Jedro

Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1972 do 1985 v pokojninsko osnovo. Zaradi zavrženja zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine tožena stranka o zadevi ni odločala po vsebini. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje ob tem, da je presodilo, da sta tako sklep kot tudi dokončna odločba pravilna in zakonita, v nadaljevanju zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ponovno odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju, saj sodišče potrjuje odločitev tožene stranke, nato pa samo meritorno razsodi o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine, pri čemer sodišče niti ni navedlo razlogov (ne pravnih ne dejanskih) za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2014 in sklep št. ... z dne 31. 1. 2014 ter da se tožniku ponovno odmeri starostna pokojnina od 20. 8. 2009 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985 po potrdilu delodajalca A. z dne 20. 7. 2009 in da tožena stranka razliko med že izplačano pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je vložil zahtevo za priznanje nadur v pokojninsko osnovo. Tožena stranka pri odločanju ni upoštevala pravilnika o delovnih razmerjih in potrdila o številu opravljenih nadur. Na naroku za glavno obravnavo je lahko podajal zgolj navedbe, med tem ko sodišče ni hotelo sprejeti pisne dokumentacije. Meni, da je ravnal skladno z določbo 286. člena ZPP. Iz pisne dokumentacije izhaja, da je bilo nadurno delo potrebno ter tudi opravljeno v skladu z zakonskimi predpisi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, razen tega sodba tudi nima odločilnih razlogov, bistvenih za odločitev v zadevi.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 31. 1. 2014. Z omenjenim sklepom je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1972 do 1985 v pokojninsko osnovo, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), zavrgel. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Taki obrazložitvi pa je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje.

6. V predsodnem postopku tožena stranka, zaradi zavrženja zahteve, o zadevi ni odločala po vsebini. V nasprotju s tem, pa je sodišče prve stopnje ob tem, da je presodilo, da sta tako sklep kot tudi dokončna odločba pravilni in zakoniti, v nadaljevanju zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ponovno odmeri starostna pokojnina od 20. 8. 2009 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985 (2. odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek I. točke izreka). Glede na tako odločitev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane sodbe sam s sabo v nasprotju, saj sodišče potrjuje odločitev tožene stranke, nato pa samo meritorno razsodi o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine, pri čemer sodišče niti ni navedlo razlogov (ne pravnih ne dejanskih) za zavrnitev tožbenega zahtevka.

7. Zaradi kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo ter na temelju 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje najprej odpravilo ugotovljeno kršitev, nastalo ob izdaji sodbe. V nadaljevanju bo razčistilo tudi vprašanje, ali je bilo v predsodnem postopku postopano v skladu s 7. členom ZUP, ki organu med drugim nalaga, da stranki omogoči, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice. To še zlasti v smeri eventualne možnosti uveljavljanja neprave obnove postopka po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) glede na to, da je bila zahteva v obravnavanem predsodnem postopku vložena v času veljavnosti navedenega zakona. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri ter odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti postopka in izvedbi morebitnih drugih dokazov, bo sodišče o zadevi ponovno odločilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti, se pritožbeno sodišče do drugih tožnikovih vsebinskih navedb in predloženih listin, v tem pritožbenem postopku ni moglo niti smelo vsebinsko opredeljevati. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo tudi v drugi podobni zadevi(1) .

(1) Glej Psp 682/2015 z dne 21. 4. 2016