Jedro

Tožena stranka je s tem, ko je izročila posojilo tožeči stranki, izpolnila svoj del obveznosti in posledično pridobila terjatev na vračilo posojila do tožeče stranke. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil namen vseh sklenjenih kupoprodajnih pogodb vračilo posojila, in ne izročitev premičnin ter prejem kupnine, je sodišče prve stopnje kot izpodbojno dejanje pravilno obravnavalo (delno) izpolnitev obveznosti stečajne dolžnice po posojilnih pogodbah, to je prenos lastninske pravice na navedenih premičninah z njihovo izročitvijo toženi stranki. Glede na navedeno pa je pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, da je upnica svojo izpolnitev (po posojilnih pogodbah) opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je podan tudi objektivni pogoj izpodbojnosti, saj toženi stranki zakonske domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni uspelo izpodbiti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu, to je I. točki in prvem stavku III. točke, potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se IV. točka izreka sodbe spremeni, tako da se sedaj glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 2.995,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje do plačila."

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti tudi njene pritožbene stroške v višini 741,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijane sodbe razsodilo, da se med tožečo in toženo stranko razveljavijo učinki prenosa lastninske pravice s strani tožeče stranke na toženo stranko, opravljenega z izročitvijo 8 umetniških del, osebnega vozila Mercedes-Benz, računalnika EliteBook, računalnika HP CQ, tiskalnika HP Laser Jet in ure Jaeger-leCoultre. V II. točki je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izročiti 5 umetniških del in uro, ki jih še ima v posesti, v III. točki pa, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 46.513,33 EUR, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V IV. točki je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Tožena stranka se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v I. in III. točki njenega izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Pravočasno je pritožbo vložila tudi tožeča stranka. Sodbo izpodbija samo v delu o stroških postopka, to je v IV točki izreka. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži celotno plačilo stroškov postopka na prvi stopnji. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

6. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. V zvezi z mejami preizkusa sodbe prve stopnje pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka uspela v delu odločitve, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek (nad prisojenim zneskom 46.513,33 EUR), torej v drugem stavku III. točke izreka in bi bilo sicer treba njeno pritožbo v tem delu zavreči. Ker pa tožena stranka tega dela odločitve vsebinsko ne napada, je pritožbeno sodišče štelo, da se tožena stranka pritožuje samo zoper I. točko izreka in zoper prvi stavek III. točke izreka (prvi odstavek 350. člena ZPP).

7. Tožnica je kot stečajna dolžnica zoper toženo stranko uveljavljala zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj na podlagi prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po katerem morata biti podana objektivni in subjektivni element izpodbojnosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta bili pravdni stranki v dolžniško-upniškem razmerju na podlagi štirih posojilnih pogodb, tožeča stranka kot posojilojemalec in tožena kot posojilodajalec. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka prejela posojila, prvo 23. 1. 2012, drugo in tretje 21. 5. 2012 ter zadnje 30. 10. 2012, za dobo leta dni, oziroma z dnem zapadlosti 23. 1. 2013, 25. 5. 2013, 20. 6. 2013 in 30. 10. 2013. Nadalje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka, namesto vračila denarja, toženi stranki v last izročila premičnine in da se bo kupnina iz naslova prodaje premičnin pobotala s terjatvijo tožene stranke iz naslova posojil. Glede na datum izročitve premičnin po sklenjenih kupoprodajnih pogodbah ? 11. 10. 2013, 6. 11. 2013 in od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013, je bilo to dejanje izvedeno v obdobju izpodbojnosti.

O pritožbi tožene stranke

8. Po določbah ZFPPIPP je subjektivni pogoj izpodbojnosti podan, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat ko je bilo dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), kar je tožeča stranka utemeljevala z vsebino Kupoprodajne pogodbe z dne 11. 10. 2013 (nadalje: Kupoprodajna pogodba) ter dejstvom, da je bila tožena stranka izvenzakonska partnerka zakonitega zastopnika tožeče stranke. Tožeča stranka pa je obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti oprla tudi na domnevo iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je upnica izpolnitev svoje terjatve iz kreditne pogodbe prejela na neobičajen način. Dolžnica ji je bila po posojilnih pogodbah, na podlagi katerih je prejela določene zneske denarja, namreč dolžna po določenem času vrniti enake zneske denarja, svojo obveznost pa je izpolnila z nadomestno izpolnitvijo, to je izročitvijo raznih premičnin.

