik tudi sicer ne izpolnjuje pogojev iz citiranega dokumenta (Upravnega dogovora), ki izhajajo iz tretje alineje točke 2.1.2. in opombe 11, kar sta že oba navedena organa tudi obsežno obrazložila. Po povedanem je tako tožnica v Sloveniji zavezana še naprej uporabljati standardni carinski tranzitni postopek.

Ker je po glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, navedeno v določbi 65. člena ZUS-1, v danem primeru niso podani.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.