Jedro

Dokazni predlog, ki ga stranka ne substancira oziroma ne navede določno, kaj želi z njim dokazati (na primer ne pove, kaj bi izpovedala priča), se zavrne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati plačo za mesec marec 2009 v bruto znesku 589,19 EUR, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2009 dalje do plačila, za mesec april 2009 v bruto znesku 589,19 EUR, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2009 dalje do plačila, za mesec maj 2009 v bruto znesku 589,19 EUR, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2009 dalje do plačila, za mesec junij 2009 v bruto znesku 589,19 EUR, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2009 dalje do plačila, za mesec julij 2009 v bruto znesku 84,17 EUR, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (tč. I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v bruto višini 228,67 EUR, od navedenega zneska plačati davek in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (razliko do zneska 576,00 EUR) je zavrnilo (2. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 488,40 EUR, ki jih je dolžna nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru št. ... pri UJP ..., v roku 15 dni, brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. tč. izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožniku plačala plačo, vendar zaradi zakonodaje in trenutne nelikvidnosti je tožniku plačala zgolj 350,00 EUR. Banka ni dopustila izplačila plače iz njenega računa. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izplačilo 350,00 EUR tožniku na roke. Ne strinja se z odločitvijo v zvezi z izplačilom plače za mesec junij in del julija, saj je tožnik toženo stranko prosil, naj ga ne odjavi, da si bo v tem času uredil svoj status. Ker je slednja tožniku pomagala, je sedaj kaznovana, da mora nekaj plačati, kar se ni zavezala. Vse dogovore bi lahko potrdil kot priča zaslišani P.B.. Tega dokaznega predloga pa sodišča prve stopnje ni izvedlo.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo neizplačanih plač za mesec marec, april, maj, junij in julij 2009 ter regres za leto 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v obdobju od 1. 3. 2009 do 6. 7. 2009 med pravdnima strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, da tožena stranka tožniku ni izplačala plače niti preko blagajne zatrjevanega zneska 350,00 EUR, zato je tožnikovemu zahtevku iz naslova neizplačanih plač ugodilo, prav tako je ugotovilo, da tožena stranka tožniku tudi sorazmernega regresa za letni dopust za leto 2009 ni izplačala, zato je temu vtoževanemu zahtevku delno ugodilo (v presežku do višine celotnega regresa za letni dopust je tožbeni zahtevek zavrnilo).

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče P.B., pa je utemeljeno opustilo. Pritožbeno sodišče sicer ne sprejema razlogov sodišča prve stopnje, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo v utemeljitev svoje odločitve v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, in sicer, da zaslišanje navedene priče ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja. Tožena stranka namreč pri tem, ko je predlagala zaslišanje navedene priče niti ni pojasnila, katere njene trditve naj bi slednji potrdil, v odgovoru na tožbo pa te priče niti omenila ni. Sodišče prve stopnje zato tega dokaznega predloga pravilno ni izvedlo, ker ga tožena stranka ni substancirala (določno opredelila, katere svoje trditve želi s tem dokazom dokazovati) in ne zato, ker izvedba tega dokaza ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, saj takšnega zaključka, ob dejstvu, da tožena stranka ni niti določno opredelila, kaj s tem dokazom želi dokazovati, niti ni možno napraviti. Kljub napačnim razlogom sodišča prve stopnje pa, glede na navedeno, kršitev pravil postopka zaradi neizvedbe tega predlaganega dokaza, ni podana.

Tožena stranka šele v pritožbi navaja, da je tožnik prosil toženo stranko naj jo ne odjavi, da si bo v tem času uredil svoj status, ter da bi dogovore lahko potrdila predlagana priča P.B., pri čemer pa ne ne navede niti razlogov za odstop od dokazne prekluzije, zato pritožbeno sodišče, teh njenih navedb, ni upoštevalo (337. člen ZPP).

Sicer pa je treba v obravnavani zadevi upoštevati že določbe noveliranega ZPP. Ta v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedbi dokaznega postopka, pred zaključkom zadnjega naroka navedlo, da se dokazovanje sklene, ker ni drugih dokaznih predlogov, na kar pa tožena stranka ni odreagirala in opozorila sodišča prve stopnje, da vztraja pri zaslišanju omenjene priče. Tožena stranka tako kršitve določb ZPP v zvezi z dokaznim postopkom tudi ni uveljavljala, da bi tega ne mogla, pa v pritožbi tudi ne trdi.

Tožena stranka nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo plačila preko blagajne v znesku 350,00 EUR. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo res navedla, da se znesek bruto plač zmanjša za 350,00 EUR, izplačan v gotovini preko blagajne, pri čemer svojih navedb ni podrobneje pojasnila, prav tako pa tudi ni predložila blagajniškega prejemka, na katerega se je sklicevala, izvedeni dokazi pa teh njenih trditev niso potrdili. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo tožnikovo izpoved, da ni prejel nobenega plačila. Pritožbeno sodišče se torej z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, v tem delu, zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato ni utemeljen.

Na pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni mogla izplačati plače zaradi zakonodaje in likvidnostnih težav, pritožbeno sodišče odgovarja, da takšen položaj tožene stranke ne odvezuje izvrševanja obveznosti iz delovnega razmerja, da tožniku zagotavlja delo in plačilo, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Ker tožena stranka ne navaja drugih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo le še glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 3 do 5 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih slednja v pritožbi ni zaznamovala. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).