Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ ni bistveno, ali je storilec tega kaznivega dejanja kriv tudi za povzročitev prometne nesreče; zadošča, da je bila oseba poškodovana z obdolženčevim prevoznim sredstvom ali zaradi njega.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.V. je dolžan plačati 800 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima pravnomočnima sodbama je bila obsojenemu M.V. za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 4 mesece zapora in preizkusno dobo 1 leta in 6 mesecev, obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ pa je bil na podlagi 3. točke 258. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen.

Zagovornik je zoper obsodilni del sodb vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Sodbi naj bi kršili določbi prvega odstavka 329. člena KZ na način po 1. točki 372. člena ZKP, ker zmotno štejeta, da pri tem kaznivem dejanju ni pomembna krivda in vzročna zveza za povzročitev prometne nesreče. Sicer pa tudi v primeru, če bi do prometne nesreče prišlo zato, ker je padla samokolnica z obdolženčeve prikolice, ni vzročne zveze med tem dogodkom in prometno nesrečo, ker jo je povzročila N.O. zaradi lastne nepravilne vožnje. Zakonski znak tega kaznivega dejanja je, da je kdo poškodovan zaradi storilčevega prometnega sredstva, tega zakonskega znaka pa sodba sodišča prve stopnje v izreku ni konkretizirala, v obrazložitvi pa ga ni dovolj konkretno opredelila. Sodišče druge stopnje je iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje celo izpustilo besedilo „ki jo je sam povzročil“ tako, da v opisu ta zakonski znak sploh ni konkretiziran. Sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbene navedbe, da opis v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, s čimer je kršilo določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V nasprotju z 248. in 264. členom ZKP je stališče pritožbenega sodišča, da za ugotovitev narave telesnih poškodb N.Ž. ni treba odrediti izvedenstva, to zmotno stališče pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj ni bilo ugotovljeno, ali je ta v prometni nesreči dobila vsaj lahko telesno poškodbo v smislu prvega odstavka 133. člena KZ. Predlaga, da se obsojenca oprosti tudi obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 329. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da je vprašanje vzročne zveze in potrebnosti odreditve sodnomedicinskega izvedenca za ugotovitev poškodb vprašanje dejanskega stanja, ne pa uporabe zakona. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je telesna poškodba D.Ž. izvirala „iz sfere delovanja obdolženca s svojim vozilom“. Obsojenčeva krivda za nastanek prometne nesreče ni odločilna za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 329. člena KZ in opis tega kaznivega dejanja vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev zakona pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 329. člena KZ ni bistveno, ali je storilec tega kaznivega dejanja kriv tudi za povzročitev prometne nesreče, v kateri je bila oseba, ki jo je storilec zapustil, poškodovana. Prometno nesrečo lahko zakrivi druga oseba ali celo poškodovanec sam, saj odgovornost za prometno nesrečo ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 329. člena KZ, temveč zadošča, da je bil poškodovanec poškodovan z obdolženčevim prevoznim sredstvom ali zaradi njega. Zato so nepomembne navedbe zahteve, da mora biti podana vzročna zveza med nepravilno vožnjo obsojenca in prometno nesrečo, v kateri je bila D.Ž. poškodovana. Besedna zveza, da je bil kdo poškodovan zaradi prometnega sredstva storilca, ki je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 329. člena KZ, je v sodbah pravilno obrazložena in utemeljena z dejstvom, da je s prikolice obsojenčevega vozila izpadla samokolnica, da so zato za njim vozeči vozniki avtomobilov in motoristi močno zavirali, da je zadnja motoristka N.O. padla in se z motorjem zaletela v pred njo vozečega motorista B.Š. ter njegovo sopotnico D.Ž., ki je ob tem trčenju dobila hudo telesno poškodbo. S tem je sodišče pravilno utemeljilo potrebno povezavo med prevoznim sredstvom obsojenca in hudo telesno poškodbo D.Ž. v smislu prvega odstavka 329. člena KZ, vzročna zveza med morebitno nepravilno vožnjo obsojenca in prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo D.Ž. pa ni bistvena za obstoj tega kaznivega dejanja.

Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 329. člena KZ ni konkretiziran zakonski znak „zaradi prevoznega sredstva“; v opisu se trdi, da je bila v konkretno navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah zaradi obtoženčevega osebnega avtomobila z lahkim priklopnikom hudo telesno poškodovana D.Ž. Pritožbeno sodišče je ob ugoditvi pritožbi zagovornika izpustilo iz opisa v izreku besedilo „ki jo je sam povzročil“, vendar pa ta tekst za obstoj kaznivega dejanja ni odločilen, ker zatrjuje vzročno zvezo med obsojenčevim napačnim ravnanjem in prometno nesrečo, ta zveza pa ni relevantna, kot je bilo že povedano. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so ostale navedene konkretne okoliščine zadostne in jasne za razumevanje, da je bila D.Ž. poškodovana zaradi obsojenčevega avtomobila z lahkim priklopnikom. Razlogi, zaradi katerih sta sodišči šteli, da je bila poškodovana zaradi obsojenčevega prevoznega sredstva so pravilno navedeni v obrazložitvi v četrtem odstavku na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje ter v zadnjem odstavku na drugi strani in prvem odstavku na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje.

Zagovornik je v pritožbi uveljavljal, da opis tega kaznivega dejanja ne obsega zakonskega znaka „zaradi prevoznega sredstva obdolženca“, kar je utemeljeval z zmotno oceno sodišča prve stopnje o izvedenskih mnenjih dr. P.V. in dr. N.Č. Sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe presodilo v zadnjem odstavku na drugi strani in prvem odstavku na naslednji strani svoje sodbe, zato ne drži trditev zahteve, da jih ni preizkusilo in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Zmotno je stališče zahteve, da iz določb 248. in 264. člena ZKP „jasno izhaja, da je za presojo oziroma kvalifikacijo telesnih poškodb kvalificiran le izvedenec“; po določbah 248. člena ZKP sodišče odredi izvedenstvo kadar je za ugotovitev ali presojo pomembnega dejstva potrebno posebno strokovno znanje. O tem, ali je izvedenstvo potrebno, odloči sodišče glede na okoliščine posameznega primera in zakon ne predpisuje, da je za presojo narave poškodb vselej potrebno mnenje izvedenca. Odločitev sodišča, da v obravnavanem primeru ni potrebno odrediti izvedenstva za ugotovitev narave telesnih poškodb D.Ž. torej ni nezakonita.

Ker zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Na podlagi določb 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (drugi odstavek na 10. strani sodbe), in zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka.