Jedro

Sodišče prisodi odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti samo izjemoma.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem obsodilnem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 165,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2006 dalje do plačila pod izvršbo in mu povrniti pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, v znesku 906,46 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Kar zahteva tožnik več se zavrne."

3. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 98,52 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 465,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2006 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov v znesku 951,07 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe glede plačila 300,00 EUR se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek in istočasno odloči o stroških po uspehu, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je tožniku napačno prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz izvedeniškega mnenja dr. Aleša izhaja, da ne ugotavlja zmanjšane življenjske aktivnosti zaradi poškodb v prometni nesreči. Odškodnino za tako vrsto škode se prisodi, če gre za trajno ali vsaj trajnejše zmanjšanje teh aktivnosti, ne pa za težave pri vsakdanjih opravilih v času zdravljenja, saj je to zajeto že v odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Odločitev sodišča je v nasprotju s sodno prakso. Ob spremembi izpodbijane sodbe tožena stranka predlaga tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških.

Pritožba je utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede prisoje nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (sodišče prve stopnje je iz tega naslova tožniku prisodilo 300,00 EUR) in v posledici tega tudi pravilnost odločitve o pravdnih stroških, saj tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje samo v tem delu.

Sodna praksa se je že v številnih primerih izrekla, da je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pravna podlaga za to vrsto škode samo v izjemnih primerih, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine (glej npr. sodbo II Ips 205/2003). Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tudi tako, da je mogoče jasno razmejiti med tistimi neprijetnostmi, ki jih povzročijo telesne bolečine ter običajne nelagodnosti, in omejitve življenjske aktivnosti, ki spremljajo zdravljenje (kar vse je zajeto v telesnih bolečinah kot eni od pravnih oblik nepremoženjske škode). V konkretnem primeru je tožnik utrpel lažjo poškodbo (nateg vratnih mišic) in pri tožniku po ugotovitvah izvedenca ne gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Vse težave, ki jih je imel tožnik pri vsakdanjih opravilih in jih ugotavlja sodišče prve stopnje (stran 6 izpodbijane sodbe) kot podlago za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, so že upoštevane pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, saj ta obsega tudi nevšečnosti med zdravljenjem.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo spremeniti v delu, ko je sodišče tožniku priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti (člen 358, točka 4 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je do dela plačila tožene stranke 29.9.2006 uspel 58,14% in tožena stranka mu mora povrniti toliko pravdnih stroškov za tožbo in sodno takso za tožbo, ki znašajo 254,49 EUR. 58,14% od navedenega zneska je 149,70 EUR. Od takrat naprej je tožnik uspel minimalno (3,2%), saj mu je bilo poleg že plačanega zneska prisojenih le 165,37 EUR. Tožnik pa je spremenil zahtevek šele na koncu glavne obravnave pred izdajo sodbe 21.8.2008 in mora v posledici tega sam trpeti nadaljnje stroške, ki so mu nastali v tej pravdi. Glede na dosežen uspeh mora toženec povrniti toženi stranki stroške v višini takse za odgovor na tožbo v znesku 35,68 EUR. Po pobotanju ostane razlika 218,81 EUR. Poleg teh stroškov pa je tožena stranka dolžna povrniti tožniku tudi stroške izvedenca v znesku 687,65 EUR, skupaj 906,46 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 154 v zvezi s členom 165 ZPP.

Tožena stranka je v celoti uspela s pritožbo in tožnik ji je dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 98,52 EUR, ki obsegajo sodno takso za pritožbo.