Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa je treba posebej ugotoviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po tem, ko je vrednost spornega mejnega prostora določilo na 4.000,00 EUR, sporni del meje med parcelo 1868 in parcelami 229, 232/1, vse k.o. B., ki se na zahodni strani v tromeji dotika parcele 203/1 k.o. B. in na vzhodni strani v tromeji parcele 1885 k.o. B. uredilo po pravični oceni in označilo s trajnimi mejnimi znamenji v naravi tako, da meja poteka, kot je to podrobneje določeno v 2. odst. točke 2. izpodbijanega sklepa, pri čemer je skica sodnega izvedenca z dne 25.11.2008 in elaborat z dne 26.11.2008 sestavni del sklepa. Sodišče je še odločilo, da lahko udeleženci v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa uveljavljajo ureditev meje po močnejši pravici v pravdi.

Proti sklepu se pritožuje Republika Slovenija, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi v točki 2. in 3. izreka in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je ves čas postopka vztrajala pri določitvi katastrske meje na podlagi uradnih katastrskih načrtov. Parcela št. 1886 k.o. B. je namreč javno dobro, za katerega velja posebni režim. Sodišče je opozarjala, da bo vodotok v kar nekaj metrskem pasu po meji, ki jo je določilo sodišče, širok le en meter. Sklicuje se na določbo 84. čl. Zakona o vodah, ki določa med drugim, da so na vodnem in priobalnem zemljišču prepovedane dejavnosti in posegi v prostor, ki bi lahko ovirali normalen potek vode, plavin in plavja. Država je tista, ki mora skrbeti za pretočnost struge tekočih voda. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo pripomb druge nasprotne udeleženke, tako dejanske, kot pravne narave. Ni upoštevalo sukcesijskih in dinamičnih procesov vodotokov, ki lahko predvsem na konkavnih brežinah krivin struge vodijo do erozije in spremembe dejanskega stanja poteka struge vodotoka. Posledice naravnih dinamičnih strugotvornih procesov ne morejo biti razlog za zmanjšanje dejanske parcele vodnega zemljišča. Z uveljavitvijo predlagane meje bo onemogočena normalna raba zemljišča vodotoka in možnost vzpostavitve oziroma uskladitve dejanskega poteka struge vodotoka s katastrsko mejo. Dejansko je sodišče tudi pri drugem odločanju, na podlagi pravične ocene, določilo enako mejo, kot pri odločanju po zadnji mirni posesti. Predlagateljema je v tem postopku povečalo njuno parcelo kar za 266 m2. S svojo odločitvijo pa je sodišče tudi poseglo v vodni pas, na nepremičnino, ki je v naravi vodotok in ki je vodotok tudi po katastrskih podatkih in podatkih zemljiške knjige. Na javnem dobrem ni mogoče niti s sodno odločbo pridobiti lastninske pravice. Sodišče ni upoštevalo 5 metrskega priobalnega pasa, prav tako pa ni upoštevalo trditev pritožiteljice, da sta predlagatelja na javnem dobrem z nasipavanjem obrežja umetno ožala vodotok in tako sebi večala površino zemljišča. Pritožba je utemeljena.

Med udeleženci ni spora o tem, da je parcela 1886 javno dobro. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporabljal vsakdo (19. čl. stvarnopravnega zakonika), je stvar izven pravnega prometa, iz tega pa izhaja, da na javnem dobrem ni mogoče pridobiti lastninske pravice, ne le s priposestvovanjem, temveč tudi z odločbo sodišča ne. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je mogoče mejo med javnim dobrom in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa je treba posebej ugotoviti.

V konkretnem primeru je prvo sodišče štelo, da podatki katastra niso zanesljivi in je zato na drugačen način urejalo mejo. Svojo zadevno presojo je utemeljilo na ugotovitvah izvedenca, da katastrski podatki na spornem območju omogočajo vzpostavitev katastrske meje v naravi z natančnostjo le do +/- 3 metre. Če je prvo sodišče torej urejalo mejo na drugačen način, ne pa po stanju katastra, zaradi njegove nezanesljivosti, bi jo po presoji pritožbenega sodišča lahko urejalo le v okviru možnih odstopanj katastrske meje v naravi, torej bi lahko mejo določalo le v okviru možnih trimetrskih odstopanj. Ali je to storilo ali ne, iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, prav tako pa tudi ne iz skice na list. št. 84. Že iz tega razloga je po presoji pritožbenega sodišča treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločanje.

Prvo sodišče je uredilo mejo na podlagi določbe 5. odst. 77. čl. SPZ po pravični oceni. Svojo odločitev o poteku meje je v razlogih pretežno oprlo na razloge, ki sicer utemeljujejo ureditev meje po zadnji mirni posesti. Pri tem ni upoštevalo še drugih odločilnih razlogov za ureditev meje po pravični oceni, kot so potreba po vzdrževanju vodotoka, varovalni pas v zvezi s tem ...….Zlasti pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje meje ni uredilo po pravični oceni v skladu z določbo 5. odst. 77. čl. SPZ zato, ker spornega prostora ni razdelilo. V navedeni določbi je namreč določeno, da če se ne more ugotoviti zadnja mirna posest, sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni. Sodišče prve stopnje pa je razen v neznatnem delu od točke B do točke E, sporni prostor v celoti dodelilo predlagateljema. Takšna ureditev meje pa ne predstavlja razdelitve spornega prostora po pravični oceni. Tudi iz navedenega razloga je treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločanje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega ponovno odločalo o meji med zemljiščema predlagateljev in zemljiščem, ki je javno dobro.