Jedro

Kot hudo nehvaležnost je mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti takšna, da razumno upravičujejo preklic darila. Presoditi je treba celovito vse okoliščine in dejanja med obdarjencem in darovalcem. Zaradi preklica in razveze darilne pogodbe ima darovalec (če je obveznost že izpolnjena) proti obdarjencu kondikcijski zahtevek.

Ravnanje tožene stranke, ki je želela nuditi pomoč tožniku, ki pa je njeno pomoč brez pojasnjenega razloga odklanjal, ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom in s tem ne dosega pravnega standarda hude nehvaležnosti kot razloga za preklic darilne pogodbe in vrnitev darovane stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razvezo darilne pogodbe, ki sta jo sklenila L. K. in S. K. dne 5. 12. 2007, zahtevek na izstavitev listine s strani tožene stranke, na podlagi katere se bo tožeča stranka vknjižila kot lastnik nepremičnin, navedenih v I. točki izreka, sicer bo sodba nadomestila zahtevano listino, in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 2.901,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Ugotovitve v 5. točki obrazložitve sodbe, da tožena stranka (toženka) spoštuje dogovorjeno tožnikovo služnost stanovanja, za predmetni pravdni postopek niso relevantne. Tožnik namreč tožbo vlaga iz razloga hude nehvaležnosti, ki izvira iz nemoralnega ravnanja toženke, ki ne skrbi za tožnika tako, kot se je zavezala v skladu z darilno pogodbo oziroma v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerih (ZZZDR). Pravno nepomembno je, da toženka tožniku omogoča dostop do stanovanja, če je to stanovanje neprimerno za bivanje in v nasprotju s tožnikovim dostojanstvom. Sodišče je tudi v ponovljenem sojenju svojo odločitev oprlo na izpovedi prič, ki jim je v interesu uspeh toženke v postopku, in sicer toženkinega moža in njene sestre, ki s tožnikom prav tako nima najboljšega odnosa. Po drugi strani sodišče ni sledilo pričam, ki jih je predlagal tožnik in ki so s predmetnim postopkom neobremenjene ter nimajo nikakršnega interesa za uspeh katerekoli stranke v postopku. Sodišče je nekritično presojalo izpovedi strank in prič in favoriziralo toženko. To ima za posledico sprejetje nepravilne dokazne ocene. Tožnikove navedbe, da njegovo stanovanje ni ogrevano in da nima drugačne oskrbe, so potrdile priče A. A., B. B. in C. C., priča D. D. ml. pa je potrdil dejstvo, da tožnik ne prebiva doma. Moralno zavržno je pogojevanje toženke na vnovično nudenje oskrbe tožniku ob njegovem predhodnem plačilu stroškov za ogrevanje, kar je izpostavila priča B. B., ki je potrdil, da je toženka zahtevala 100,00 EUR za plačilo stroškov ogrevanja in da bo šele po prejetju navedenega zneska tožniku nudila vso dolžno skrb. Priča A. A. je izpovedal, da je tožnika večkrat videl hoditi v buffet oziroma v restavracijo na kosilo, potem ko mu je umrla žena. Torej je tožnik takrat, ko je še prebival na naslovu toženke, moral hoditi v restavracijo na kosilo, iz razloga, ker mu toženka ni kuhala. Navedeno pomeni, da ni ravnala v skladu s svojo moralno zavezo in obljubo v darilni pogodbi. Ne drži zaključek, da priča ni vedela povedati, kako pogosto je tožnik moral hoditi v restavracijo na kosilo. Sklepanje sodišča, da toženki ni bila dana možnost, da bi skrbela za tožnika, ker naj bi večino časa preživel pri svoji prijateljici, je neizkazano in predstavlja arbitrarno odločitev. Tožnik je izpovedal, da se ni takoj preselil k svoji prijateljici, enako je potrdil A. A. in tudi D. D. ml. Tožnik je torej imel namen živeti doma, vendar se je bil zaradi nevzdržnih razmer primoran preseliti k svoji prijateljici. Sodišče opravičuje ravnanje toženke z dejstvom, da se je tožnik odselil od doma, vendar spregleda, da je bilo ravno ravnanje toženke razlog za tožnikovo selitev drugam. Pravno nepomembno je, ali je imel tožnik možnost ogrevati prostore, dejstvo je, da mu navedenega ni omogočila toženka. Priča B. B. je izpovedal, da so bili določeni radiatorji mrzli, prostori so bili neogrevani. Tudi C. C. je potrdil, da so bili radiatorji zaprti. Sodišče ni sledilo izpovedi priče C. C., ki je izpovedal, da je tožniku večkrat zmanjkalo meso iz skrinje. Zaključki sodišča, da tožnik ni navedel konkretnih razlogov, zakaj pomoči od toženke ni sprejemal več, niso na mestu in gre za sklepanje, ki nima dejanske osnove v dokaznem postopku. Tožnik je namreč zadostil dokaznemu standardu hude nehvaležnosti na strani toženke. Dokazal je dolgotrajno ravnanje toženke, ki zadosti navedenemu dokaznemu standardu. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča v stroškovnem delu. Podrejeno odločitev o stroških ni pravilna tudi zato, ker je sodišče tudi v ponovljenem sojenju toženki priznalo nagrado za postopek, pavšalne stroške za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, oboje povišano za DDV, kar je v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT).

