Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je dedovanje omejilo tako, da je upoštevalo le to, kar je bilo dejansko izplačano, torej brez obresti oziroma valorizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi.

Obrazložitev

1.Republika Slovenija je v tej zadevi zahtevala, da sodišče omeji dedovanje po zapustnici v višini 6.592,06 EUR, in sicer iz naslova prejetega varstvenega dodatka za 226,43 EUR, iz naslova prejete denarne socialne pomoči pa 6.365,63 EUR. Toliko po njenem izračunu znašata 1. 2/3 varstvenih dodatkov, ki jih je plačala zapustnici v obdobju med 1. 1. 2012 in 1. 4. 2012, povečanih za valorizacijo; in 2. denarna socialna pomoč, ki jo je zapustnica prejemala v obdobju od 6. 12. 2001 do 21. 7. 2005, zmanjšana za 12 najvišjih mesečnih zneskov in še za 1/3 preostalih mesečnih zneskov ter povečana za valorizacijo.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlogu ugodilo le delno. Presodilo je, da je predlog za omejitev dedovanja iz naslova dane pomoči utemeljen le do višine 3.799,67 EUR. Iz razlogov v tč. 8 sklepa izhaja, da ta znesek predstavlja seštevek ustrezno zmanjšanega zneska prejetega varstvenega dodatka in zneska denarne socialne pomoči brez upoštevanja valorizacije. Odločitev, da pritožnica ni upravičena uveljavljati omejitve dedovanja za dano pomoč v valorizirani višini, je oprlo na ugotovitev, da v ZSVarPre¹ ni govora o obrestovanju ali valorizaciji.

3.Zoper odločitev se pritožuje Republika Slovenija. Meni, da je upravičena do omejitve dedovanja v višini terjatve, kot jo je priglasila. Izraz "vrednost izplačane pomoči" iz 128. čl. ZD² pomeni nominalni znesek izplačane pomoči, usklajen z inflacijo, z namenom ohranitve njene vrednosti. Opozarja na sklep VS RS II Ips 492/92, iz katerega izhaja, da gre pri 128. čl. ZD za vrednost dane pomoči, ki predstavlja vrednost tistega dela zapustnikovega premoženja (v trenutku smrti), ki je enaka prejeti družbeni pomoči in torej ne gre za nominalni seštevek izplačanih sredstev. Glede na razmerje med določbami ZD in zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke (ZSVarPre), vztraja, da je določbe ZSVarPre, ki se nanašajo na omejitev dedovanja, potrebno razumeti tako, da se nanašajo izključno na višino, ne pa tudi na vrednost prejete pomoči. Tako stališče potrjuje obrazložitev predloga ZSVarPre-C, s katerim je bilo določeno, da v postopku omejitve dedovanja ni potrebno vrniti vseh sredstev, kot to sicer izhaja iz določbe 128. člena ZD, pač pa le del. Pri tem je v razlogih za sprejem zakona (tč. 1.2.3.) navedeno, da je nova ureditev predlagana z namenom, da se, upoštevajoč določbe ZD, omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, lahko omeji samo do višine dveh tretjin vrednosti prejete pomoči. Enako izhaja tudi iz namena zakona (tč. 2.1.) in iz obrazložitve člena, ki uvaja spremembo (33. čl. predloga zakona), kjer je navedeno, da se s predlagano rešitvijo zagotavlja izključitev 1/3 vrednosti prejete denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka iz omejitve dedovanja po 128. čl. ZD. Odločitev sodišča, ki je prijavljeno terjatev upnice priznalo in upoštevalo le delno, je zato nepravilna.

4.Dediča na pritožbo nista odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da vprašanje, ki ga pritožnica odpira v pritožbi, v sodni praksi ni enotno rešeno.

7.V starejši sodni praksi (VSRS II Ips 492/92) in v eni novejši odločbi Višjega sodišča v Ljubljani (VSL I Cp 857/2024) se vrednost pomoči razume kot tisto, kar je "vrednostno in ne nominalno" enako prejeti pomoči. V jedru odločbe II Ips 492/92, ki jo izpostavlja tudi pritožnica, je tako zapisano, da gre pri 128. čl. ZD za vrednost dane pomoči, ki predstavlja vrednost tistega dela zapustnikovega premoženja (v trenutku zapustnikove smrti), ki je enaka prejeti družbeni pomoči - torej ne gre za nominalni seštevek plačanih oskrbnin. Po mnenju VSRS pojem "vrednost dane pomoči" kaže na to, da se vrednost ugotavlja. V odločbi sta poudarjena tudi visoka inflacija in dejstvo, da je prejeta pomoč zagotovila, da je ostalo premoženje zapustnika večje oz. se ni zmanjšalo. Višje sodišče je v zgoraj navedeni odločbi temu stališču sledilo in dodalo, da se ZSVarPre upošteva glede višine omejitve, samo vrednost prejete pomoči pa je treba ugotavljati v skladu z ZD.

