Jedro

Pravna pravila zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki so se v zemljiškoknjižnih postopkih uporabljala do uveljavitve zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS 33/95 - ZZK (tedaj tudi še v času odločanja na drugi stopnji), niso izrecno določala, kdo ima pravico do vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Kot pravilno ugotavlja drugostopno sodišče, pa so pravna pravila zakona o zemljiških knjigah v paragrafu 87 in nasl. določala, kdo je v zemljiškoknjižnih zadevah upravičen vlagati prošnje (vsakdo, ki z zemljiškoknjižno listino izkaže svojo pravico, ki more biti predmet vpisa, če pa kdo predlaga vpis v zemljiško knjigo v imenu drugega, pa se mora izkazati s pooblastilom, da je to upravičen), v paragrafu 133 pa, komu mora sodišče vročiti zemljiškoknjižni sklep. Poleg predlagatelja je to vedno še tisti, na čigar lastnini se pridobi zemljiškoknjižna pravica ali čigar zemljiškoknjižna pravica se prenese, obremenjuje, utesnjuje ali razveljavlja in tudi tisti, zoper katerega je bila opravljena zemljiškoknjižna zaznamba, tisti, za katere je na vpisani pravici kaj nadaljnjih vknjižb ali predznamb, če se dovoli popoln ali delni izbris, lastnik nepremičnine o sklepih o vknjižbi in predznambi, s katerimi se zastavljajo ali odstopajo že vpisane pravice tretjih oseb, pooblastitelju, če je izposlovan vpis zoper njega na predlog pooblaščenca, pristojnemu geodetskemu organu, zastavnemu upniku, drugim osebam pa, če tako določa poseben predpis. Ob pravilnem pravnem zaključku drugostopnega sodišča, da revidenta ni mogoče uvrstiti niti med osebe, ki jim je bilo potrebno vročiti zemljiškoknjižni sklep, niti med osebe, ki bi bila upravičena v konkretni zemljiškoknjižni zadevi vlagati prošnje, je pravilen tudi nadaljnji pravni zaključek drugostopnega sodišča, da navedena pravna pravila B. Š. ne zagotavljajo pravice do pritožbe v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi.

Revident je v reviziji mnenja, da drugostopno sodišče pri presoji njegove legitimacije za vložitev pravnega sredstva ne bi smelo upoštevati le pravil zemljiškoknjižnega prava, ampak tudi pravila pravdnega postopka, ki omogočajo vložitev pritožbe vsakomur, ki ima za izpodbijanje sodne odločbe pravni interes. To sklicevanje revidenta na določbe pravdnega postopka pa ni utemeljeno. V pravdnem postopku je namreč uveljavljen čisti (procesni) pojem stranke. Stranka je tisti, ki zahteva pravno varstvo (tožnik) in tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo (toženec). Po določbah ZPP, lahko pritožbo proti odločbi sodišča prve stopnje vložijo le stranke (1. odstavek 348. člena ZPP). Kdor ima pravni interes do tega, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pa le v primeru, če stopi v pravdo in se pridruži tej stranki (206. člen in nasl. ZPP). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato ni utemeljeno revidentovo zatrjevanje, da mu v zemljiškoknjižnem postopku zagotavljajo legitimacijo za vložitev pravnega sredstva določbe ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Dn. št. 1500/93, z dne 27.9.1993, na podlagi pravnomočne odločbe Občine P. z dne 17.8.1993 pri nepremičninah, ki so bile v zemljiški knjigi vpisane kot družbena lastnina v uporabi L. G., dovolilo pri nepremičninah vpisanih pri vl. št. 2791 k. o. P. vknjižbo lastninske pravice na L. G. iz P., ter pri parceli št. 1483/1, vpisani pri vl. št. 5105 k.o. P. prav tako vknjižbo lastninske pravice na ime L. G. V ostalem delu odločbe z dne 17.8.1993, ki se nanaša na parc. št. 1355/1, 1375/2, 1402, 1441, 1466/2, 1480, 1487/1 in 2875 pa je predlog za vpis v zemljiško knjigo zavrnilo. Prav tako je zavrnilo vpis za parceli št. 1436 in 1437, ker je iz zemljiške knjige ugotovilo, da so bile te parcele med tem deljene na več poddelilk in nekatere med njimi tudi že odtujene. To odločbo je zemljiškoknjižno sodišče vročilo L. G., Javnemu pravobranilstvu Koper, Občini Piran, Sekretariatu za upravne zadeve, RUJP, Izpostavi Piran in Geodetski upravi Koper.