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru med pravdnima strankama sklenjena pogodba ne predstavlja veljavne pogodbe o preužitku in teh zaključkov tožnik tudi ne izpodbija. Ker gre za darilno pogodbo, upoštevaje s strani tožnika zatrjevana dejstva pravno podlago za njegov zahtevek predstavlja prvi odstavek 540. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri lahko darovalec darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti prekliče, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Kot hudo nehvaležnost je mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti takšna, da razumno upravičujejo preklic darila. Presoditi je treba celovito vse okoliščine in dejanja med obdarjencem in darovalcem. Zaradi preklica in razveze darilne pogodbe ima darovalec (če je obveznost že izpolnjena) proti obdarjencu kondikcijski zahtevek (prvi odstavek 542. člena OZ).

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku vse zatrjevane okoliščine in dejstva, ki naj bi predstavljala hudo nehvaležnost toženke, ocenilo, potem ko je izvedlo predlagane dokaze. Napravilo je skrbno, celovito in prepričljivo dokazno oceno, v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da sta izpovedi toženke in njenega partnerja skladni, jasni in brez nasprotij v izpovedih, medtem ko je bila izpoved tožnika v določenih delih sama s seboj v nasprotju. Oceni sodišča prve stopnje se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Ocena uspešnosti posameznega dokaza in s tem njegove dokazne vrednosti sloni ne le na njegovi notranji konsistentnosti, pač pa tudi na njegovi prepričljivosti v odnosu do drugih dokazov. Takšno sintezo izvedenih dokazov je naredilo sodišče prve stopnje in pritožbeni očitek, da je nekritično presojalo izpovedi strank in prič ter s tem favoriziralo toženko, ne drži. Sodišče prve stopnje v resničnost navedb toženke niso prepričala zgolj nasprotja v izpovedi tožnika, pač pa tudi skladnost izpovedi toženke in njenega partnerja ter večja izkustvena sprejemljivost le teh, upoštevajoč ostale okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Glede prič A. A., B. B. in C. C., ki naj bi potrdile, da stanovanje tožnika ni bilo ogrevano in da ta nima drugačne oskrbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v 12. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno povzelo relevantne dele izpovedi omenjenih prič in jih pravilno dokazno ocenilo. Sodišče druge stopnje razloge sodišča prve stopnje sprejema kot pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnik imel zagotovljeno ogrevanje, če bi ga le želel, vendar možnosti ogrevanja sam ni izkoristil, čemur tudi izpovedi izpostavljenih prič ne nasprotujejo. Kot je izpovedal B. B., je bil radiator v kopalnici topel, drugje pa so bili radiatorji mrzli, česar tožnik ni znal pojasniti, A. A. je le posredno izpovedal, da naj bi mu tožnik večkrat rekel, da ima doma mrzlo, C. C. je izpovedoval le o zaprtih radiatorjih, medtem ko D. D. o tem ni izpovedal ničesar.

