Jedro

Med dediči ni sporno, da so zemljišča, ki so predmet zapuščinskega postopka, pred podržavljanjem pripadala kmetijsko-gozdarski in gospodarski enoti – kmetiji. Del te kmetije, ki ni bil podržavljen, ni bil predmet dedovanja, saj je zaradi drugačnega prenosa premoženja (z izročilno oziroma preužitarsko pogodbo) prešel na dediča. Gre za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so bila pred nacionalizacijo sestavni kmetije. Ta je, kot izhaja iz izvedenskih mnenj, ena redkih kmečkih posesti, ki ima vsa zemljišča v enem kosu. Glede na navedeno, zemljišč, ki so predmet zapuščinskega postopka, ni mogoče obravnavati ločeno od kmetijskega gospodarstva, kateremu so prvotno pripadala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Dedinja Z. T. sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvonavedenim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo M. K. napotilo na pravdo z zahtevkom, da premično in nepremično premoženje, ki ga je dedič A. R. pridobil na podlagi izročilne pogodbe dne 14. 10. 1981, ki jo je sklenil z zapustnikom, predstavlja zapustnikovo darilo dediču. Z drugonavedenim sklepom pa je za dediča zaščitene kmetije parc. št. 8/0, 9/0, 10/0, 11/0, 12/0, 13/1, 13/2, 14/0, 15/1, 15/2, 16/0, 17/0,18/0, 20/0, 21/0, 22/0, 23/0, 24/0, 25/0, 26/0, 27/0, 28/0, 29/0, 270/1 (vse) k.o. X., določilo dediča A. R.. Hkrati je zavrnilo predlog omenjenega dediča ter dedinje M. K., da se ju določi za začasna skrbnika zapuščine.

2. Proti vsakemu od navedenih sklepov je tožnica vložila pravočasno pritožbo.

3. V pritožbi proti sklepu o napotitvi na pravdo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da napoti na pravdo dediča A. R. (v nadaljevanju dediča). Podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita neupoštevanje dejstva, da z izročilno pogodbo z dne 14. 10. 1981 ni soglašala. Prvi odstavek 110. člena ZD je uzakonil domnevo, po kateri se v primeru, če se kakšen dedič/potomec ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem/potomcem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Na podlagi navedene zakonske domneve je manj verjetna pravica A. R., zato bi bilo treba na pravdo napotiti njega.

4. Tudi v pritožbi zoper odločitev o določitvi dediča zaščitene kmetije in zavrnitvi predloga za določitev začasnega skrbnika zapuščine uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da za začasnega skrbnika zapuščine postavi njo ter razveljavi sklep o imenovanju dediča za prevzemnika zaščitene kmetije, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je A. R. že lastnik zaščitene kmetije, ki jo je prejel od zapustnika v last z izročilno pogodbo dne 14. 10. 1981. Zahteva, da se dedič izloči iz dedovanja predmetne zaščitene kmetije, ker ne more en dedič podedovati oziroma biti lastnik dveh zaščitenih kmetij, pritožnica pa nobene. Dedič ji vse doslej ni bil pripravljen niti izplačati nujnega deleža, niti zemljišča v vrednosti nujnega deleža izročiti naravi v last. Načelno soglasje, ki ga je dala bratu, kot prevzemniku zaščitene kmetije je preklicala, ker ji sodedič ne priznava pravice do nujnega deleža in ji ni na ta račun pripravljen nič izročiti. Oba kandidata za prevzemnika kmetije imata ustrezna znanja in voljo za obdelovanje zaščitene kmetije. Na njej je delala do svojega 26 leta starosti, hkrati je nespreskrbljena, ker si prispevkov ne more plačevati. Po drugi strani je dedič dobro preskrbljen, saj je lastnik že ene zaščitene kmetije in je zavarovan kot kmet. Sodna praksa v takšnem primeru daje prednost nepreskrbljenemu kandidatu. Kmetijo res obdeluje dedič ne pa sama, saj ji to onemogoča in prepoveduje. Sodišče je neenakopravno obravnavalo oba kandidata za prevzemnika, ker je samo dediču dalo možnost, da predloži odločbo, da se ga šteje za kmeta. Pritožnici pa te priložnosti ni dalo. Tudi ni res, da bi dedič kmetijo izboljšal z melioracijami, drenažami, kar naj bi izkazoval z listinsko dokumentacijo. Da predstavljajo nepremičnine, ki jih je dedič pridobil z izročilno pogodbo, zaščiteno kmetijo, izhaja iz dopisa Upravne enote Radovljica z dne 15. 3. 2002. Sodišče pri določanju prevzemnika zaščitene kmetije tudi ni pravilno uporabilo zakonskih meril iz 7. do 13. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Meni tudi, da je postavitev začasnega skrbnika zapuščine v obravnavanem primeru več kot potrebna.

