Jedro

Sodišče ne odloča o verjetnosti terjatev ločitvenih upnikov. Smisel ugotavljanja, ali je terjatev verjetno izkazana, je namreč v tem, da se odloči, ali ima upnik pravico glasovati o sprejetju prisilne poravnave. Če prisilna poravnava na njegove pravice ne vpliva, torej upnik ne glasuje in sodišče v postopku prisilne poravnave ne odloča o verjetnosti njegove terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v zvezi s popravnim sklepom v delu, ki se nanaša na odločitev o verjetnosti prerekanih terjatev pod zaporednimi številkami 20, 21, 29, 34, 35, 36, 37 in 38 razveljavi in se v tem obsegu sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o priznanih, prerekanih in verjetno izkazanih terjatvah odločilo tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 14. 02. 2011, ki je sestavni del izreka tega sklepa in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa. Iz navedenega seznama in iz obrazložitve sklepa izhaja, da so verjetno izkazane prerekane terjatve: prijava št. 20: terjatev upnika A v višini 7.538.089,99 EUR, prijava št. 21: terjatev upnika B v višini 4.258.122,56 EUR, prijava št. 29: terjatev upnika C v višini 27.353.900,44 EUR, prijava št. 34: terjatev upnika D v višini 183.653,13 EUR, prijava št. 35: terjatev upnika E v višini 3.153.627,40 EUR, prijava št. 36: terjatev upnika F v višini 59.464.338,54 EUR, prijava št. 37: terjatev upnika G v višini 1.991.260,56 EUR, prijava št. 38: terjatev upnika H v višini 102.784,40 EUR, prijava št. 40: terjatev upnika I v višini 10.189.377,17 EUR, ki jih je prerekal dolžnik.

Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlagal spremembo sklepa ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je za terjatve zgoraj navedenih upnikov izkazana večja verjetnost, kot izhaja iz ugovornih navedb dolžnika. Navedlo je, da je sicer res, da so upniki na vrednostnih papirjih, ki so bili dani v zastavo, pridobili razpolagalno sposobnost in pravico zunajsodne prodaje, vendar navedeno ne pomeni, da je s tem prenehala obveznost. Poroštvo ugasne s prenehanjem glavne obveznosti (2. odstavek 270. člena OZ). Ker glavna obveznost še ni prenehala, poroštvo dolžnika ni ugasnilo. Določb 282. člena ZFPPIPP zato ni moč razlagati na način, kot jih razlaga dolžnik. Če upniki pred začetkom stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom P. d.o.o., vrednostnih papirjev niso unovčili in morebitnega zneska terjatve, ki naj bi bil krit z vrednostjo premoženja, niso prijavili kot pogojno terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika, pri čemer se niso odpovedali razpolagalni pravici nad vrednostnimi papirji, kot v ugovorih navaja dolžnik, to še ne pomeni, da je glavna obveznost prenehala. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi samo s prenehanjem glavne obveznosti prenehala obveznost solidarnega poroka.

Pritožba upravičeno očita sodišču prve stopnje, da se o posameznih ugovorih zoper posamezno prijavljeno terjatev upnikov ni izreklo in skladno z 68. členom ZFPPIPP ni navedlo razlogov, zaradi katerih meni, da so posamezne prerekane terjatve verjetno izkazane. Po določilu 68. člena ZFPPIPP je verjetno izkazana tista prerekana terjatev, za katero sodišče odloči, da je verjetno izkazana. Pri presoji, ali je terjatev verjetno izkazana, sodišče upošteva samo opis dejstev o obstoju terjatve v prijavi terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi tej prijavi, in če terjatev prereka upnik ali dolžnik v postopku prisilne poravnave: opis dejstev o neobstoju terjatve v ugovoru o prerekanju terjatve in listinske dokaze, ki so bili priloženi ugovoru (prim. 1. in 2. odstavek 68. člena in 64. člen ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje pa je enotno obrazložilo verjetno izkazanost vseh zgoraj navedenih prerekanih terjatev. Enotna obrazložitev v izpodbijanem sklepu ne more nadomestiti presoje verjetnosti terjatve posameznega upnika, ki mora temeljiti na presoji opisa dejstev o obstoju terjatve v prijavi terjatve in priloženih listinskih dokazih ter presoji opisa dejstev o neobstoju terjatve v ugovoru o prerekanju terjatev in priloženih listinskih dokazih.

Pritožba utemeljeno opozarja, da se ugovorne navedbe dolžnika ne nanašajo le na razloge, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo v enotni obrazložitvi sklepa. Sodišče prve stopnje se tako ni opredelilo do ugovornih navedb o poplačilu terjatve in nezapadlosti terjatve pod zap. št. 37 (upnik G). Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do ugovornih navedb glede zavarovanja terjatev pod zap. št. 29 (upnik C) in pod zap. št. 36 (upnik F) v razmerju do dolžnika.

