Jedro

Pritožba, vložena dne 2. 7. 2014, je bila upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013, prepozna. Vendar tožnik zatrjuje, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013 vložil že 19. 7. 2013, torej pravočasno, ker pa o tej pritožbi toženec ni odločil, je pritožbo ponovno vložil 2. 7. 2014. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika in prič v zvezi s tožnikovo navedbo, da je bila pritožba vložena že dne 19. 7. 2013, je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje mu je s tem onemogočilo dokazovanje podanih teditev. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa toženca št. ... z dne 10. 6. 2015 in prvostopenjske odločbe št. ... z dne 10. 7. 2013 ter vrnitev zadeve tožencu v ponovno upravno odločanje. Hkrati je sklenilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da zatrjevanje, da je v letu 2013 pravočasno vložil še eno pritožbo, za predmetni postopek ni relevantno, poleg tega pa tudi iz predložene dokumentacije ne izhaja, da naj bi vložil pritožbo, je zmotno ter v nasprotju z dejanskim stanjem. Vztraja, da je pritožbo zoper odločbo z dne 10. 7. 2013 oddal dne 19. 7. 2013, vendar je uslužbenka centra za socialno delo ni oddala naprej, temveč jo je zadržala v svojem predalu, kar so mu potrdili, ko je klical toženca po telefonu. Zato je 1. 7. 2014 pritožbo ponovno vložil. V dokaz teh navedb je predlagal, da ga sodišče zasliši, da zasliši njegovo mati in očeta ter zaposleno pri centru A.A. in njeno nadrejeno. Na njegove trditve je sodišče odgovorilo nezadostno, dokazne predloge pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da izpovedbe prič ne bi mogle privesti do drugačne odločitve. S tem mu je kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, zagrešilo pa je tudi kršitev iz 8., 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlagane priče bi potrdile, da je dne 19. 7. 2013, torej pravočasno, vložil pritožbo, ki je toženec ni obravnaval. Sodišče je dolžno izvesti predlagan dokaz, če je pravnorelevanten in je verjetno, da bi bil uspešen v smislu, da bi mogel dokazati, kar stranka zatrjuje. Ker sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo, poleg tega se je do njih le pavšalno opredelilo, mu je bila kršena pravica do izjave, s tem pa 22., 23. in 25. člen Ustave RS ter 6. in 13. člen EKČP. V zvezi z načelom kontradiktornosti postopka in pravico do poštenega sojenja opozarja na stališča Ustavnega sodišča RS, zavzeta v odločbi, št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001. Vztraja, da je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo vložena pravočasno. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je namreč razlogovanje, da na podlagi zbrane listinske dokumentacije ni mogoče potrditi njegovih zatrjevanj o vloženi pritožbi v letu 2013. Dejstvo je, da se uslužbenka, ki pritožbe ni obravnavala, oziroma jo je obdržala v predalu, te pritožbe ne bo spomnila. Vložena prošnja za odlog plačila in sklenjen dogovor o vračilu štipendije ne morejo omajati dejstva, da je bila v letu 2013 vložena pritožba. V sodnem postopku je pritožbo z dne 19. 7. 2013 tudi predložil, vendar se sodišče prve stopnje do tega sploh ni opredelilo. Zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ga toženec ni bil dolžan opozoriti, da v kolikor je zamudil rok za pritožbo, lahko vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 327/2012 z dne 18. 2. 2013. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo, podredno razveljavitev sodbe in uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo več dokaznih predlogov, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

5. V tej zadevi, ko tožnik izpodbija dokončen sklep toženca z dne 10. 6. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013, s katero je bilo odločeno, da tožniku priznana pravica do državne štipendije po odločbi z dne 29. 9. 2008 preneha s 1. 9. 2010 in je dolžan vrniti prejete zneske državne štipendije za šolsko leto 2009/2010 v znesku 2.432,70 EUR, je sporno, ali je tožnik pravočasno vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013. S sklepom z dne 10. 6. 2015 je namreč toženec tožnikovo pritožbo ob ugotovitvi, da je bila pritožba, vložena 2. 7. 2014, prepozna, zavrgel. 6. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka na podlagi 1. odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2016 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pravico do pritožbe. Pritožba se, če ni z zakonom drugače določeno, vloži v 15 dneh od dneva vročitve odločbe (235. člen ZUP). Če je pritožba prepozna, pa je iz tega razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo po 1. odstavku 246. člena ZUP zavrže organ druge stopnje.

7. Pritožba, vložena dne 2. 7. 2014, je bila upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013, nedvomno prepozna. Vendar tožnik zatrjuje, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013 vložil že 19. 7. 2013, torej pravočasno, ker pa o tej pritožbi toženec ni odločil, je pritožbo ponovno vložil 2. 7. 2014. 8. Že v tožbi in tekom postopka na prvi stopnji, pri tem pa vztraja tudi v pritožbi, je navajal, da je 19. 7. 2013 neposredno pri prvostopenjskemu organu, torej Centru za socialno delo B., vložil pritožbo. Ponovno jo je vložil 2. 7. 2014 po tem, ko je po poizvedbah na centru ugotovil, da o pritožbi ni bilo odločeno, temveč se še vedno nahaja v predalu tam zaposlene A.A., in je to pritožbo našla njena nadrejena. V dokaz teh navedb je tožnik med drugim predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje svoje mame in očeta, zaposlene na centru A.A. in njene nadrejene. Dokazne predloge je tudi ustrezno substanciral. Kljub temu je sodišče prve stopnje te dokazne predloge zavrnilo, in sicer s povsem pavšalno obrazložitvijo, da so nepotrebni, ne da bi podalo tudi vsebinsko obrazložitev razlogov za njihovo zavrnitev. V dokaznem postopku je zgolj vpogledalo listine v sodnem in upravnem spisu ter ob ugotovitvi, da je bila pritožba z dne 2. 7. 2014, prepozna, tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb, zavrnilo.

9. Iz pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS izhaja tudi obveznost sodišča, da pretehta dokazne predloge strank, in načelna obveznost sodišča, da predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Stranka sicer nima neomejene in brezpogojne pravice, da se izvedejo vsi dokazi, ki jih je predlagala. Sodišče namreč lahko dokazni predlog zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga, lahko tudi v obrazložitvi sodbe.(1) Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika in prič v zvezi s tožnikovo ključno navedbo, da je bila pritožba vložena že dne 19. 7. 2013, je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje mu je namreč povsem onemogočilo dokazovanje podanih navedb. S tem je zagrešilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar utemeljeno uveljavlja pritožba.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določbe 354. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju odpraviti ugotovljeno kršitev in z izvedbo tožnikovih dokaznih predlogov, torej njegovim zaslišanjem in zaslišanjem prič, ugotoviti, ali je tožnik že 19. 7. 2013, kot zatrjuje, vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013. V tem je namreč jedro obravnavanega spora. V kolikor je bila pritožba vložena že dne 19. 7. 2013, je bila vložena pravočasno, zato je izpodbijani sklep z dne 10. 6. 2015 o zavrženju pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013 nezakonit. Šele glede na v navedeni smeri ugotovljeno dejansko stanje bo mogoča presoja pravočasnosti vložene pritožbe zoper odločbo z dne 10. 7. 2013, na to pa bo mogoče presoditi tudi pravilnost in zakonitost izpodbijanega dokončnega sklepa toženca z dne 10. 6. 2015. 11. Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).

(1) Na primer odločbi Ustavnega sodišča RS, št. UP-121/2000 z dne 18. 9. 2001 in št. UP 77/2001 z dne 4. 3. 2004