Jedro

Ko želi tožeča stranka spremeniti tožbo v smeri naknadnega uveljavljanja eventualne kumulacije v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP, mora na jasen način izraziti zahtevo, da naj sodišče dopusti spremembo tožbe tako, da naj v primeru, da bi zavrnilo prvi zahtevek, ugodi naslednjemu zahtevku. Tudi v tem primeru mora biti podrejeno uveljavljani zahtevek določno opredeljen v smislu zahtevka, ki ima drugačno identiteto od prvega zahtevka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti 1.028,12 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku s sklepom I Pg 101/2013 z dne 27. 6. 2013 dovolilo spremembo tožbe tako, da je dovolilo podredni zahtevek tožeče stranke v višini 78.235,88 EUR s pripadki. S sodbo I Pg 101/2013 z dne 6. 2. 2014 je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 78.235,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I.1 izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 35.784,43 EUR s pripadajočimi obrestmi (točka I.2 izreka) in po pobotanju obeh terjatev (točka I.3 izreka) toženi stranki naložilo plačilo 42.451,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I.4 izreka), višji obrestni zahtevek tožeče stranke pa zavrnilo (točka I.5 izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.339,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom Cpg 169/2014 z dne 11. 6. 2014 ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z dne 27.6.2013. Ugodilo je tudi pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 6. 2. 2014 in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka, odločitev o stroških v II. točki izreka sodbe pa je spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov toženi stranki v znesku 10.147,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke v znesku 2.338,76 EUR s pripadki. Pritožbo tožeče stranke glede II. točke izreka prvostopenjske sodbe je zavrnilo in odločilo, da morata stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožeče stranke. Odločitev o razveljavitvi sklepa o dopustitvi spremembe tožbe in sodbe prvostopenjskega sodišča je utemeljilo na ugotovitvi, da je bil s sodbo sodišča prve stopnje Pg 958/2010 z dne 5. 4. 2012 pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeča stranka pa v postopku ni uveljavljala tudi podrejenega tožbenega zahtevka, kot naj bi zmotno ocenilo prvostopenjsko sodišče, sklicujoč se na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2009. 3. Vrhovno sodišče RS je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 114/2014 z dne 7. 11. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali so trditve tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2009 izpolnjevale pogoje za zahtevek v smislu 180. člena ZPP.

4. Tožeča stranka je v pravočasno vloženi reviziji zatrjevala, da je z vlogo z dne 24. 9. 2009 postavila podredni tožbeni zahtevek, saj naj bi navedla, da je tožena stranka iz naslova plačila stroškov za odpravo napak dolžna plačati znesek 78.235,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 77.191,51 EUR od 29. 7. 2006 dalje do plačila ter od zneska 1.044,37 EUR od 20. 7. 2006 dalje do plačila. Tožeča stranka naj bi tudi pojasnila, da tožnika uveljavljata pravico do odprave napak preko drugih izvajalcev. S tem naj bi potrditvah revidenta z vlogo z dne 24. 9. 2009 postavila tožbeni zahtevek, ki vsebuje vse elemente za obravnavanje v smislu 180. člena ZPP. Hkrati pa je tudi navedla vsa potrebna dejstva, na katera opira zahtevek in predložila dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo. Navajala je še, da bi v primeru, da bi sodišče štelo, da gre za nepopoln zahtevek, moralo le-tega vrniti v popravo. Tožeča stranka je predlagala revizijskemu sodišču, da ugodi reviziji in izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbi tožene stranke in potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 6. 2013 in sodbo z dne 6. 2. 2014. 5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo zatrjevala, da je tožeča stranka v pravdi postavila le en tožbeni zahtevek, o katerem je bilo pravnomočno odločeno. Navedbe v vlogi z dne 24. 9. 2009 naj ne bi vsebovale novega tožbenega zahtevka, temveč predstavljajo zgolj navajanje dejstev.

Razlogi za zavrnitev revizije

6. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP je potrebno razumeti kot sinonim za tožbeni predlog, s katerim tožnik na konkretiziran način opredeli obliko pravnega varstva, ki naj mu ga zagotovi sodišče (1). Določnost opredelitve zahtevka je predpostavka za popolnost tožbe, v skladu z načelom dispozitivnosti pa je sodišče na postavljeni zahtevek tožnika vezano (prvi odstavek 2. člena ZPP).

7. Enako pravilo velja tudi, kadar želi tožnik v času pravde spremeniti tožbo, to je v primeru, da želi spremeniti istovetnost tožbenega zahtevka, povečati tožbeni zahtevek ali uveljavljati poleg že uveljavljanega zahtevka nov zahtevek (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko želi tožeča stranka spremeniti tožbo v smeri naknadnega uveljavljanja eventualne kumulacije v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP, mora na jasen način izraziti zahtevo, da naj sodišče dopusti spremembo tožbe tako, da naj v primeru, da bi zavrnilo prvi zahtevek, ugodi naslednjemu zahtevku. Tudi v tem primeru mora biti podrejeno uveljavljani zahtevek določno opredeljen v smislu zahtevka, ki ima drugačno identiteto od prvega zahtevka.

8. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe od tožene stranke uveljavljala denarni zahtevek na plačilo 42.412,89 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek je utemeljevala na zatrjevanih okoliščinah nestrokovne izvedbe del toženca na podlagi pogodbe št. 12/2005, pri čemer je morala napake odpraviti tožeča stranka sama preko drugih izvajalcev in sicer preko družbe R., d. o. o. in družbe D., d. o. o. Za opravljena dela odprave napak je družbi R., d. o. o., plačala 77.191,51 EUR, družbi D. d. o. o., pa 1.044,37 EUR. Zahtevek je opredelila kot povrnitev škode v višini razlike med pogodbeno dogovorjenim zneskom s toženo stranko (106.659,99 EUR) in dejansko nastalimi stroški v višini plačil toženi stranki ter družbama R., d. o. o. in D., d. o. o. (149.072,88 EUR). O tako uveljavljanem tožbenem zahtevku je bilo pravnomočno že odločeno z zavrnitvijo zahtevka v I. točki sodbe sodišča prve stopnje I Pg 958/2010 z dne 5. 4. 2012. 9. V vlogi z dne 24. 9. 2009 je tožeča stranka v prvem odstavku II. točke navedla: Kljub temu, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti, tožeča stranka še dodaja, da iz zatrjevane tožbene podlage izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tudi iz naslova povrnitve stroškov za odpravo napak.

Takšne navedbe eksplicitno pomenijo, da se je tožeča stranka pri utemeljevanju že postavljenega tožbenega zahtevka (v tožbi) v tej vlogi le sklicevala na dodatno pravno podlago. To pa v skladu s tretjim odstavkom 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe. Tožeča stranka se v vlogi na spremembo tožbe niti ni sklicevala, še najmanj v smeri uveljavljanja novega eventualnega tožbenega zahtevka v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP. Ob takšni trditveni podlagi tožeče stranke ni obstajala dolžnost sodišča, da v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP poziva tožečo stranko k odpravi nepopolnosti vloge z dne 24. 9. 2009. V tretjem odstavku II. točke iste vloge je tožeča stranka še navedla: Plačilo drugemu izvajalci ima v razmerju med pravdnima strankama značilnost stroškov za odpravo napak. Med stroške odprave napak namreč štejejo vsi tisti stroški, ki so bili potrebni, da je opravljeni posel pridobil lastnosti, ki bi jih moral imeti glede na pogodbeno dogovorjeno delo, ki se ga je zavezala izpolniti tožena stranka. Tožeča stranka je zato upravičena do plačila stroškov za odpravo napak, ki znašajo skupaj 78.335,78 EUR, od tega je bilo plačano družbi R., d. o. o., po računu številka 15-131/2006 dne 29. 7. 2006 znesek 77.791,51 EUR in družbi D., d. o. o., po računu številka 11061-2006 dne 20. 7. 2006 znesek 1.044,37 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od izvršenega plačila dalje do plačila.

Tudi teh navedb ni mogoče razumeti kot predloga za spremembo tožbe. Tožeča stranka se je v luči dodatne pravne podlage iz prvega odstavka le ponovno sklicevala na dejstva, katera je že zatrjevala v drugem odstavku IV. točke tožbe (2).

10. Navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 24. 9. 2009 zato ne predstavljajo opredelitve novega tožbenega zahtevka v smislu predloga za spremembo tožbe. Tožeča stranka s to vlogo ni spremenila niti dejanske podlage niti tožbenega predloga (3). Glede na obseg dopuščene revizije pa to samo po sebi pomeni neutemeljenost revizije. Ker je bilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke pravnomočno odločeno že s sodbo I Pg 958/2010 z dne 5. 4. 2012, je pravilno sklicevanje sodišča druge stopnje, da skladno s prvim odstavkom 184. člena ZPP po koncu glavne obravnave ni več mogoče dopustiti spremembe tožbe. V posledici razveljavitve sklepa o dopustitvi spremembe tožbe z dne 27. 6. 2013 je tudi odločitev sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi o razveljavitvi sodbe I Pg 101/2013 z dne 6.2.2014 skladna s 357. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo pravočasno opredeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke.

11. Takšnega zaključka ni mogoče ovreči niti z revizijskim sklicevanjem, da so sodišča ob takšni razlagi večkrat odločala o neobstoječem tožbenem zahtevku. Vrhovno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je sodišče druge stopnje že v okviru obrazložitve razveljavitvenega sklepa Cpg 332/2012 z dne 18. 1. 2013 zavzelo pravilno stališče, da tožeča stranka v vlogi z dne 24. 9. 2009 ni postavila konkretnega (novega) tožbenega zahtevka. Očitno napačna ocena sodišča druge stopnje o potrebnosti postopanja v skladu s 108. členom ZPP je sicer pripeljala do vrnitve v ponovno odločanje o neobstoječem tožbenem zahtevku. Vendar takšna kršitev v postopanju sodišča druge stopnje ni vplivala na pravilnost odločitve pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku.

Glede stroškov revizijskega postopka Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nosi svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki pa je dolžna povrniti potrebne stroške, skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS 67/2003 do 21/2007 - OT/2003) v zvezi z 20. členom Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015). Tožena stranka ni upravičena do priglašenih stroškov na podlagi Zakona o odvetniški tarifi, temveč le do nagrade po OT/2003 za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 19) v višini 1800 točk in materialnih stroškov v višini 2 %, skupaj 1836 točk. Glede na vrednost točke (0,459 EUR) je tožena stranka upravičena do povrnitve 842,72 EUR stroškov ter pripadajoči znesek 22 % DDV.

(1) A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS, GV Založba, 2. knjiga, 2006, stran 122 in 123. (2) D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 198

(3) Sodba VSRS III Ips 42/1999 z dne 22. 6. 2000.