Jedro

Sodišče mora pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveriti, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Uprava uniformirane policije, Specializirana enota za nadzor prometa je M. F. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 6. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu izrekel globo 1.200,00 EUR in 9 kazenski točk v cestnem prometu. Zoper plačilni nalog je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Sežani zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka. Navaja, da sta prekrškovni organ ter sodišče le delno preverila resničnost kršiteljevih navedb v zahtevi za sodno varstvo in dodatnem pojasnilu k zahtevi. Sodišče kršitelja tudi ni obvestilo o rezultatu preverjanja, čeprav je ta rezultat štelo kot materialnopravno relevanten. S tem je sodišče po mnenju vrhovne državne tožilke kršilo kršiteljevo pravico do izjave v postopku oziroma 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Ker je sodišče zaključek o neresničnosti kršiteljevih navedb napravilo, ne da bi njegove navedbe v celoti preverilo, je po oceni vlagateljice podana tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vlagateljica še navaja, da je kršitelj po pravnomočno končanem postopku sam priskrbel dokaze, ki kažejo, da so bila odločilna dejstva ugotovljena zmotno.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena kršitelju, ki je v odgovoru navedel, da z zahtevo v celoti soglaša ter podal svoje videnje v zahtevi uveljavljanih kršitev.

B.

4. V obravnavani zadevi so relevantna naslednja procesna dejstva: a) storilcu je bil izdan plačilni nalog zaradi prekrška po

6. točki sedmega odstavka 46. člena , ker je bila dne 4. 4. 2014 ob 8:59 uri na avtocesti A1 vozilu, katerega lastnik je kršitelj, izmerjena hitrost 224 km/h, s čimer je vozilo za več kot 60 km/h prekoračilo največjo dovoljeno hitrost; b) kršitelj je v zahtevi za sodno varstvo z dne 10. 4. 2014 navedel, da je do prekoračitve hitrosti prišlo zaradi pomoči policiji. Opisal je, da je med vožnjo po radiu zasledil informacijo, da se na odseku ceste, po kateri je vozil, išče audi temne barve ter da policija prosi za informacije o tem vozilu. Ker je podobno vozilo nekaj trenutkov pred tem prehitelo njegovo vozilo, je pospešil, da bi to vozilo ujel. Ko je vozilo dohitel, tako da je lahko prebral registrsko številko, je takoj začel voziti po omejitvah in poklical policijo. Navedel je, da je policist hvaležno sprejel informacijo, zanimalo pa ga je še, kam se bo vozilo usmerilo na razcepu pri Divači, zato je še enkrat pospešil in ravno še opazil, da je vozilo zavilo proti Trstu. Ponovno je poklical policijo na 113, nato pa normalno nadaljeval z vožnjo proti Kopru. Kršitelj je navedel, da pozna lokacijo stacionarnega radarja pred odcepom Senožeče, vendar je ocenil, da je v tem primeru pomembnejša pomoč policiji kot spoštovanje predpisov. Zahtevi je priložil zemljevid dela ceste z vrisanimi mejami zasledovanja ter podatke sledilne naprave GPS; c) prekrškovni organ je zahtevo za sodno varstvo posredoval sodišču skupaj z opisom dejanskega stanja, iz katerega med drugim izhaja, da je prekrškovni organ dne 18. 4. 2014 opravil poizvedbe pri Operativnih komunikacijskih centrih Policijske uprave Koper in Ljubljana, ki so sporočili, da dne 4. 4. 2014 od 8.00 do 10.00 ure niso prejeli klica s telefonske številke kršitelja (041 ...); č) sodišče kršitelju opisa dejanskega stanja ni vročilo, dne 12. 9. 2014 pa je kršitelja z dopisom pozvalo, da zahtevo za sodno varstvo dopolni s telefonsko številko, s katere naj bi klical policijo. Kršitelj je v dopisu z dne 17. 9. 2014 odgovoril, da je na telefonsko številko 113 poklical iz vgrajenega avtomobilskega telefona s SIM kartico 051 ..., pri čemer pa operater omogoča, da se njegov klic pri prejemniku predstavi s številko njegovega prenosnega telefona s SIM kartico 041 ..., tako da so bili njegovi klici na policijo lahko registrirani pod eno ali drugo številko; d) sodišče dokaznega postopka ni dopolnilo. Dne 18. 9. 2014 je izdalo sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče ni sledilo navedbi kršitelja, da je zasledoval drugo vozilo. Navedlo je, da je prekrškovni organ opravil poizvedbe in ugotovil, da s telefonske številke 041 ..., ki jo je kršitelj sporočil tudi sodišču, kritičnega dne niso prejeli klica na telefonsko številko 113. 5. Po določbi petega odstavka 65. člena ZP-1 mora sodišče pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveriti, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti. Sodišče mora o tem obvestiti storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu mora opis posredovati, hkrati pa mora storilca seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve. Gre za zakonsko konkretizacijo ustavne pravice do izjave, ki je eno temeljnih jamstev poštenega postopka (22. in 29. člen Ustave)(1).

6. Vrhovna državna tožilka pravilno opozarja, da v obravnavani zadevi sodišče tega procesnega jamstva kršitelju ni zagotovilo, saj je sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, med drugim oprlo na poizvedbe prekrškovnega organa (iz obrazložitve sodbe izhaja, da so te poizvedbe odločilno vplivale na presojo verodostojnosti kršiteljevih navedb v zahtevi za sodno varstvo), s katerimi kršitelj ni bil predhodno seznanjen in se posledično o njih tudi ni mogel izjaviti.

7. Utemeljeno pa vlagateljica opozarja tudi, da sodišče ni preverjalo in se v obrazložitvi sodbe tudi ni opredelilo do navedb kršitelja, da sta njegova klica na policijo lahko registrirana tudi pod drugo telefonsko številko (051 ...). Glede na to, da je sodišče navedbe kršitelja o pomoči policiji štelo kot materialnopravno relevantne in ga je po tem, ko je prekrškovni organ že opravil poizvedbe glede telefonske številke 041 …, samo pozvalo naj sporoči telefonsko številko, s katere je klical na policijo, bi sodišče moralo navesti jasne razloge tudi glede vprašanja, ali je policija zabeležila klic s telefonske številke 051 ..., ki jo je kršitelj prav tako navedel. Sodišče pa je, nasprotno, ta del vlagateljevih navedb popolnoma prezrlo in se opredelilo le, do klica iz ene telefonske številke. S tem je sodišče kršilo drug vidik kršiteljeve pravice do izjave v postopku, tj. pravico do obrazložene sodne odločbe(2), ki je v prekrškovnem postopku na podlagi zahteve za sodno varstvo posebej določena tudi v drugem odstavku 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 .

C. 8. Glede na ugotovljene kršitve pravil postopka je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče kršitelju omogočiti, da se z dokaznim gradivom, ki lahko vpliva na odločitev, seznani ter se glede njega izjavi, v obrazložitvi sodbe pa se bo sodišče moralo opredeliti do vseh relevantnih navedbah kršitelja.

(1) V zvezi s tem glej obširno judikaturo Vrhovnega sodišča RS (npr. IV Ips 112/2013 z dne 19. 11. 2013, IV Ips 18/2013 z dne 19. 3. 2013, IV Ips 63/2012 z dne 27. 11. 2012, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 59/2009 z dne 19. 11. 2009, IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008).

(2) V zvezi s tem glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-672/03 z dne 30. 9. 2005, tč. 5.