Jedro

V sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022 ni bilo odločeno in ne drugače povedano, da ima kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, vse znake zakonsko opisanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Na drugi strani je bilo v izpodbijanem sklepu senata Vrhovnega sodišča pravilno odločeno, da v konkretnem opisu dejanja, zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 314. člena KZ-1 niso podani, spet pa ni bilo povedano, da v izreku sklepa o preiskavi niso zajeti zakonski znaki kakšnega drugega zakonsko opisanega kaznivega dejanja ter je v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP dejansko izključena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je 18. 1. 2023 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep senata Vrhovnega sodišča II Kr 34829/2022 z dne 2. 9. 2022, (v nadaljevanju: senat), s katerim je bil zavrnjen predlog okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora obdolženemu A. A. za nadaljnje tri mesece. Zahtevo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter zaradi kršitve 14. in 22. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) s predlogom, da Vrhovno sodišče po drugem odstavku 426. člena ZKP ugotovi kršitev kazenskega zakona, ne da bi v napadeni sklep poseglo.

2. Vrhovno sodišče je zahtevo poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom. Slednji so na zahtevo odgovorili, pritrjujoč vsebini odločitve in razlogom v sklepu senata Vrhovnega sodišča. Predlagajo zavrnitev zahteve.

B.-1

3. Vložnik v obrazložitvi zahteve najprej opisuje potek kazenskega postopka po odreditvi pripora obdolžencu zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 in dve kaznivi dejanji preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ter po ugotovljenih pripornih razlogih iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pri tem opozarja na sklep o uvedbi preiskave ter sklepe o podaljšanju pripora obdolžencu, ko vse do izdaje navedenega sklepa senata Vrhovnega sodišča ni bilo nobenega dvoma v utemeljenost suma glede obdolženčeve storitve kateregakoli od navedenih kaznivih dejanj. Sodišča so se namreč od tedaj v zvezi z obdolženčevimi izvršitvenimi ravnanji pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 opirala na vsebino in pomen besed, ki jih je obdolženec uporabljal v sporočilih z navajanimi kronološkimi in krajevnimi podrobnostmi ter z žrtvami dejanj. Obdolženčevo izvršitveno ravnanje je bilo tako razvidno navzven, kar je bilo mogoče ugotoviti še po zaseženi ovojnici (kuverti) z ročnim napisom naslova Osnovne šole v Kopru, ki se nahaja v neposredni bližini vrtca Semedela. Povzete ugotovitve so bile preizkušene v postopkih s pravnimi sredstvi, pri čemer je celo Vrhovno sodišče po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti v sodbi XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022 pritrdilo stališču nižjih sodišč, da je dokazna ocena obdolženčevega izvršitvenega ravnanja pridržana nadaljnim fazam kazenskega postopka in s tem tudi njegova pravna opredelitev. Če bi tedaj Vrhovno sodišče podvomilo v utemeljenost suma glede katerega od znakov obeh kaznivih dejanj, odreditev pripora, preizkusa zakonitosti s strani Vrhovnega sodišča ne bi prestala.

4. V nadaljevanju obrazložitve zahteve, vložnik v zvezi sklepom senata Vrhovnega sodišča neposredno pravi, da se je senat kljub predhodni pridržanosti ocene obdolženčevega izvršitvenega ravnanja po navedeni sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022, v sklepu že opredeljeval do izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 in s tem do njegove pravne opredelitve. To je ob dejansko nespremenjenem stanju stvari ter glede na fazo kazenskega postopka nepravilno, ko po drugi strani v napadenem sklepu ni zaslediti razlogov, zaradi katerih je senat ravnal drugače, kot pri sodbi Vrhovnega sodišča po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora. Še zlasti zaradi vsebinske razlike v ravnanjih Vrhovnega sodišča in nenazadnje zaradi relativne strnjenosti obdobja, v katerem je, nenazadnje isto sodišče tako - različno ravnalo. Trdi, da gre za arbitrarnost, ki po vložniku nasprotuje zagotovljeni pravnosti države iz 2. člena, enakosti pred zakonom iz 14. člena in enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave ter njihovimi nameni.

