Jedro

Eden izmed pogojev, ki ga morajo izpolnjevati starši, da pridobijo pravico do družinske pokojnine, je, da jih je pokojni zavarovanec preživljal, pri čemer mora biti pogoj preživljanja izkazan za vsakega izmed staršev. V primeru, da je družinskih članov, ki uveljavljajo pravico do družinske pokojnine, več, je treba ugotavljati, ali je vsak izmed njih od preživljalca mesečno prejel sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24.8.2004 in št. ... z dne 17.6.2004; da se tožeči stranki prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem sinu I.B. (v nadaljevanju: pokojnik) od dneva njegove smrti; da je toženec dolžan izplačati tožeči stranki zaostalo pripadajočo in že zapadlo družinsko pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska do plačila in, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka (1. tč. izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije stroške postopka (2. tč. izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Sodišče nepravilno ni upoštevalo zneska 17.400,00 SIT (72,61 €) pri skupnem obračunu stroškov preživljanja, ki jih je zato ocenilo samo na 68.595,00 SIT (286,24 €) mesečno. Če bi sodišče upoštevalo tudi ta znesek, bi bil presežen cenzus, ki ga je ugotovilo sodišče (78.476,96 SIT oz. 327,48 €) in bi tožeča stranka bila upravičena do družinske pokojnine. Po VI. točki Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS št. 50/00; v nadaljevanju: Sklep), se šteje, da je pokojnik tožečo stranko (oba tožnika) preživljal, v kolikor jima je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic v letu nastanka zavarovalnega primeru. Kriterij iz VI. tč. Sklepa je sodišče pravilno presojalo v prvem postopku, tudi pritožbeno sodišče se v takšno uporabo materialnega prava ni spuščalo. V ponovljenem postopku pa je sodišče kriterij pričelo presojati povsem drugače in presodilo, da bi pokojnik moral za preživljanje tožnikov mesečno nameniti 78.476,96 SIT (327,48 €) – in ne 39.238,48 SIT (163,74 €), kot je ugotovilo v prvem postopku. Razlaga sodišča je napačna tudi iz sistemskega razloga. Gre namreč za uveljavljanje družinske pokojnine, ki sta je deležna oba starša tožnika. Zato je potrebno kriterij (cenzus) 39.238,48 SIT (163,74 €) – polovica povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic – uporabiti ne glede na število družinskih članov, priznana in odmerjena družinska pokojnina pa se nato porazdeli med družinske člane.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere opozarja pritožba, in tistih, na katere se pazi tudi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo zneska 17.400,00 SIT (72,61 €), ki naj bi ga pokojnik mesečno namenil za preživljanje tožeče stranke. Sodišče je na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe (list. št. 38) podrobno in prepričljivo obrazložilo, katere stroške je upoštevalo kot stroške preživljanja, v katere pa – po prepričanju pritožbenega sodišča tudi pravilno – ni vštelo zneska 17.400,00 SIT (72,61 €). Iz trditev tožeče stranke (zapisnik o glavni obravnavi z dne 6.2.2007, na list št. 58) namreč izhaja, da naj bi znesek 17.400,00 SIT (72,61 €) predstavljal potne stroške, ki jih je imel pokojnik v zvezi s prihodom v O., kjer je tožeča stranka tedaj bivala. Navedeni znesek je torej predstavljal stroške v zvezi s preživljanjem, ne pa stroške preživljanja. Pritožbeno sodišče je že v obrazložitvi razveljavitvenega sklepa opr. št. Psp 726/2005 z dne 23.11.2006 pojasnilo vsebino pravnega standarda preživljanja. Poudarilo je, da je dolžnost preživljanja staršev kot preživninskih upravičencev bistveno ožje določena