Jedro

V tej zadevi gre za tipičen primer, ki narekuje uporabo določbe šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Upnik je, kot je to sam pojasnil v umiku predloga za izvršbo z dne 9. 11. 2014, drugega dolžnika po pomoti uvrstil v predlog za izvršbo, zato je sodišče prve stopnje (tudi) proti drugemu dolžniku izdalo sklep o izvršbi. Čeprav je upnik nato že 9. 11. 2014 predlog za izvršbo proti drugemu dolžniku umaknil, je bil drugi dolžnik zaradi zavarovanja svojega pravnega položaja primoran vložiti ugovor proti sklepu o izvršbi, ki mu je bil vročen 4. 11. 2014, in je rok za ugovor že tekel. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je upnik predlog za izvršbo proti drugemu dolžniku umaknil pred vložitvijo ugovora drugega dolžnika, vendar pa so po presoji višjega sodišča pomembne druge okoliščine: umik predloga za izvršbo ni bil posledica predhodne izpolnitve zahtevka, temveč upnikove pomote pri sestavi predloga za izvršbo; upnik ni niti zatrjeval, da je o vloženemu umiku predloga za izvršbo obvestil drugega dolžnika (kaj šele, da bi bil dolžnik o opravljenem procesnem dejanju povsem gotov); med vložitvijo umika 9. 11. 2014 in vložitvijo ugovora 11. 11. 2014 sta minila zgolj dva dneva. Ob takem časovnem poteku dogodkov in upoštevaje vse zgoraj navedeno je krivdo za vložitev ugovora drugega dolžnika, predvsem pa za tako nastale stroške, mogoče pripisati samo tistemu, ki je tak (neutemeljen) postopek začel - upniku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da je upnik dolžan v roku 15 dni od vročitve tega sklepa drugemu dolžniku povrniti njegove stroške ugovora v višini 525,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

II. Upnik je dolžan v roku 15 dni od vročitve tega sklepa drugemu dolžniku povrniti njegove stroške pritožbe v višini 54,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog drugega dolžnika O. S. d.o.o. za priznanje stroškov ugovornega postopka.

2. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugi dolžnik. Sklicuje se na šesti odstavek 38. člena ZIZ ter pojasnjuje, da je bila vložitev ugovora glede na procesno situacijo nujno potreben strošek, saj je prejel sklep o izvršbi na nepremičnino in je bila tako edina pravna možnost vložitev ugovora. Nepomembno je, ali je sodišče glede na pravila vrstnega reda obravnavanja vlog ugovor obravnavalo ali ne, saj so stroški nastali s tem, ko je bilo delo pooblaščenca opravljeno, do stroškov pa je prišlo, ker je upnik neutemeljeno želel seči na njegovo premoženje. Temu, da je bil tekom ugovornega postopka podan umik, ni mogoče pripisovati takšnega pomena, da naj bi bil ugovor zato nepotreben. Drugi dolžnik ni vedel, da je bil umik vložen in da bo postopek ustavljen. Z vidika skrbnosti je ravnal na edini formalno možen način in je nesprejemljivo, da se njegovo skrbnost kaznuje s tem, da se mu ne prizna stroškov, ki so mu nastali zaradi upnikovega neustreznega ravnanja. Opozarja na 158. člen ZPP in navaja, da v tem primeru do umika ni prišlo zaradi izpolnitve, ampak zato, ker je bil zahtevek neutemeljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da upniku naloži povrnitev stroškov drugega dolžnika, vključno s stroški te pritožbe v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. V konkretnem primeru je upnik 9. 7. 2014 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova proti trem dolžnikom, in sicer XU d.o.o., O. S. d.o.o. in A. M. Sodišče prve stopnje je 27. 10. 2014 izdalo sklep o izvršbi, ki je bil drugemu dolžniku vročen 4. 11. 2014. Z vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 9. 11. 2014, je upnik umaknil predlog za izvršbo zoper drugega dolžnika in pojasnil, da je pri zapisu predloga za izvršbo prišlo do napake in da je bil drugi dolžnik v predlog za izvršbo uvrščen po pomoti. Drugi dolžnik pa je 11. 11. 2014 zoper sklep o izvršbi vložil ugovor in v njem priglasil stroške, ki so mu nastali z vložitvijo ugovora. S sklepom z dne 16. 1. 2015 je sodišče prve stopnje na podlagi upnikovega umika izvršilni postopek zoper drugega dolžnika ustavilo (1. točka izreka) in v zemljiški knjigi pri nepremičnini z ID znakom 000, last drugega dolžnika do 57/100, izbrisalo zaznambo sklepa o izvršbi (2. točka izreka). Drugi dolžnik je v vlogi z dne 23. 1. 2015 sodišče opozoril, da v sklepu z dne 16. 1. 2015 ni odločilo o stroških, ki so mu nastali z vložitvijo ugovora, da je do umika predloga prišlo po vložitvi ugovora oziroma je bil z umikom seznanjen šele s prejemom sklepa o ustavitvi in da je bil ugovor nujno potreben.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog drugega dolžnika za priznanje stroškov ugovornega postopka in v obrazložitvi navedlo, da umik ustvarja konstitutivne učinke v trenutku vložitve, in da bi sodišče ugovor, če bi o njem odločalo, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo s stroškovno posledico. Navedlo je še, da ker je upnik pred vložitvijo ugovora umaknil predlog, s tem drugemu dolžniku ni neutemeljeno povzročil stroškov v pomenu šestega odstavka 38. člena ZIZ oziroma gre za naključje, ki ga mora drugi dolžnik trpeti sam (156. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V tej zadevi gre za tipičen primer, ki narekuje uporabo določbe šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Upnik je, kot je to sam pojasnil v umiku predloga za izvršbo z dne 9. 11. 2014, drugega dolžnika po pomoti uvrstil v predlog za izvršbo, zato je sodišče prve stopnje (tudi) proti drugemu dolžniku izdalo sklep o izvršbi. Čeprav je upnik nato že 9. 11. 2014 predlog za izvršbo proti drugemu dolžniku umaknil, je bil drugi dolžnik zaradi zavarovanja svojega pravnega položaja primoran vložiti ugovor proti sklepu o izvršbi, ki mu je bil vročen 4. 11. 2014 in je rok za ugovor že tekel. Sicer drži, da umik ustvarja konstitutivne učinke v trenutku vložitve (kar je poudarilo sodišče prve stopnje), vendar to pomeni le, da upnik ne more več preprečiti procesnega učinka - to je ustavitve izvršilnega postopka - čim njegova izjava o umiku prispe na sodišče. To pa po presoji višjega sodišča ne vpliva na dejstvo, da je upnik s tem, ko je v predlogu za izvršbo pomotoma navedel drugega dolžnika, temu neutemeljeno povzročil stroške ugovora, ne glede na to, da je predlog za izvršbo nato umaknil in je bil izvršilni postopek zoper drugega dolžnika ustavljen(1).

