Jedro

Določilo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre je potrebno uporabiti v primeru, ko je upravičenec periodični dohodek šele začel prejemati ali če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. Pri tožnici za tak primer ne gre. Tožnica je periodični dohodek prenehala prejemati s 30. 6. 2020, zato je ostala brez rednega periodičnega dohodka. Kot pravilno pojasnjuje sodišče zahteva opisani dejanski stan uporabo določila prvega odstavka 21. člena ZSVarPre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 8. 7. 2021 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 27. 8. 2020 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Hkrati je tožencu naložilo izdajo novega upravnega akta v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Napačna je ugotovitev sodišča v 10. točki obrazložitve, da je CSD vlogo tožnice z dne 24. 6. 2020 sprejel v obravnavo in štel, da je bila vložena s 1. 7. 2020. Toženec je že v odgovoru na tožbo pojasnil, da je tožnica vložila vlogo za denarno socialno pomoč 24. 6. 2020 in ne v mesecu juliju 2020. Zato je peti odstavek obrazložitve izpodbijane odločbe CSD z dne 27. 8. 2020 tehnična oziroma tiskarska napaka. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je CSD upošteval temeljna načela upravnega postopka (7. člen ZUP), da mora uradna oseba, ki vodi postopek skrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Toženec opozarja, da ni šlo za nobeno procesno varstvo pravic toženca v predsodnem postopku, temveč le upoštevanje 38. člena ZSVarPre. Če bi sledili razlogovanju sodišča prve stopnje, bi bilo v konkretnem primeru sporno upravičenje tožnice do uveljavljanih pravic iz javnih sredstev le za avgust 2020 in ne kot ugotavlja sodišče za obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 8. 2020. Če bi sledili razlogovanju sodišča, da je bila vloga vložena 1. 7. 2020, bi bila tožnica po 38. členu ZSVarPre upravičena do uveljavitve pravic iz javnih sredstev šele od 1. 8. 2020 dalje. Zaradi tega sta 9. in 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju. Napačen je zaključek sodišča iz 11. točke obrazložitve, da pri odločanju ni bilo upoštevano, da je tožnici s 30. 6. 2020 prenehalo upravičenje do denarnega nadomestila in je torej s 1. 7. 2020 ostala brez rednega periodičnega dohodka. Toženec opozarja, da je napačen zaključek sodišča, da toženec ob pravilni uporabi prvega odstavka 21. člena ZSVarPre pri ugotavljanju lastnega dohodka ne bi smel upoštevati julija 2020 prejetega zneska v višini 415,14 EUR. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožnici z odločbo ZRSZ z dne 6. 5. 2020 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje treh mesecev od 1. 4. 2020 do 30. 6. 2020 v bruto mesečnem znesku 530,19 EUR. V nasprotju s sodiščem, ki meni, da je odločilna okoliščina v konkretnem primeru, da je pri tožnici s 30. 6. 2020 prenehalo upravičenje do denarnega nadomestila in je 1. 7. 2020 ostala brez rednega periodičnega dohodka, toženec meni, da je ključen trenutek, ko je tožnica dejansko začela prejemati periodični dohodek, čeprav je samo pravico do prejemanja tega dohodka pridobila že pred tem (tako tudi sodba I U 148/2018-6 z dne 20. 7. 2018). Pravilna uporaba materialnega prava (določbe drugega odstavka 21. člena ZSVarPre) pomeni, da se pri izračunu prejetih dohodkov upošteva le višina zadnje prejetega mesečnega dohodka. V predmetnem postopku tožnice je to izplačilo denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v mesecu juliju 2020, kot ga je upošteval CSD v izpodbijani odločbi z dne 27. 8. 2020. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Predmet presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 8. 7. 2021 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 27. 8. 2020, s katero je odločil, da tožnica ni upravičena do uveljavljanih pravic iz javnih sredstev.