B.-2

5. Primerjava med sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022, na katero se vložnik v obrazložitvi sklicuje in napadenim sklepom senata istega sodišča pokaže na razliko med predmetom odločitve in njuno vsebino. Če je v prvem primeru Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil eden od obdolženčevih zagovornikov zoper sklep zunajobravnavnega senata v zvezi s sklepom preiskovalne sodnice o odreditvi pripora, je senat Vrhovnega sodišča s sklepom II Kr 34829/2022 z dne 2. 9. 2022 odločal o predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora obdolžencu še za nadaljnje tri mesece po drugem odstavku 205. člena ZKP. Ugotovljena razlika je v nadaljevanju določala razliko v položajih med Vrhovnim sodiščem in senatom tega sodišča ter nazadnje še razliko v njegovem ravnanju v razmerju do ravnanj zunajobravnavnega senata in preiskovalne sodnice, z izhodiščem v 125. členu Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije izključno vezani na ustavo in zakon ter da jih zato z drugimi podlagami pri opravljanju te funkcije ni dovoljeno omejevati.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le zaradi kršitev, določenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer se Vrhovno sodišče po prvem odstavku 424. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi omeji na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje je v obravnavani zadevi pomembno, ker po razumljivih razlogih v 12. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022, obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni nikjer zatrjeval, da v sklepu o odreditvi pripora opisano kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1, v Kazenskem zakoniku ne bi bilo določeno kot kaznivo dejanje, niti se je Vrhovno sodišče glede tega v obrazložitvi sodbe neposredno ali posredno opredeljevalo. Nasprotno, Vrhovno sodišče se je po 6. in 7. točki obrazložitve sodbe izrecno omejilo na preizkus zatrjevanih kršitev po vloženi zahtevi, s tem da so bile po 8. točki obrazložitve sodbe, iz preizkusa po petem odstavku 420. člena ZKP predhodno izvzete zatrjevane kršitve, ki v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora niso bile uveljavljane, po 9. do 12. točke obrazložitve sodbe pa še zatrjevanja, povezana z dejanskim stanjem, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Prezrto ne sme ostati niti, da je obdolženčev zagovornik tedaj v zahtevi nasprotoval oceni utemeljenosti suma s trditvijo o nezadostnosti dokazov za ugotovitev, da je bil ravno obdolženec pošiljatelj elektronskih sporočil in ne s trditvijo, po kateri bi se spuščal v oceno utemeljenosti suma, glede opisanega načina izvršitvenega ravnanja ter vsebine splošno nevarnega dejanja ali nevarnega sredstva, s katerima naj bi bila povzročena nevarnost za varnost ljudi in premoženje večje vrednosti v sklepu o odreditvi pripora. Po nadaljnjih razlogih v 13. do 20. točki obrazložitve sodbe so bile tako preizkušene zgolj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa jih Vrhovno sodišče ni ugotovilo. Gre torej za izrazito omejen preizkus z rezultatom, ki lahko velja le za ta preizkus in ne še za preizkuse drugih kršitev, ki jih Vrhovno sodišče po obrazloženem dejansko ni opravilo.

7. Glede na povzeto stanje stvari, pogoji za tako imenovano referenčno uporabo sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022, pri izdaji sklepa senata Vrhovnega sodišča II Kr 34829/2022 z dne 2. 9. 2022, niso bili izpolnjeni. Senat je ob izdaji izpodbijanega sklepa po razumljivih razlogih v 7. in 9. točki obrazložitve sklepa, preizkušal utemeljenost suma obdolženčeve storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1, ki po drugem odstavku 205. člena ZKP zaradi višine zagrožene kazni opravičuje navedeno podaljšanje pripora obdolžencu še za tri mesece. Pri tem je senat po primerjavi med abstraktnim-zakonskim opisom in konkretnim-dejanskim opisom kaznivega dejanja v izreku sklepa o preiskavi ugotovil zgolj opis groženj določenim osebam ali groženj individualno nedoločenemu številu oseb, ne pa opisa pripravljalnih dejanj, o načrtovanju, ki je sestavni del navedenega kaznivega dejanja in ne opisa, s katerim splošno nevarnim dejanjem oziroma sredstvom naj bi obdolženec povzročil abstraktno nevarnost za varnost ljudi in premoženje večje vrednosti. Ugotovljenemu nato v 10. točki obrazložitve sklepa sledi zaključek senata, da pri takšnem konkretnem opisu obdolžencu ni očitana storitev kaznivih dejanj, za katere se sme izreči kazen zapora nad pet let in da predlagano podaljšanje pripora za tri mesece formalno ni upravičeno. V sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022 ni bilo odločeno in ne drugače povedano, da ima kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, vse znake zakonsko opisanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Na drugi strani je bilo v izpodbijanem sklepu senata Vrhovnega sodišča pravilno odločeno, da v konkretnem opisu dejanja, zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 314. člena KZ-1 niso podani, spet pa ni bilo povedano, da v izreku sklepa o preiskavi niso zajeti zakonski znaki kakšnega drugega zakonsko opisanega kaznivega dejanja ter je v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP dejansko izključena.

8. Izključena pa je tudi po primerjavi presoje senata Vrhovnega sodišča s presojo pritožbenega sodišča in preiskovalne sodnice ob odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora. Čeprav se predmet odločitve in vsebina v teh primerih pretežno prekrivata, je različnost ocen pri ugotavljanju izpolnjenosti pogojev za odreditev in podaljšanje pripora obdolžencu s strani več sodišč oz. sodnikov, posledica navedene sodniške nevezanosti v 125. členu Ustave in proste presoje dokazov, do katere so sodniki po prvem odstavku 18. člena ZKP upravičeni v katerikoli fazi kazenskega postopka in ne pomeni nikakršnega ustavno pravnega odklona od zagotovljene pravnosti države po 2. členu Ustave, enakosti pred zakonom po 14. člena Ustave in ne od zagotovljenega enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki končno niti po obrazložitvi v zahtevi državi oz. njenim organom ne nalagajo uniformnega odločanja.

C.

9. Po neutemeljeno zatrjevani kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in kršitvah 14. člena ter 22. člena Ustave, uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana in je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.