5. Dedinja Z. T. in dedič A. R. sta odgovorila na pritožbo dedinje zoper sklep o določitvi dediča, omenjeni dedič pa tudi na pritožbo dedinje zoper sklep o napotitvi na pravdo. Predlagata zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih sklepov.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Dedinja je zahtevala, da se dediču vračuna v dedni delež vse premično in nepremično premoženje, ki je bilo predmet izročilne pogodbe z dne 14. 10. 1981, saj to premoženje v skladu s prvim odstavkom 110. člena v času izročitve premoženja veljavnega Zakona o dedovanju (ZD) predstavlja darilo. Navedeno določilo določa, da se v primeru, ko se kakšen dedič ne strinja z izročitvijo in razdelitvijo, tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju razlogov za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 212. člena ZD, saj je med dedičema spor o tem, da omenjeno premoženje spada v zapuščino. Stališče dedinje bi bilo pravilno ob izhodišču, da predstavlja pogodba, ki je bila podlaga prehodu premoženja zapustnikovega premoženja na dediča, izročilna pogodba. Vendar pa je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da navedena pogodba vsebinsko ne predstavlja izročilne pogodbe. Iz samih pogodbenih določil izhaja, da gre za odplačno pogodbo z elementi tveganja, ki jo je sicer opredelilo kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju (pravilno: preužitkarsko pogodbo). Glede na vsebino pogodbe, je dejanska trditev dedinje, da gre za darilo, manj verjetna. Ker je obravnavano nepremično premoženje tudi že vknjiženo na dediča, bo morala dedinja dokazati, da gre dejansko za zapustnikovo darilo dediču. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo po prvem odstavku 213. člena ZD, ko je na pravdo napotilo dedinjo.

8. Po določilu prvega odstavka 12. člena ZDKG lahko v primeru, če je dedič ob zapustnikovi smrti sam ali skupaj s svojim zakoncem, enim od staršev ali otrok ali posvojencem oziroma njegovim potomcem že lastnik, solastnik ali skupni lastnik druge zaščitene kmetije, katerikoli drugi od dedičev iz istega dednega reda zahteva, da se tak dedič izloči iz dedovanja zaščitene kmetije, ki je predmet dedovanja. Zapuščinsko sodišče torej okoliščine lastništva oziroma solastništva oziroma skupnega lastništva druge zaščitene kmetije dediča ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo drugega dediča istega dednega reda. Takšne zahteve dedinja do konca naroka, po katerem je bil dedič določen za dediča zaščitene kmetije, ni postavila. Takšna zahteva dedinje zato tudi ni mogla biti predmet presoje sodišča prve stopnje. Zahteva dedinje, ki jo je prvič postavila v pritožbenem postopku, je torej prepozna. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi pravočasno postavljena zahteva dediča ne bi izločala iz dedovanja zaščitene kmetije, ki je predmet dedovanja, tudi če je dedičeva kmetija, ki jo ima v lasti zaščitena(1). Nepremično premoženje (kmetijsko-gozdna zemljišča), ki so predmet zapuščinskega postopka so bila zapustniku vrnjena v postopku denacionalizacije. V letu 1999 pa je Upravna enota Radovljica z odločbo 321-42/99-3 ugotovila, da izpolnjujejo pogoje za določitev zaščitene kmetije. Med dediči ni sporno, da so zemljišča, ki so predmet zapuščinskega postopka, pred podržavljanjem pripadala kmetijsko-gozdarski in gospodarski enoti – kmetiji. Del te kmetije, ki ni bil podržavljen, ni bil predmet dedovanja, saj je zaradi drugačnega prenosa premoženja (z izročilno oziroma preužitarsko pogodbo) prešel na dediča. Iz izvedenskih mnenj izvedencev kmetijske in gozdarske stroke izhaja, da gre za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so bila pred nacionalizacijo sestavni del t.i. V. k.. Ta je, kot izhaja iz izvedenskih mnenj, ena redkih kmečkih posesti na Z. G., ki ima vsa zemljišča v enem kosu, kompleksu imenovanem tudi c. Glede na navedeno, zemljišč, ki so predmet zapuščinskega postopka, ni mogoče obravnavati ločeno od kmetijskega gospodarstva, kateremu so prvotno pripadala. V nasprotnem primeru bi bil izničen duh Zakona o denacionalizaciji in ZDKG, ki stremi k ohranjanju kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot in ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Dediča zato ne bi bilo mogoče izločiti iz dedovanja zaščitene kmetije, ki je pred podržavljenjem predstavljala del prvotne kmetijsko-gozdarske enote, zato ker je lastnik zaščitene kmetije, ki predstavlja nepodržavljeni del iste prvotne kmetijsko-gozdarske enote, ki ga je pridobil od istega zapustnika ali z dedovanjem ali z drugačnim prenosom premoženja. Na takšne situacije se pravilo iz 12. člena ZDKG ne more nanašati, saj bi bil v nasprotju z namenom ZDKG, ki ga izraža splošna določba 1. člena.

9. Okoliščina, navedena v prejšnjem odstavku, je dodaten argument za potrditev odločitve, da se za dediča oziroma prevzemnika zaščitene kmetije določi dedič A. R., ob dodatnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da dedinja vse do leta 2007 ni izkazovala interesa, da dedič prevzame kmetijo v last, da kmetijo že obdeluje in uporablja in da dedinja ni izkazala, da bi jo med tem gospodarsko slabil. Navedene okoliščine izkazujejo, da je dedič A. R. primernejši za prevzem kmetije, tudi v primeru, če bi tudi pritožnica izkazala status kmeta. S sprejemom te odločitve pa so odpadli tudi razlogi za postavitev začasnega skrbnika zapuščine.

10. Glede na navedeno sta tako odločitev o napotitvi dedinje na pravdo, kot tudi odločitev za določitev prevzemnika zaščitene kmetije pravilni in ju pritožbene trditve ne morejo izpodbiti. Pritožbo dedinje je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

11. Zapuščinski postopek je vrsta nepravdnega postopka, v katerem je izhodiščno pravilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroška postopka (1. odstavek 35. člena Zakona o nepravdnem postopku). Dedinja Z. T. je zato dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo.

(1)To dejstvo v prvostopenjskem postopku ni bilo ugotavljano.