kot obveznost preživljanja otrok in pomeni le materialno skrb za starše, ki pa ima lahko različne pojavne oblike (denarna, funkcionalna pomoč). Iz opredelitve preživljanja, ki je torej v materialni pomoči staršem, izhaja tudi, kaj vse se lahko šteje za strošek preživljalca. To je lahko le tista dajatev (denarna ali nedenarna), ki pomeni korist preživljanca oziroma povečanje sredstev, ki jih le-ta potrebuje za preživetje. To pa stroški prevoza pokojnika iz Slovenije v O. niso – sredstva za preživetje tožeče stranke se namreč niso povečala za 17.400,00 SIT (72,61 €). Ta znesek je predstavljal nujne stroške, ki jih je imel pokojnik, da je tožeči stranki sploh lahko dajal tisti del pomoči – preživljanja, ki ga je tožeča stranka prejemala v nedenarni obliki (hrana, plačilo tekočih stroškov, nakup drv), ni pa predstavljal pomoči (preživnine) za tožečo stranko.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tudi VI. točko Sklepa. Že iz besedila – in iz njega izhajajoče besedne razlage določbe, ki ji tožeča stranka sicer oporeka – jasno izhaja, da se šteje, da je zavarovanec preživljal družinskega člana, t.j. enega, v primeru, da mu je mesečno dajal sredstva v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic. To pa pomeni, da je potrebno v primeru, da je družinskih članov, ki uveljavljajo pravico do družinske pokojnine, več, za vsakega ugotavljati, ali izpolnjujejo tudi navedeni pogoj; t.j. ali je vsak izmed družinskih članov, ki uveljavljajo pravico do družinske pokojnine, od preživljalca mesečno prejel sredstva najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic. Čeprav je določba VI. tč Sklepa po prepričanju pritožbenega sodišča jasna in niti ne potrebuje dodatne razlage, pa navedeno razlago dodatno utemeljuje tudi njena sistemska razlaga, t.j. razlaga v povezavi z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki urejajo pravice za primer zavarovančeve smrti, med katere sodi tudi pravica do družinske pokojnine (V. poglavje ZPIZ-1). Iz teh določb je razvidno, da morajo biti za priznanje pravice do družinske pokojnine podani tako pogoji na strani umrlega zavarovanca, kot tudi na strani upravičencev, pri tem pa mora vsak izmed upravičencev izpolnjevati pogoje, ki jih določa ZPIZ-1. V določbi 119. čl. ZPIZ-1 so urejeni pogoji za pridobitev družinske pokojnine staršev. Besedo starši pa je potrebno razumeti v smislu 3. al. 1. odst. 115. čl. ZPIZ-1, ki določa osebe, ki se štejejo za starše. To so: oče in mati, očim in mačeha. Tako oče, kot mati (pa tudi očim in mačeha) se, vsak izmed njih, glede na citirano besedilo, torej šteje za samostojnega upravičenca do družinske pokojnine. To pa pomeni, da mora biti tako za očeta, kot tudi za mater umrlega zavarovanca, izkazano, da ju je umrli do svoje smrti preživljal. Enak zaključek izhaja tudi iz določbe 124. čl. ZPIZ-1, ki določa, kako se odmeri družinska pokojnina. Zakon namreč določa, da se višina družinske pokojnine odmeri glede na število družinskih članov. Tako se v primeru, da pogoje za pridobitev pravice do družinske pokojnine izpolnjuje le en družinski član, ta odmeri v višini 70 %, če pogoje izpolnjujeta dva, v višini 80 %, za tri člane se odmeri v višini 90 %, za štiri in več članov pa v višini 100 % od osnove, določene za odmero družinske pokojnine. Torej se družinska pokojnina odmeri glede na družinske člane, ki pogoje izpolnjujejo. Ker je odmera dajatve logična posledica priznanja le-te, je torej tudi iz tega razloga edini mogoč zaključek, da mora vsak družinski član izpolnjevati vse pogoje za priznanje dajatve, da mu je le-ta sploh priznana in odmerjena.