9. Navedene priče naj bi potrdile tudi dejstvo, da tožnik nima drugačne oskrbe, vendar tudi ta navedba ni utemeljena. Zgolj na podlagi dejstva, da tožnik ne biva doma in da je hodil na kosila v restavracijo, ob siceršnji celoviti oceni sodišča prve stopnje, ki jo sodišče druge stopnje sprejema, ne zadošča za sklepanje, da je toženka tožniku odrekala dolžno skrb. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče napačno zaključilo, da priča A. A. ni vedel povedati, kako pogosto je tožnik moral hoditi v restavracijo na kosilo, ker naj bi ga ta videl vsak dan, razen takrat, ko ga ni bilo doma, saj je ta izpovedal tudi, da ne ve povedati, ali je tožnik na kosilo hodil tudi ob sobotah in nedeljah. Sicer pa dejstvo, da je tožnik hodil na kosilo v restavracijo, samo po sebi še ne dokazuje neprimernega ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka (s svojim možem) tožniku kuhala, dokler tožnik njene hrane ni več želel sprejemati, in o tem navedlo pravilne natančnejše razloge v 14. točki obrazložitve.

10. Pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi izpoved priče A. A. o tem, da je toženka pogojevala vnovično nudenje oskrbe tožniku z njegovim predhodnim plačilom stroškov za ogrevanje, priča C. C – oskrba – pomoč. pa naj bi potrdil, da je tožniku večkrat zmanjkalo meso v skrinji. Obe priči namreč teh dejstev nista sami neposredno zaznali, pač pa jima je to povedal tožnik. Sicer pa v postopku takšnih trditev tožnik sploh ni postavil, izpoved pa ne more nadomestiti trditvene podlage.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je skaljene medsebojne odnose pravdnih strank povzročilo predvsem ravnanje tožnika, ki v pravdi niti ni navedel konkretnih razlogov za to, da pomoči od toženke ni več sprejemal. Drugačne pritožbene navedbe, da naj bi bilo sklepanje sodišča prve stopnje, da toženki ni bila dana možnost, da bi skrbela za tožnika neizkazano in da predstavlja arbitrarno odločitev pa niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je toženka skupaj s partnerjem skrbela za tožnika oziroma, da je bila pripravljena skrbeti za tožnika, če bi ji on povedal, kakšno pomoč potrebuje in če bi on nudenje pomoči omogočil. Vendar pa je z zavračanjem stikov oziroma komunikacije s toženko tožnik odločilno prispeval k temu, da je bilo izvrševanje pomoči, ki naj bi mu jo nudila toženka, otežkočeno oziroma onemogočeno, kar tudi ni v nasprotju s trditvijo, da se tožnik od doma ni odselil takoj.

12. Tudi navedba, da je tožnik v okviru dokaznega postopka zadostil dokaznemu standardu hude nehvaležnosti na strani toženke, ni utemeljena. Vsebino pravnega standarda temeljnih moralnih načel, po katerih bi bilo nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal, določi tisti, ki normo uporablja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ravnanje tožene stranke, ki je želela nuditi pomoč tožniku, ki pa je njeno pomoč brez pojasnjenega razloga odklanjal, ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom in s tem ne dosega pravnega standarda hude nehvaležnosti kot razloga za preklic darilne pogodbe in vrnitev darovane stvari.

13. Sodišče prve stopnje je torej glede glavne stvari dejansko stanje pravilno ugotovilo in je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

14. Tožnik izpodbija stroškovno odločitev primarno zato, ker naj bi bila napačna odločitev o glavni stvari, vendar ta navedba ni utemeljena. Podrejeno odločitev o stroških izpodbija tudi glede priznane nagrade za postopek v ponovljenem sojenju ter stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, oboje povišano za DDV. Stališče pritožbe, da v ponovljenem postopku ni mogoče priznati ponovne (celotne) nagrade za postopek je sicer pravilno, saj se v skladu z ZOdvT v primeru ponovljenega sojenja že nastala nagrada za postopek pred sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Vendar pa je očitek o napačno priznani nagradi neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje toženki priznalo le eno nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 578,50 EUR. Zgolj enkratno je priznalo tudi pavšalne stroške za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR. Tudi glede stroškovnega dela odločitve tako pritožba ni utemeljena.

15. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, na 155. in na 165. členu ZPP.