2. odstavek 160. člena ZFPPIPP določa, da začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane terjatve. Po 3. točki 1. odstavka 20. člena ZFPPIPP je zavarovana terjatev terjatev upnika, ki je zavarovana z ločitveno pravico. Upnik nima pravice glasovati o prisilni poravnavi glede zavarovane terjatve, razen če je to terjatev prenesel na insolventnega dolžnika v postopku spremembe osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja v skladu s pododdelkom 4.4.4. tega zakona (1. točka 3. odstavka 200. člena ZFPPIPP). Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve (1. odstavek 213. člena ZFPPIPP). Če je upnik prijavil terjatev, zavarovano z ločitveno pravico, v postopku prisilne poravnave nima pravice glasovati. O sprejetju prisilne poravnave namreč odločajo upniki z glasovanjem. Pravico glasovati o prisilni poravnavi ima vsak upnik, katerega nezavarovana terjatev do insolventnega dolžnika je v postopku prisilne poravnave priznana ali verjetno izkazana (prim. 1. in 2. odstavek 200. člena ZFPPIPP). Sodišče zato ne odloča o verjetnosti terjatev ločitvenih upnikov. Smisel ugotavljanja, ali je terjatev verjetno izkazana, je namreč v tem, da se odloči, ali ima upnik pravico glasovati o sprejetju prisilne poravnave. Če prisilna poravnava na njegove pravice ne vpliva, torej upnik ne glasuje in sodišče v postopku prisilne poravnave ne odloča o verjetnosti njegove terjatve.

Prerekane terjatve zgoraj navedenih bank temeljijo na poroštvu, ki ga je dolžnik kot porok dal v glavnem za svojo hčerinsko družbo P. d.o.o. - v stečaju (glavni dolžnik). Pritožnica navaja, da so upniki v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom prijavili terjatve kot nepogojne, čeprav imajo v smislu določil 282. člena ZFPPIPP pravico do zunajsodne prodaje vrednostnih papirjev, ki so predmet ločitvene pravice. Ker do roka za prijavo terjatev še niso opravili zunajsodne prodaje, bi morali oceniti višino terjatev, ki je zavarovana z vrednostnimi papirji. Le del zneska terjatev, za katerega ocenjujejo, da ni krit z vrednostjo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, pa bi morali prijaviti kot nezavarovano terjatev, povezano z odložnim pogojem, ki se bo uresničil, če bo kupnina pri prodaji tega premoženja nižja od zneska terjatve. S tem stališčem se je sicer načelno treba strinjati, nima pa pritožnica prav, da bi na enak način kot obveznost glavnega dolžnika bilo treba presojati tudi obveznost dolžnika kot poroka. Če namreč do prenehanja terjatve še ni prišlo, ima upnik lahko svojo terjatev do glavnega dolžnika zavarovano z več zavarovanji, tako z zastavno pravico na vrednostnih papirjih glavnega dolžnika kot tudi s poroštvom našega dolžnika. Na upniku je, da se odloči, iz katerega zavarovanja bo terjal poravnavo svoje terjatve, vse dokler do prenehanja terjatve ne pride. S tem se pokaže, da ima upnik lahko terjatev tako do glavnega dolžnika kot do dolžnika kot poroka in da dejstvo, da je terjatev v stečajnem postopku glavnega dolžnika zavarovana, ni ovira, da upnik ne bi uveljavljal svoje terjatve napram poroku.

Pritožnica navaja še, da so upniki s pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja pridobili razpolagalno sposobnost na zastavljenih vrednostnih papirjih tako, da lahko na podlagi pogodbe o prodaji veljavno prenesejo premoženje, ki je predmet zastave (in prodaje) na novega imetnika. Prenos premoženja zaradi uresničitve zastavne pravice se tako lahko opravi le še na podlagi razpolagalnega pravnega posla zastavnega upnika, ne pa imetnika vrednostnega papirja. Zato se zastavlja vprašanje, ali so upniki storili vse, kar je treba v smislu določil 1027. člena OZ o oprostitvi poroka zaradi opustitve garancij. Pritožnica namreč opozarja, da eventualno neunovčenje vrednostnih papirjev, kljub temu, da banke k unovčenju zakon zavezuje, ne more iti v breme glavnega dolžnika niti v breme solidarnega dolžnika niti v breme upnikov v stečajnem postopku ali prisilni poravnavi.

Sodišče prve stopnje ni presojalo ugovornih navedb o opustitvah upnikov v stečajnem postopku glavnega dolžnika v povezavi z določilom 282. člena ZFPPIPP, po katerem se pravice zunajsodne prodaje premoženja izključujejo s prijavo ločitvene pravice v stečajnem postopku, razen v nezavarovanem delu terjatve ločitvenega upnika.

Sodišče prve stopnje bo moralo upoštevati tudi trditveno in dokazno breme upnika, ki mu ga nalagata 60. in 68. člen ZFPPIPP in v ponovljenem postopku znova pretehtati navedbe obeh strank v smislu zgoraj navedenih določb ZFPPIPP.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi glede odločitve o verjetnosti zgoraj navedenih terjatev ugodilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

V preostalem delu, razen glede ugotovitev verjetnosti zgoraj navedenih terjatev, pritožnica ni navajala nobenih vsebinsko obrazloženih pritožbenih ugovorov, pač pa je bila njena pritožba zgolj pavšalna. Ker v tem delu tudi sodišče druge stopnje ni našlo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in izpodbijani sklep glede tega dela potrditi (353. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.