8.Drugačno stališče je bilo zavzeto v zadevah VSL I Cp 3216/2015 (tč. 9), VSL I Cp 295/2020 (tč. 5 in 6), VSL I Cp 954/2024 (tč. 6 in 7) in VSL I Cp 855/2024 (tč. 5 in 6). V zadnje navedeni je bila dopuščena tudi revizija (II DoR 225/2025), o kateri še ni odločeno. Te odločbe poudarjajo to, kar je v izpodbijanem sklepu navedlo tudi sodišče prve stopnje - da v zakonu ni govora o obrestovanju oziroma valorizaciji prejetega (in ustrezno zmanjšanega) zneska prejete pomoči. Uporabo stališča iz sklepa VSRS II Ips 492/92 zavračajo tudi z argumentom, da je bilo stališče sprejeto v času, ko omejitve dedovanja še ni urejal poseben predpis (ZSVarPre-E), da je v zadevi II Ips 492/92 šlo za plačilo institucionanega varstva in ne za denarno socialno pomoč, ki je namenjena socialno najbolj ranljivim, in da je bilo stališče sprejeto v času visoke inflacije. Stališče zavzeto v teh odločbah, kot bolj prepričljivo sprejema tudi novejša teorija.³

9.Pravno podlago za odločitev, poleg 128. čl. ZD, predstavlja 9. čl. ZSVarPre-E, ki določa:

(1) Dedovanje zapustnikovega premoženja, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ki so se uporabljali do začetka uporabe tega zakona, se omeji do višine 2/3 prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova varstvenega dodatka. (2) Za denarno socialno pomoč, prejeto v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ki so se uporabljali do začetka uporabe tega zakona, se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji, če je zapustnik to pomoč prejel za 12 ali manj mesecev. (3) Če je zapustnik pomoč iz prejšnjega odstavka prejel za več kot 12 mesecev, se dedovanje zapustnikovega premoženja omeji do višine prejete pomoči, zmanjšane za 12 najvišjih mesečnih zneskov, nato pa zmanjšane še za 1/3 od preostalih mesečnih zneskov prejete pomoči.

10.Že sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da v povzeti določbi ni govora o obrestovanju ali valorizaciji. Besedilo 9. čl. ZSVarPre-E govori le o prejetih sredstvih, to besedno zvezo pa bi posledično le z zelo široko razlago lahko razumeli kot prejeta sredstva, povečana za obresti ali valorizirana. Takšna razlaga po mnenju pritožbenega sodišča glede na sicer jasno določbo in dejstvo, da gre za urejanje obveznosti posameznika do države, ni na mestu. Na tako presojo ne more vplivati sklicevanje pritožnice na zakonodajno gradivo pripravljeno ob sprejemu ZSVarPre-C. V njem se sicer res pojavlja besedna zveza "vrednost pomoči", a se sočasno pojavlja tudi besedna zveza "prejeta pomoč".⁴ Podobno velja za v tem postopku relevantno zakonodajno gradivo, nastalo ob sprejemu ZSVarPre-E. Tudi v njem se pojavljajo izrazi o povrnitvi "prejete" pomoči; zapis o pravici RS, da po smrti upravičenca do pomoči v skladu s predpisi, ki urejajo socialno varstvo, pridobi nazaj sredstva, ki so bila upravičencu "izplačana" iz naslova varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči; nadalje zapis o omejitvi do višine 2/3 "prejetih" sredstev in o vračilu "izplačane" pomoči.⁵

11.Podlage za valorizacijo oziroma obrestovanje ne daje niti 128. čl. ZD in v tej določbi vsebovan pojem "vrednosti" oziroma tega vsaj ne stori dovolj jasno.⁶ Stališče VS RS v zadevi II Ips 492/92 je bilo sicer res drugačno, a je bilo pri tem v več novejših odločbah pritožbenega sodišča že izpostavljeno, da je bilo stališče sprejeto v času, ko omejitev dedovanja zaradi prejete pomoči še ni bila urejena s posebnim zakonom; pomembna razlikovalna okoliščina pa je tudi dejstvo, da je bilo stališče sprejeto v času visoke inflacije.

12.V prid ožji razlagi tako 128. čl. ZD kot 9. čl. ZSVarPre-E pa po mnenju pritožbenega sodišča govori predvsem to, da je zakonodajalec z omejitvijo dedovanja za le nominalni del izplačane pomoči dejansko sledil namenu, ki ga je zasledoval vse od leta 2013 - to je, da se dedovanje ne omejuje zaradi pomoči, ki jo je posameznik upravičeno prejel, ker ni imel lastnih sredstev za preživljanje. Varstveni dodatek in denarna socialna pomoč sta namreč del socialnih pravic in sredstvo socialne države, ne pa nekaj, kar je dano le začasno in je treba vrniti. Ta namen je zakonodajalec uresničeval tako, da je omejitev dedovanja postopno zmanjševal vse do skoraj popolnega prenehanja. Od 1. 2. 2017 je dedovanje tako mogoče omejiti le še zaradi ene izjemne oblike denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka (glej 54a čl. ZSVarPre).⁷ V nasprotju s tem namenom bi bila zato razlaga, da se prejeta pomoč vrača z obrestmi oziroma v valorizirani obliki.

13.Iz navedenih razlogov je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je dedovanje omejilo tako, da je upoštevalo le to, kar je bilo dejansko izplačano (torej brez obresti oziroma valorizacije).

14.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP⁸ v zvezi z 163. čl. ZD sklep o dedovanju v izpodbijanem delu potrdilo.