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je upnik predlog za izvršbo proti drugemu dolžniku umaknil pred vložitvijo ugovora drugega dolžnika, vendar pa so po presoji višjega sodišča pomembne druge okoliščine: umik predloga za izvršbo ni bil posledica predhodne izpolnitve zahtevka, temveč upnikove pomote pri sestavi predloga za izvršbo; upnik ni niti zatrjeval, da je o vloženemu umiku predloga za izvršbo obvestil drugega dolžnika (kaj šele, da bi bil dolžnik o opravljenem procesnem dejanju povsem gotov); med vložitvijo umika 9. 11. 2014 in vložitvijo ugovora 11. 11. 2014 sta minila zgolj dva dneva. Ob takem časovnem poteku dogodkov in upoštevaje vse zgoraj navedeno je krivdo za vložitev ugovora drugega dolžnika, predvsem pa za tako nastale stroške, mogoče pripisati samo tistemu, ki je tak (neutemeljen) postopek začel - upniku. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da mora drugemu dolžniku stroške, ki so mu nastali z vložitvijo ugovora, povrniti upnik, in sicer na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ, saj gre za stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. 9. Drugi dolžnik je v ugovoru z dne 11. 11. 2014 priglasil nagrado za sestavo ugovora po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT v znesku 411,00 EUR, izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, 22% DDV in sodno takso, ki po tarifni številki 4021 Zakona o sodnih taksah znaša 55,00 EUR. Pritožbeno sodišče mu ni priznalo stroška priglašene sodne takse, saj iz podatkov v spisu ne izhaja, da je bila taksa plačana. Ostali stroški so bili priglašeni skladno z določbami ZOdvT, skupaj pa znašajo 525,82 EUR. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi drugega dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je upnik dolžan v roku 15 dni od vročitve tega sklepa drugemu dolžniku povrniti njegove stroške ugovora v višini 525,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

10. Drugi dolžnik je v pritožbi priglasil nagrado za sestavo pritožbe po tar. št. 3468 ZOdvT v znesku 411,00 EUR, izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, 22% DDV in sodno takso. Ker je s pritožbo izpodbijal odločitev glede stroškov ugovornega postopka, ki jih je priglasil v skupnem znesku 580,82 EUR (ti so mu bili priznani v znesku 525,82 EUR, kar predstavlja 91 % uspeh), je vrednost predmeta v pritožbenem postopku znašala 580,82 EUR, zaradi česar mu za sestavo pritožbe na podlagi tarifne številke 3468 ZOdvT pripada nagrada v višini 18,00 EUR. Kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev mu je pritožbeno sodišče skladno s tarifno številko 6002 ZOdvT priznalo 20 % nagrade, kar znaša 3,60 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 26,35 EUR. Ob prištetju sodne takse za pritožbo v višini 33,00 EUR (tar. št. 30010 Zakona o sodnih taksah) pritožbeni stroški drugega dolžnika skupaj znašajo 59,35 EUR. Glede na 91 % uspeh v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je upnik dolžan v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti njegove stroške pritožbe v višini 54,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Tako tudi Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 267.