Jedro

Odprtje vhodnih vrat zasebnega stanovanja ni dejanje, ki ga lahko opravi kdo drug, za katerega je predvidena izvršba po 224. čl. ZIP. Tega ne more opraviti nihče drug kot dolžnica. Ker na njeno sodelovanje v izvršilnem postopku po preteku paricijskega roka ni moč več računati, gre pa za izvršilno dejanje, ki ga je potrebno opraviti v zaklenjenem prostoru, mora zaklenjeni prostor odpreti uradna oseba v navzočnosti dveh polnoletnih občanov. O tem dejanju je potrebno sestaviti zapisnik. Gre torej za procesno dejanje, ki ga lahko opravi le sodišče. V izvršbi na podlagi sklepa o izdaji začasne odredbe, izdane po določbah ZIP, se uporabljajo tudi določbe ZIP o odlogu izvršbe.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v točki 2 in 3 izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (1. točka izreka).

2. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 6.10.1997. Predlog za odlog izvršbe je zavrglo kot nedovoljenega in v 3. točki dolžnici naložilo povrnitev stroškov postopka.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sklepa in ustavitev izvršbe oziroma odložitev izvršbe do pravnomočnosti izvršilnega naslova, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novi postopek.

Dolžnik vztraja pri navedbah iz ugovora z dne 17.10.1997. Glede izvršljivosti tekom pravdnega postopka se dolžnik sklicuje tudi na določbo 442. čl. ZPP, po katerem se lahko izdajo začasne odredbe v izvršilnem postopku med postopkom v pravdi zaradi motenja posesti in zoper katere ni posebnih pritožb, kar pomeni, da so povsod takoj izvršljive, pri ostalih pa je možna izvršba po njihovi pravnomočnosti. Začasna odredba ni bila izdana med postopkom zaradi motenja posesti, zoper njo je dolžnik pravočasno ugovarjal, zato je ni mogoče še izvršiti. Sklep o izvršbi ni identičen izdani začasni odredbi, ki je izvršilni naslov. Sodišče je vezano na izvršilni naslov. V primeru neravnanja dolžnika v skladu z izdano začasno odredbo, začasna odredba ne pooblašča upnika na pravico določenega dejanja. Zato ne gre za nadomestno dejanje. Sodišče pa je ravnalo drugače in se dolžnik v predmetnem stanovanju še vedno nahaja, čeprav po izvršilnem naslovu za to ni podlage. Zgrešena je odločitev sodišča o predlogu za odlog izvršbe. Odlog izvršbe je možen in dopusten, saj je bil poslan neposredno na sodišču 17.10.1997 in je pravočasen. Datum 20.10.1997 pa ne drži. Sodnica, ki vodi postopek, je bila pred opravo izvršbe telefonsko opozorjena, vendar je odgovorila, da se izvršitelji že zbirajo, ter da preklic ni v njeni moči. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Kršen je bil tudi sodni red, saj so številne druge zadeve bile rešene pred to zadevo.

Pritožba je vročena upniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

O zavrnitvi pritožbe: V 1. odst. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsebinsko ta odločitev pravilna, ne strinja pa se z materialno pravno obrazložitvijo te odločitve. Sodišče prve stopnje je na ugovor dolžnice, da ni podana skladnost izvršilnega naslova z izvršilnim predlogom odgovorilo, da gre pri konkretni zadevi za nadomestno dejanje, ker dolžnici ni naloženo v izvršilnem naslovu, da upniku omogoči vstop v stanovanje na povsem konkreten način, ter da zato lahko izvršbo opravi nekdo drug. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izdane začasne odredbe (priloga A1) sledi, da se dolžnici nalaga, da v roku 24 ur odpre vhodna vrata določenega stanovanja in tožniku omogoči, da vrne v to stanovanje vse predmete, ki mu jih je od tam odstranila. Za nadomestno dejanje po določbi 224. čl. ZIP gre takrat, ko po izvršilnem naslovu, po katerem mora dolžnik nekaj storiti, lahko to opravi kdo drug, in tedaj sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu ali da to stori sam. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obveznost iz izvršilnega naslova pomeni, da je dolžnica dolžna odpreti vhodna vrata stanovanja le zato, da upnik vrne v stanovanje določene predmete. Tega ne more opraviti nihče drug kot dolžnica. Ker na sodelovanje dolžnika v izvršilnem postopku po preteku paricijskega roka ni moč več računati, gre po obravnavanem izvršilnem predlogu za izvršilno dejanje, ki ga je potrebno opraviti v zaklenjenem prostoru, dolžnik pa prostora noče odpreti. Za takšno situacijo ZIP v 3. odst. 44. čl. predpisuje, da zaklenjeni prostor odpre uradna oseba v navzočnosti dveh polnoletnih občanov. O tem dejanju je potrebno sestaviti zapisnik. Gre torej za procesno dejanje, ki ga lahko opravi le sodišče. Odprtje vhodnih vrat zasebnega stanovanja ni dejanje, ki ga lahko opravi kdo drug za katerega je predvidena izvršba po 224. čl. ZIP. Enako stališče je zavzelo v podobni zadevi tudi Vrhovno sodišče RS o zahtevi za varstvo zakonitosti v sklepu II Ips 386/92 z dne 10.12.1992. V konkretnem predlogu je upnik predlagal izvršitev izvršilnega predloga tako, da ga sodišče pooblašča s pomočjo sodnega izvršitelja in ob asistenci policije, da odpre vhodna vrata stanovanja in vrne v to stanovanje vse predmete, ki mu jih je tožnica od tam odnesla. Zadeva je bila izvršena, saj (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) po izvršljivosti ni bilo treba več čakati, da okrajno sodišče, ki je začasno odredbo izdalo v pravdni zadevi II P 318/97, o ugovoru zoper izdano začasno odredbo tudi odloči (5. odst. 8. čl. ZIP). Kot izhaja iz zapisnika sodnega izvršitelja na list. št. 9, je bila izvršba opravljena tako, da je sodni izvršitelj omogočil upniku vstop v stanovanje in vrnitev vseh predmetov. Pri tem so bili prisotni tudi policisti postaje V., ključavničar in upnikov zastopnik.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub temu, da je sodišče zmotno menilo, da gre za nadomestno dejanje, je bila izvršba očitno dovoljena in opravljena v skladu s 3. odst. 44. čl. ZIP.