9. Tožena stranka v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj navaja, da iz 3. člena Kupoprodajne pogodbe, ki določa, da tožeča stranka ni sposobna vrniti posojil v denarju, ne izhaja, da je bila tožeča stranka insolventna. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje je dokazno presojo glede navedenega dejstva oprlo ne le na vsebino 3. člena Kupoprodajne pogodbe, temveč tudi na dejstvo, da je tožena stranka bivša zunajzakonska partnerka takratnega zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je toženi stranki tudi očitalo, da je zgolj pavšalno navajala, da ni vedela za insolventnost dolžnice, čeprav je hkrati priznavala, da so ji bile znane tožničine likvidnostne težave, saj tega razlikovanja ni z ničemer pojasnila.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je zato prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je ob upoštevanju teh okoliščin sklenilo, da je toženi stranki tudi dejstvo insolventnosti moralo biti znano. Nenazadnje pa so skope tudi pritožbene navedbe, saj toženka navaja zgolj to, da je fizična oseba, pravno neuka in brez znanj o pogojih in znakih insolventnosti, kar pa, po presoji pritožbenega sodišča, ne zadošča uspešno pritožbeno izpodbijanje pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da tudi ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti, saj ni izkazana domneva iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Trdi, da naj bi bila izpolnitev obeh pogodbenih strank sočasna, ker sta bili obveznosti pogodbenih strank iz Kupoprodajne pogodbe izpolnjeni z dnem sklenitve te pogodbe, to je dne 11. 10. 2013. 12. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ima naravo izpodbojnega pravnega dejanja izpolnitev dolžničinih obveznosti po štirih posojilnih pogodbah, ki so bile (delno) poravnane z nadomestnimi izpolnitvami. Tožena stranka je s tem, ko je izročila posojilo tožeči stranki, izpolnila svoj del obveznosti in posledično pridobila terjatev na vračilo posojila do tožeče stranke. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil namen vseh sklenjenih kupoprodajnih pogodb vračilo posojila, in ne izročitev premičnin ter prejem kupnine, je sodišče prve stopnje kot izpodbojno dejanje pravilno obravnavalo (delno) izpolnitev obveznosti stečajne dolžnice po posojilnih pogodbah, to je prenos lastninske pravice na navedenih premičninah z njihovo izročitvijo toženi stranki. Glede na navedeno pa je pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, da je upnica svojo izpolnitev (po posojilnih pogodbah) opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je podan tudi objektivni pogoj izpodbojnosti, saj toženi stranki zakonske domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni uspelo izpodbiti.

13. Tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi izračun dajatvenega dela zahtevka, to je višino povračilnega zahtevka (po drugem odstavku 278. členu ZFPPIPP) za premičnine, za katere je tožena stranka navedla, da je z njimi že razpolagala in jih zato ne more vrniti v stečajno maso. Po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene navedbe tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče slediti njenim navedbam glede vrednosti treh spornih slik, saj so te ostale nedokazane.

14. Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, da dokaže vrednost spornih slik, je namreč svoje dokazno breme izpolnila s predložitvijo Kupoprodajne pogodbe za nakup umetniških del, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 11. 10. 2013 (nadalje: Kupoprodajna pogodba). Iz navedene Kupoprodajne pogodbe namreč izhaja, da je vrednost vseh izročenih slik 47.700, 00 EUR, vrednost treh slik, za katere je tožena stranka navedla, da z njimi ne razpolaga več, pa 34.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje izvedlo tudi dokaz s postavitvijo sodnega cenilca, ki je podal oceno vrednosti za slike, ki jih je tožena stranka pripravljena vrniti v stečajno maso. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je tudi za manjkajoče slike izhajalo iz vrednosti, kot sta jih stranki sami zapisali v Kupoprodajni pogodbi, je bila tako podkrepljena z ugotovitvijo, da je bila vrednost vrnjenih petih slik v Kupoprodajni pogodbi realno ocenjena.

15. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje s trditvami, da so manjkajoče slike vredne zgolj 6.500,00 EUR, skušala izpodbiti tožničine trditve o vrednosti le-teh. Procesno dokazno breme, skladno z določbo 212. člena ZPP, za takšne nasprotne trditve leži na toženi stranki. Po presoji pritožbenega sodišča, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka svojemu procesnemu dokaznemu bremenu ni zadostila s tem, ko se je sklicevala na pripombo cenilca, da dvomi v njihovo vrednost. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki utemeljeno očitalo pasivnost v postopku, saj so ji bile slike izročene, z njimi je razpolagala ter bi tako lahko dokazovala (nižjo) vrednost teh slik (s predložitvijo slik, prodajnih pogodb, podatkov o tem, kje se slike nahajajo, itd), pa tega ni storila. Dvom cenilca, ki slik ni videl in jih ni mogel oceniti, zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostni dokaz glede zatrjevane nižje vrednosti slik. Drugih dokazov, ki bi kazali na to, da imajo slike nižjo vrednost od pogodbeno določenih, pa tožena stranka tudi ni ponudila. Tožena stranka zato s pritožbenimi navedbami ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede pričakovane sodne poravnave. Ker sodišče v stečajnem postopku nad tožečo stranko ni dalo soglasja za sklenitev sodne poravnave (322. člena ZFPPIPP), je nastopil razvezni pogoj, pod katerim je bila poravnava sklenjena, zato se nanjo ni mogoče več sklicevati. Izpodbijana sodba je zato rezultat dejanske in pravne presoje sodišča prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Namera strank, da na podlagi vzajemnega popuščanja prekineta spor, ki ni bila uresničena, na odločitev sodišča o tožbenem zahtevku ne more vplivati. Zato je sodišče pri sojenju tudi ne more upoštevati v zvezi z ocenjevanjem vrednosti manjkajočih slik. Tožena stranka pa potem, ko je bila seznanjena, da sodišče v stečajnem postopku ni dalo soglasja k sklenjeni poravnavi, tudi ni mogla utemeljeno računati, da bo sodba, ki je rezultat sojenja, primerljiva z vsebino poravnave. Z razlogovanjem, da odločitev sodišča odstopa od pogojno sklenjenih poravnav, torej ni mogoče uspešno utemeljiti, da naj bi šlo za sodbo presenečenja.

17. Delež, ki ga posamezna vrsta upnikov prejme v poplačilo svojih terjatev se bo ugotavljal v stečajnem postopku v okviru razdelitve splošne razdelitvene mase, s tem pa bo tudi zagotovljena enakopravna obravnava upnikov.

18. Po presoji pritožbenega sodišča v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem obsegu (v I. točki in prvem stavku III. točke izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožeče stranke glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, da krije vsaka stranka svoje stroške. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je uspela z izpodbojnim zahtevkom ter z zahtevkom na vrnitev določenih premičnih stvari v stečajno maso ter da je v pretežnem delu uspela z zahtevkom za plačilo denarnega nadomestila v stečajno maso. Utemeljeno opozarja tudi na to, da je v celoti krila stroške za izvedenca. Glede na vrednost spornega predmeta (86.600,00 EUR) je tako treba upoštevati, da je tožeča stranka uspela do višine 63.613,33 EUR1, kar predstavlja 73,46 % uspeh v pravdi. Po presoji pritožbenega sodišča je zato, ob upoštevanju okoliščin primera, treba naložiti toženi stranki, da tožeči stranki povrne ustrezni del stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

20. Sodišče druge stopnje je tako tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo: nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 1.089,40 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 1.005,60 EUR, pavšalne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, navedeno povečano za 22 % DDV (465,30 EUR), stroške izvedenca v višini 758,99 EUR ter sodno takso v višini 1.671,00 EUR. Skupaj stroški tožeče stranke znašajo 5.010,29 EUR, glede na uspeh v pravdi 3.680,56 EUR.

21. Tožena stranka je v tožbi uspela v višini 26,54 %. Kot potrebne stroške ji je sodišče druge stopnje priznalo: nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 1.089,40 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 1.005,60 EUR, pavšalne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV (465,30 EUR), skupaj torej 2.580,30 EUR. Glede na uspeh ji pripada 684,81 EUR.

22. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.995,75 EUR.

Stroški pritožbe

23. Tožena stroška pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka skladno s 154. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) dolžna povrniti stroške, za katere pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili potrebni: nagrada za postopek s pritožbo (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR, pavšalni stroški (tar. št. 6002) v višini 10,00 EUR, skupaj povečano za 22 % DDV (13,20 EUR) znaša 73,20 EUR ter sodna taksa v višini 668,40 EUR. Tako je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 741,60 EUR. Sodišče je stroške odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah.

24. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).

1 Seštevek vrednosti izročenih slik (13.400,00 EUR) in ure (3.700,00 EUR) ter znesek ugodenega dela zahtevka za plačilo (46.513,33 EUR).