Jedro

Trajno presežni delavec je upravičen do odpravnine po 36f. členu ZDR, če mu delodajalec ne zagotovi druge ustrezne zaposlitve v smislu določbe 3. odst. 36f. člena. Bistveno za ustezno zaposlitev je, da je delavcu ponujeno delovno razmerje za nedoločen čas. Ponujena zaposlitev le za določen čas in sicer za čas odpovedenega roka 6 mesecev pri drugem delodajalcu, ni ustrezna zaposlitev, zato mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino po 36f. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se razveljavita sklep poslovodnega organa tožene stranke P., d.d. z dne 15.2.2000 o trajnem prenehanju potrebe po delavcu in sklep drugostopnega organa tožene stranke z dne 21.3.2000 in da se ugotovi, da tožnici L. G. delovno razmerje ne preneha z iztekom odpovednega roka in da še traja in da mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plače ter druge prejemke iz delovnega razmerja tako, kot če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 424.808,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2000 dalje do plačila in ji povrniti stroške tega postopka v znesku 141.106,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe v delu, kjer je bilo ugodeno podrejenemu zahtevku za plačilo odpravnine, se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne podrejeni tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da dejanskemu stanju, ki ga je sodišče ugotovilo, ne oporeka, razen v tistem delu, ko sodišče ugotavlja, da tožnici ni bil vročen vprašalnik, ki ga je kot dokaz predložila sodišču. Če bi toženka namreč razpolagala z izpolnjenim tožničinim vprašalnikom, do tega spora sploh ne bi prišlo, ker bi bila tožnica danes zaposlena v ČSP d.o.o. T.. Iz izjave priče K. pa je razvidno, da so bili vprašalniki na voljo delavcem pred vhodom v halo, na kateri je bila objavljena tudi sistemizacija delovnih mest v novo ustanovljeni družbi. Na ta način je bila tudi tožnici ponujena zaposlitev, vendar v zvezi s tem poudarja, da je vprašalnik izpolnilo samo 107 delavcev namesto 123, kolikor je bilo razpisanih delovnih mest. Ker je K. tudi povedal, da bodo delavci v ČSP d.o.o. z 20.4.2001 zaposleni za nedoločen čas, to pomeni, da je bilo 123 delavcem zagotovljena ustrezna zaposlitev pri drugem subjektu. S tem, ko so nekateri delavci zavrnili ponujeno ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu, tem delavcem po njenem prepričanju odpravnina zaradi tega ne pripada. Sicer pa je še vedno prepričana, da pomeni začetek stečaja v P., Trgovina, d.o.o. prekinitev kontinuitete delovnega razmerja, kar pomeni, da bi bila toženka zavezana tožnici plačati odpravnino le za zadnji dve leti zaposlitve pri njej.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov (zoper ugodilni del podrejenega zahtevka za plačilo odpravnine) ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v zvezi z ugodilnim delom tožničinega zahtevka v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnici zaradi zavrnjene ponujene ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu odpravnina kot trajno presežni delavki ne pripada. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožena stranka presežnim delavcem ukinjene organizacijske enote - O. obutve T. sicer res ponudila zaposlitev v novo ustanovljeni družbi, vendar je bila ponujena zaposlitev le za določen čas in sicer za čas odpovednega roka 6 mesecev. Taka zaposlitev pa se ne šteje kot ustrezna zaposlitev v smislu 3. odst. 36f. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj je bistvo pojma "ustrezna zaposlitev" v tem, da je delavcu ponujeno delo za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka v okviru programa razreševanja presežnih delavcev tožnici ni zagotovilo ustrezne zaposlitve in da ji je zato dolžna izplačati odpravnino kot trajno presežni delavki. Pri tem je sodišče tudi pravilno zaključilo, da se v osnovo za izračun odpravnine upošteva celotno obdobje, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih in ne le za zadnji dve leti, kot to zmotno meni tožena stranka. Tudi, če je bila tožnica nekaj časa zaposlena v družbi P., Trgovina, d.o.o., ne gre za prekinitev delovnega razmerja, saj kot izhaja iz listinskih dokazov, je bila tožena stranka ustanovitelj in večinski lastnik omenjene družbe, v kateri je delala tožnica. Ker to pomeni, da je bila tožena stranka z omenjeno družbo kapitalsko povezana z večinskim deležem, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnici v osnovo za izračun odpravnine upošteva tudi delovna doba, ki jo je tožnica napolnila v omenjeni družbi. Pravna podlaga za tak zaključek je v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97), ki v 2. odst. 42. člena izrecno določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezano z večinskim deležem. Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje zato tožnici pravilno prisodilo odpravnino v višini, kot to izhaja iz izpodbijanega dela izreka sodbe.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.