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporna upravičenost tožnice do uveljavljanih pravic iz javnih sredstev za obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 8. 2020. 7. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnici je 31. 3. 2020 prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi delodajalca iz poslovnega razloga in je bila od 1. 4. 2020 dalje brezposelna oseba. Z odločbo ZRSZ z dne 6. 5. 2020 je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje treh mesecev.1

8. Zmotna je sicer obrazložitev sodišča v 10. točki, vendar slednje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Upoštevajoč določilo prvega odstavka 38. člena ZSVarPre, na katerega opozarja toženec, pripada denarna socialna pomoč upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Napačno je razlogovanje sodišča, da je toženec tožničino vlogo z dne 24. 6. 2020 upošteval zaradi procesnega varstva pravic stranke v predsodnem postopku in 7. člena ZUP. Ob tem, da je tožnica pri pristojnem CSD vložila vlogo dne 24. 6. 2020, je to vlogo toženec pravilno sprejel v obravnavo in v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZSVarPre odločal o upravičenosti tožnice do uveljavljanih pravic iz javnih sredstev za obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 8. 2020. 9. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z obrazložitvijo sodišča iz 11. točke obrazložitve sodbe. Sodišče je razumljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj razlogovanje toženca o uporabi drugega odstavka 21. člena ZSVarPre ni sprejemljivo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, je zaradi toženčeve napačne uporabe drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, nepravilno upoštevano zadnje izplačilo denarnega nadomestila v višini 415,14 EUR, izvršeno v juliju 15. 7. 2020.2 Ob pravilni uporabi prvega odstavka 21. člena ZSVarPre, toženec pri ugotavljanju lastnega dohodka tožnice spornega zneska ne bi smel upoštevati. Zatrjevanje toženca, da ni ključen trenutek, ko je tožnici prenehalo upravičenje do denarnega nadomestila, temveč trenutek, ko je tožnica periodični dohodek dejansko prejela, ni pravilno.

10. Odločilno je dejstvo, da je tožnici s 30. 6. 2020 prenehal vir periodičnega dohodka, zato, kot pravilno opozarja sodišče, ni bila več izpolnjena predpostavka, da si bo s tem dohodkom v bodoče lahko zagotavljala materialno varnost. Tožnica ni sama povzročila situacije nezmožnosti zagotovitve minimalnih sredstev za preživetje. Neuspešno mora ostati razlogovanje toženca, ki skuša v okoliščinah konkretnega primera uveljaviti uporabo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre in pri izračunu lastnega dohodka upoštevati višino zadnjega prejetega mesečnega dohodka.3

11. Določilo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, je potrebno uporabiti v primeru, ko je upravičenec periodični dohodek šele začel prejemati ali če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. Pri tožnici za tak primer ne gre. Tožnica je periodični dohodek prenehala prejemati s 30. 6. 2020, zato je ostala brez rednega periodičnega dohodka. Kot pravilno pojasnjuje sodišče zahteva opisani dejanski stan uporabo določila prvega odstavka 21. člena ZSVarPre.4

12. Nenazadnje pritožbenega sodišča ne more prepričati sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS.5 V tej zadevi je sodišče pri ugotavljanju izpolnjenosti finančnega pogoja in posledično do upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, razlogovalo v korist tožnikov, da je ključen tisti trenutek, ko je prosilec dejansko začel prejemati periodični dohodek, čeprav je samo pravico pridobil lahko že pred tem, pa vendar v osnovi ne gre za primerljivo situacijo.6 V tej zadevi ne gre za uporabo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, saj je tožnica prenehala prejemati periodični dohodek in ni začela prejemati drugega oziroma novega.

13. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Denarno nadomestilo v višini 530,19 EUR bruto mesečno je bilo tožnici priznano za obdobje izplačila od 1. 4. 2020 do 30. 6. 2020. 2 Nenazadnje je bilo tožnici denarno nadomestilo za brezposelnost izplačano po izteku obdobja, za katero je bila tožnica upravičena do denarnega nadomestila. Vzrok za zakasnelo izplačilo so razmere COVID-19, ki so vplivale na delo ZRSZ. Negativnih pravnih posledic, na katere tožnica ni mogla imeti vpliva, pa ne moremo prevaliti na tožnico. 3 Sporno izplačilo predstavlja zakasnelo izplačilo denarnega nadomestila za brezposelnost, na kar tožnica ni imela nobenega vpliva. Razlogi za zakasnelo izplačilo, se ne nahajajo v tožničini pravni sferi. 4 Ki določa, da se v primeru, ko je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. 5 Sodba I U 1480/2018-6 z dne 20. 7. 2018 (toženec je napačno opredelil opravilno številko sodbe, na katero se sklicuje). 6 Sodišče je ob uporabi drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, sicer res ugotovilo, da je odločilen trenutek, ko je prosilec dejansko prejel finančna sredstva (družinsko pokojnino), ne pa trenutek, ko je bil do njih upravičen.