Stanovanje je odprl sodni izvršitelj ob prisotnosti policistov, kar je mogoče šteti za izpolnitev pogoja v navzočnosti dveh polnoletnih občanov. Dostavek, da se za to pooblašča upnika, pa je odveč, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost napadanega sklepa.

Iz priloženega zapisnika ne izhaja to, kar trdi pritožba, da bi se v stanovanju naselil upnik. Zato tem pritožbenim navedbam ni mogoče slediti, saj pritožba o nasprotnem ne ponuja dokazov. Če pa bi se izkazalo, da ima ključe stanovanja upnik ali pa da ima v stanovanje dostop, pa gre za obseg izvršbe, ki v sklepu o izvršbi ni bil dovoljen oz. za nepravilnost pri opravljanju izvršbe. V takem primeru pa lahko stranka z vlogo zahteva od sodišča, naj odpravi nepravilnosti, ki jo je uradno oseba storila pri upravljanju izvršbe. Drugače povedano, dolžnica lahko predlaga sodišču, da izda na tako zahtevo sklep, da mora upnik vrniti ključ oziroma se iz stanovanja odstraniti.

Pritožba v zvezi z izvršitvijo sklepa o izvršbi graja čas dela sodišča oz. trdi, da izvršba ni bila opravljena po sodnem redu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da gre za začasno odredbo oziroma da so izvršitve le-teh nujne (83. čl. Zakona o sodiščih v zvezi z 10. čl. ZIP). Možno je sicer, kar trdi pritožba, da je katera izmed začasnih odredb prej izvršena kot druga, vendar ni mogoče trditi, da bi zato lahko prišlo do kršitev postopka, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost napadene odločitve. Zato smiselno zatrjevana relativna kršitev določb postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP ni podana. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje z zavrnitvijo ugovora pravilna, je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in sklep v 1. točki izreka potrditi (380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP). Bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v tem delu postopka ni bilo.

O delni ugoditvi pritožbi: Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog dolžnice za odlog izvršbe. Štelo je, da je predlog prepozen, saj ga je sodišče prejelo 20.10.1997, ko se je izvršba že začela. Zapisalo pa je tudi, da iz smisla začasnih odredb izhaja, da pri izvršitvi takih izvršilnih naslovov odlog izvršbe ni možen.

Pritožba trdi, da je dolžnica predlagala odlog izvršbe 17.10.1997. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na list. št. 7 prezentat Okrajnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je vloga bila prejeta neposredno na sodišču 17.10.1997. V sklepu pa sodišče ugotavlja, da je bila vloga prejeta dne 20.10.1997. Ker gre za nasprotje o tem, kar se navaja v obrazložitvi in med listino, ki je v spisu, sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Zato je obremenjen z bistveno kršitvijo določb ZPP iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. To je narekovalo njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP). Kadar je odločba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, je neobstoječa, zato pritožbeno sodišče ne more ravnati drugače, kot da takšno odločitev razveljavi, kljub temu, da je sodišče določena izvršilna dejanja že opravilo.

V napadanem sklepu sodišče prve stopnje še navaja, da v takšni zadevi, kot je obravnavana (izvršitev sklepa o začasni odredbi) odlog izvršbe ni možen. Kot argument navaja, da to izhaja iz smisla začasnih odredb in iz določb o odpravi morebitne škode, ki bi dolžniku nastala z izvršitvijo začasne odredbe. Opre se tudi na sodno prakso oz. sklep II Cp 2306/94. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno stališče ni pravilno, argument iz citirane odločbe višjega sodišča pa tudi ni pravilno povzet, saj gre v tej zadevi za izvršitev začasne odredbe v pravdi zaradi motenja posesti. V pravdah zaradi motenja posesti zoper izdane začasne odredbe ni pritožbe oz. ugovora in se izdajo na podlagi Zakona o pravdnem postopku. V konkretni zadevi pa gre za začasno odredbo, ki je bila izdana v pravdi "zaradi vzpostavitve prvotnega stanja". Če gre za začasno odredbo, ki je bila izdana po določbah ZIP, je treba uporabiti določbe Zakona o izvršilnem postopku smiselno tudi za zavarovanje, če ni v tem delu zakona drugače določeno (244. čl. ZIP). Določbe o začasnih odredbah ne določajo, da odlog izvršbe ni mogoč. Kljub temu, da so začasne odredbe nujne in namenjene zavarovanju določene terjatve, pa je treba upoštevati, da jih je moč izvršiti še pred odločitvijo o pritožbi oz. ugovoru (5. odst. 8. čl. ZIP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o predlogu za odlog izvršbe, ki je bil po podatkih v spisu pravočasen oz. glede na obstoječe okoliščine razpiše narok in ugotovi, ali dolžnica pri tem ugovoru še vztraja ali pa gre morebiti pri zadevi za smiselno podan predlog iz 47. čl. ZIP.

Ker je odločitev o stroških odvisna od nadaljevanje postopka, je bilo treba razveljaviti tudi ta del sklepa. Izrek o pritožbenih stroških pa temelji na določbi 166. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP.