Jedro

Tožeča stranka je zatrjevala prikrajšanje, in sicer v višini zneska, ki bi ga prejela, če bi toženi stranki dala v najem površino, ki jo je uporabljala ali če bi tožeča stranka sklenila pogodbo s tretjo osebo. Trditev tožeče stranke, da bi nepremičnino uporabljala tudi v ta namen (za komercialno oglaševanje), je implicirana že v njeni trditvi, da je bila prikrajšana za ceno uporabe oglasnega panoja. Sicer pa tožeči stranki ni potrebno izkazati konkretnega namena oddajanja prostora v najem, zadostuje že takšna možnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 1.104,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 259,84 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so razlogi sodišča, da naj tožeča stranka ne bi zatrjevala svojega prikrajšanja, nepravilni. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bila tožena stranka navkljub izrecni prepovedi tožeče stranke s postavitvijo oglasnih panojev na parc. št. 694/1, k. o. x, obogatena za ceno uporabe oglasnih panojev, katero bi morala plačati tožeči stranki, slednja pa je bila iz tega razloga prikrajšana. Tožeča stranka je v skladu z določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upravičena zahtevati plačilo konkretnega nadomestila koristi, ki ga je obračunala glede na povprečni tržni zakup postavljenega panoja po ceniku družbe, ki opravlja registrirano dejavnost posredovanja oglasnega prostora. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo (198. člen OZ). O odločilnih dejstvih sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni, zato je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka povrne korist, ki jo je imela od tega, da je kljub prepovedi tožeče stranke na parc. št. 694/1, k. o. X (ki je v solasti tožeče stranke) v obdobju od 26. 6. 2013 do 6. 12. 2013 postavila tri oglasne panoje. Svoj zahtevek opira na določbo 198. člena OZ.

6. Po določbi 198. člena OZ lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Gre za zahtevek iz neupravičene obogatitve, za utemeljenost katerega morajo biti podani naslednji pogoji: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja (prim. 190. člen OZ).

7. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navedla, da je bila tožena stranka s postavitvijo oglasnih panojev na parceli v solasti tožeče stranke obogatena za ceno uporabe oglasnega panoja, ki bi jo morala plačati tožeči stranki, slednja pa je bila iz tega naslova prikrajšana za ceno uporabe oglasnega panoja. Svoje prikrajšanje je ocenila na 1.104,00 EUR, upoštevaje povprečni tržni zakup plakatnega mesta po ceniku družbe, ki opravlja registrirano dejavnost posredovanja oglaševalskega prostora. To je po oceni pritožbenega sodišča zadostna trditvena podlaga za obogatitveni zahtevek. Prikrajšanje tožeče stranke predstavlja s strani tožeče stranke zatrjevana okoliščina, da je tožena stranka na parceli v solasti tožeče stranke navkljub njeni izrecni prepovedi postavila tri oglasne panoje, ne da bi tožeča stranka za takšno uporabo prejela plačilo. Tožeča stranka je torej zatrjevala prikrajšanje, in sicer v višini zneska, ki bi ga prejela, če bi toženi stranki dala v najem površino, ki jo je uporabljala ali če bi tožeča stranka sklenila pogodbo s tretjo osebo. Trditev tožeče stranke, da bi nepremičnino uporabljala tudi v ta namen (za komercialno oglaševanje), je implicirana že v njeni trditvi, da je bila prikrajšana za ceno uporabe oglasnega panoja. Sicer pa tožeči stranki ni potrebno izkazati konkretnega namena oddajanja prostora v najem, zadostuje že takšna možnost.(1) Prikrajšanje predstavlja tudi nedopusten poseg v lastnikovo pravico uporabe lastne stvari.

8. Tožeča stranka je v dokaz trditev o obstoju in višini prikrajšanja oziroma dosežene koristi predlagala več dokazov (listine, zaslišanje stranke itd.). Najmanj preuranjen je zato zaključek sodišča prve stopnje, ki je zgolj na podlagi izpovedbe tožnice M. Z. zaključilo, da tožeča stranka prikrajšanja ni izkazala. Sicer pa izpovedbe tožnice ni mogoče razumeti v smislu (kot jo je razlagalo sodišče prve stopnje), da je tožeča stranka tožbo vložila zgolj iz razloga, ker je tožena stranka brez dovoljenja posegla v solastnino tožeče stranke. Tožnica je v svoji izpovedbi glede na podano trditveno podlago zgolj poudarila, da jo je še posebej zmotilo dejstvo, da je tožena stranka uporabila parcelo v solasti tožeče stranke, čeprav je slednja temu izrecno nasprotovala.

9. Ker sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev v zvezi z višino zahtevka, je bilo treba sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na podano trditveno podlago in ponujene dokaze oceniti utemeljenost zahtevka, tako po temelju kot po višini, ter nato ponovno odločiti o zadevi.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka Op. št. (1): Prim. II Ips 253/2007, II Cp 3159/2009.