Eden izmed pogojev, ki ga morajo izpolnjevati starši, da pridobijo pravico do družinske pokojnine, je, da jih je pokojni zavarovanec preživljal (1. odst. 119. čl. ZPIZ-1). To pa glede na obrazloženo, t.j. da mora vsak izmed družinskih članov izpolnjevati pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pomeni, da mora biti pogoj preživljanja s strani pokojnega zavarovanca izkazan za vsakega izmed staršev. Z vidika ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju: URS) bi namreč ureditev, po kateri bi enak cenzus v absolutnem znesku (npr. polovica povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic) veljal ne glede na število upravičencev (oz. natančneje: oseb, ki uveljavljajo pravico) do družinske pokojnine, pomenila nedopustno razlikovanje med temi osebami v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za priznanje družinske pokojnine. Povedano drugače: v primeru, da bi pravico do družinske pokojnine uveljavljal le eden izmed staršev, bi moral izkazati, da mu je pokojni zavarovanec mesečno namenil polovico povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic; po stališču pritožbe pa bi morala, v primeru, da pravico do družinske pokojnine uveljavljata oba starša, izkazati, da jima je pokojnik za preživljanje obema skupaj mesečno namenil enako preživnino, t.j. polovico povprečnega zneska za odmero dodatnih pravic. Vsak izmed staršev bi torej moral izkazati, da mu je pokojnik namenil polovico manjši znesek, kot bi ga moral izkazati v primeru, da bi pravico do družinske pokojnine uveljavljal samostojno. Opisano pa, kot že povedano, predstavlja nedopustno razlikovanje z vidika ustavnega načela enakosti, po katerem je potrebno primere, ki so si v bistvenih dejanskih in pravnih okoliščinah enake, urejati enako, in različne seveda različno. Okoliščina, po kateri bi bili pogoji za priznanje in posledično seveda tudi za priznanje pravice do družinske pokojnine odvisni od dejstva, ali je pravico uveljavljal le eden izmed dveh upravičencev – v tem primeru bi bil cenzus na osebo višji, oziroma oba – cenzus bi bil nižji, pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja objektivnega, razumnega in na naravi stvari utemeljenega razloga za drugačno obravnavanje.

Edina pritožbena graja v smeri nepravilne ugotovitve višine preživnine, ki jo je pokojnik mesečno namenil tožeči stranki, se nanaša na neupoštevanje zneska 17.400,00 SIT (72,61 €) v skupni mesečni znesek preživnine. Te pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče že zavrnilo kot neutemeljene. Pravilnosti ugotovitve skupnega mesečnega zneska preživnine (68.595,00 SIT oz. 286,24 €), ki ga je pokojnik namenil tožeči stranki, pa le-ta ne oporeka, zaradi česar ta ugotovitev tudi ni predmet pritožbenega preizkusa. Na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja namreč pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker pa znesek 68.595,00 SIT (286,24 €) oziroma 34.297,50 SIT (143,12 €) na osebo ne dosega cenzusa polovice povprečnega zneska za odmero dodatnih pravic v letu 2003, ki znaša 39.238,48 SIT (163,74 €), je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi pokojnik vsakemu izmed tožnikov v letu pred nastankom zavarovalnega primera namenil preživnino v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic. Od 1.1.2003 je namreč osnova za odmero dodatnih pravic znašala 75.020,30 SIT oz. 313,05 € (Sklep o najnižji pokojninski osnovi in osnovi za odmero dodatnih pravic, Ur. l. RS št. 17/02, v nadaljevanju: Sklep o osnovi), 78.696,29 SIT (328,39 €) od 1.3.2003 (Sklep o osnovi, Ur. l. RS št. 30/03) in 79.876,73 SIT (333,32 €) od 1.9.2003 dalje (Sklep o osnovi, Ur. l. RS št. 92/03), povprečno v letu 2003 torej 78.476,96 SIT (327,48 €). Polovica tega zneska – cenzus iz VI. tč. Sklepa – je zato znašal 39.238,48 SIT (163,74 €).

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP in ob uporabi 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da krije svoje stroške pritožbe sama.