Proti sklepu zemljiškoknjižnega sodišča je vložil pritožbo B. Š. in z njo izpodbijal sklep zemljiškoknjižnega sodišča v tistem delu, v katerem je zemljiškoknjižno sodišče predlagani vpis zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom njegovo pritožbo zavrglo z utemeljitvijo, da kot oseba, ki ni bila udeleženec zemljiškoknjižnega postopka in ki za vložitev pritožbe tudi ni predložila pooblastila L. G., nima pravice do pritožbe.

Tako odločitev pritožbenega sodišča izpodbija s pravočasno revizijo B. Š., ki v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Med parcelami, glede katerih je zemljiškoknjižno sodišče vpis zavrnilo, je tudi nepremičnina parc. št. 1402, ki jo ima vlagatelj revizije v zakoniti posesti, saj jo je dobil v trajni najem od Kmetijske zemljiške skupnosti Občine Piran, poleg tega pa je glede te parcele sklenil z L. G. tudi kupno pogodbo. Glede na to se vlagatelju revizije neutemeljeno odreka pravica, da nastopa v postopku kot stranka. Sodišče bi moralo upoštevati določbe ZPP, ki dajejo pravico biti stranka v postopku vsakomur, ki izkaže za to pravni interes. Ta pa je pri revidentu brez dvoma podan, saj ima navedeno nepremičnino v posesti, glede te nepremičnine pa je sklenil tudi kupno pogodbo. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana zato, ker zemljiškoknjižno sodišče denacionalizacijske odločbe, ki je postala pravnomočna, ni v celoti izvršilo. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Občini Piran, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen v zvezi s 4. odst. 400. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Nobenega dvoma ni, da bi zemljiškoknjižni sklep o delni zavrnitvi predloga za vpis, lahko izpodbijal L. G. sam ali pa po pooblaščencu, ki bi bil lahko tudi vlagatelj pritožbe B. Š., vendar pa bi moral v tem primeru za vložitev rednega pravnega sredstva predložiti pooblastilo. Tega pa ni storil. Iz pritožbe, ki jo je drugostopno sodišče kot nedovoljeno zavrglo, jasno izhaja, da vlagatelj pritožbe B. Š. izpodbija prvostopni zemljiškoknjižni sklep o delni zavrnitvi vpisa lastninske pravice na ime L. G. le v svojem imenu in za svoj račun. To pritožbo pa je drugostopno sodišče tudi po mnenju revizijskega sodišča utemeljeno zavrglo in pri tem pravilno uporabilo pravna pravila zemljiškoknjižnega prava in pravila nepravdnega postopka, ki se v zemljiškoknjižnih postopkih subsidiarno uporabljajo.

Pravna pravila zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki so se v zemljiškoknjižnih postopkih uporabljala do uveljavitve zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS 33/95 - ZZK (tedaj tudi še v času odločanja na drugi stopnji), niso izrecno določala, kdo ima pravico do vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Kot pravilno ugotavlja drugostopno sodišče, pa so pravna pravila zakona o zemljiških knjigah v paragrafu 87 in nasl. določala, kdo je v zemljiškoknjižnih zadevah upravičen vlagati prošnje (vsakdo, ki z zemljiškoknjižno listino izkaže svojo pravico, ki more biti predmet vpisa, če pa kdo predlaga vpis v zemljiško knjigo v imenu drugega, pa se mora izkazati s pooblastilom, da je to upravičen), v paragrafu 133 pa, komu mora sodišče vročiti zemljiškoknjižni sklep. Poleg predlagatelja je to vedno še tisti, na čigar lastnini se pridobi zemljiškoknjižna pravica ali čigar zemljiškoknjižna pravica se prenese, obremenjuje, utesnjuje ali razveljavlja in tudi tisti, zoper katerega je bila opravljena zemljiškoknjižna zaznamba, tisti, za katere je na vpisani pravici kaj nadaljnjih vknjižb ali predznamb, če se dovoli popoln ali delni izbris, lastnik nepremičnine o sklepih o vknjižbi in predznambi, s katerimi se zastavljajo ali odstopajo že vpisane pravice tretjih oseb, pooblastitelju, če je izposlovan vpis zoper njega na predlog pooblaščenca, pristojnemu geodetskemu organu, zastavnemu upniku, drugim osebam pa, če tako določa poseben predpis. Ob pravilnem pravnem zaključku drugostopnega sodišča, da revidenta ni mogoče uvrstiti niti med osebe, ki jim je bilo potrebno vročiti zemljiškoknjižni sklep, niti med osebe, ki bi bila upravičena v konkretni zemljiškoknjižni zadevi vlagati prošnje, je pravilen tudi nadaljnji pravni zaključek drugostopnega sodišča, da navedena pravna pravila B. Š. ne zagotavljajo pravice do pritožbe v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi.

Revident je v reviziji mnenja, da drugostopno sodišče pri presoji njegove legitimacije za vložitev pravnega sredstva ne bi smelo upoštevati le pravil zemljiškoknjižnega prava, ampak tudi pravila pravdnega postopka, ki omogočajo vložitev pritožbe vsakomur, ki ima za izpodbijanje sodne odločbe pravni interes. To sklicevanje revidenta na določbe pravdnega postopka pa ni utemeljeno. V pravdnem postopku je namreč uveljavljen čisti (procesni) pojem stranke. Stranka je tisti, ki zahteva pravno varstvo (tožnik) in tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo (toženec). Po določbah ZPP, lahko pritožbo proti odločbi sodišča prve stopnje vložijo le stranke (1. odstavek 348. člena ZPP). Kdor ima pravni interes do tega, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pa le v primeru, če stopi v pravdo in se pridruži tej stranki (206. člen in nasl. ZPP). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato ni utemeljeno revidentovo zatrjevanje, da mu v zemljiškoknjižnem postopku zagotavljajo legitimacijo za vložitev pravnega sredstva določbe ZPP. Drugostopno sodišče je pravno pravilno presodilo, da je zemljiškoknjižni postopek po svoji naravi nepravdni postopek in da je zato potrebno upoštevati pri presoji, ali je mogoče revidenta šteti med udeležence zemljiškoknjižnega postopka (ki ima tudi pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva), tudi določbe zakona o nepravdnem postopku - ZNP. ZNP pa določa, da ima pravico do pritožbe tudi oseba, ki misli, da je s sodno odločbo prizadet njen pravni interes (1. odstavek 30. člena). Določba 1. odstavka 30. člena ZNP pa je le splošna. Zato je potrebno pri presoji "prizadetosti pravnega interesa" upoštevati tudi posebnosti vsakega od posameznih nepravdnih postopkov. Za zemljiškoknjižni postopek, kot enega izmed nepravdnih postopkov tako velja, da mora priti do "prizadetosti pravnega interesa" udeleženca zaradi zemljiškoknjižnega vpisa. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj revident ne izpodbija zemljiškoknjižnega vpisa, zaradi katerega je "prizadet njegov pravni interes", ampak izpodbija odločitev zemljiškoknjižnega sodišča v le v tistem delu, v katerem je sodišče odklonilo predlog za kakršnokoli spremembo obstoječega zemljiškoknjižnega stanja. "Prizadetost pravnega interesa" revidenta se zato zaradi izpodbijane odločitve zemljiškoknjižnega sodišča ni prav nič spremenila in obstaja tudi po delni zavrnitvi zemljiškoknjižnega predloga še naprej v enakem obsegu, kot je obstajala že pred vložitvijo (in delno zavrnitvijo) zemljiškoknjižnega predloga za vpis.

Drugostopno sodišče je o zavrženju revidentove pritožbe odločilo že pred uveljavitvijo ZZK. Zato se je v svoji odločitvi pravno pravilno sklicevalo na določbe prejšnjih zemljiškoknjižnih pravil. Kljub temu pa revizijsko sodišče še pripominja, da pravilnost razlage pojma udeleženca zemljiškoknjižnega postopka v materialnopravnem smislu, ki ima tudi pravico do vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva, dokazuje tudi jasna določba novega ZZK, ki v 65. členu izrecno določa, da je, poleg udeležencev v formalnem smislu (predlagatelj, organ, na čigar zahtevo je sodišče uvedlo postopek po uradni dolžnosti in imetnik pravice, zoper katerega se predlaga vpis oziroma vodi postopek za vpis po uradni dolžnosti), udeleženec zemljiškoknjižnega postopka v materialnopravnem smislu le tista oseba, katere pravni interes utegne biti zaradi vpisa prizadet (65. člen ZZK) in da ima, poleg udeležencev v formalnem smislu, pravico vložiti pritožbo le oseba, ki je udeleženec v materialnopravnem smislu, tedaj oseba, katere pravni interes utegne biti prizadet zaradi vpisa (90. člen ZZK).

Iz navedenih razlogov revizija B. Š. ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen v zvezi s 400. členom ZPP).