Jedro

Zaradi zgrešenega materialnopravnega izhodišča, da je zahtevek tožnice stvarnopravni, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, preuranjen, saj sodba nima razlogov glede obligacijskega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi:"Toženec J. S. je dolžan: porušiti na sprednji strani stanovanjske hiše zid, ki se nahaja na meji med parcelama št. 1792/2 in 1792/3, k.o. P., v višini 2.30 m in v višini 2.79 m. Toženec je dolžan porušiti zid na zadnji strani hiše, na tretji terasi, na meji med parcelo št. 1792/2 in 1792/3, k.o P., ki se začne po koncu žične ograje in je najprej visok 2.40 m in dolg 2.60 m, nato v višini 1.65 m in dolžini 2.90 m, nato porušiti opaž, v višini 1.65 m in dolžini 2.30 m in dalje porušiti zid v višini 1.70 m in dolžini 1.6 m, vse na svoje stroške, v 15 dneh pod izvršbo. Toženec je dolžan tožnici povrniti pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje I. stopenjske sodbe, v 15 dneh pod izvršbo." Sklenilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu 105.214,00 SIT stroškov postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe do plačila.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožnica po svojem pooblaščencu. Sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo sodbo oprlo na določila Stvarnopravnega zakonika. Iz tožbe in iz navedb na obravnavi je razvidno, da gre za obligacijski zahtevek, ki temelji na dogovoru z dne 2.7.1999. S tem dogovorom so pravdne stranke in mati pravdnih strank, ki je bila takrat še solastnica parcel, sklenili dogovor o uživanju družinske hiše tako, da bo to uživanje potekalo v skladu z interesi in željami vseh solastnikov. Očitno je, da gre za svobodno urejanje obligacijskih razmerij, ki je bilo dopustno tako po ZOR-u (čl.10) in OZ (čl.3). Dogovor, ki so ga sklenili, ni v nasprotju z ustavo ali prisilnimi predpisi, stranke pa ne zanikajo, da dogovora niso sklenile, oz. da so bile v zmoti ali pod vplivom grožnje. Sklenjene dogovore je treba spoštovati. Tožena stranka dogovora ni spoštovala in je zato tožnica morala vložiti tožbo. Postavljene ograje so namreč v nasprotju z dogovorom in zato tožnica upravičeno zahteva, da se vzpostavi takšno stanje, kot so se stranke dogovorile. Sodišče ne sme dopuščati izigravanja dogovora, oz. nespoštovanja dogovorov. Tožnici je sicer nastala tudi škoda zaradi nepravilne gradnje toženca, vendar je tožničina stvar, ali bo to škodo uveljavljala ali ne. Pred to odločitvijo je najprej hotela zadevo urediti tako, da bo zid na sprednji strani hiše zrušen, zid na zadnji strani pa postavljen v skladu z dogovorom. Dogovor je bil sklenjen zato, da bi oba stanovanjska objekta imela razgled, da ne bi prihajalo do osenčenja, skratka, da bi pravdne stranke imele v skladu z dogovorom potrebne pogoje za uživanje svoje lastninske pravice. Sodišče bi moralo uporabiti obligacijsko pravna določila, ne pa zmotno uporabiti določila stvarno pravnega zakonika.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka ima prav, ko graja sodbo sodišča prve stopnje, v kateri le to meni, da gre v obravnavani pravdni zadevi za spor sosedskega prava, zaradi česar je treba uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oz. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Zahtevek bi bil stvarnopravni, če bi bila tudi podlaga zanj stvarnopravna. Vendar pa tožnica kot dejansko podlago za tožbeni zahtevek navaja dogovor, ki je bil sklenjen med materjo pravdnih strank in pravdnima strankama dne 2.7.1999 ter notarsko overjen 16.7.1999, v katerem je bilo pod točko 4 določeno, kakšne ograje smejo biti zgrajene na meji med parcelama pravdnih strank. Da je njen zahtevek obligacijski, tožnica vztraja tudi v pritožbi. Čeprav tožnica pravne podlage tožbenega zahtevka v tožbi ni navedla (tudi če bi jo, sodnik nanjo ni vezan - 3. odst. 180. člena ZPP), ni torej nikakršnega dvoma, da gre za obligacijski zahtevek. Tožnica ima tudi prav, ko glede dogovora med pravdnima strankama navaja, da ne gre za dogovor, ki ga ne bi bilo dopustno skleniti, vendar to med strankama niti ni sporno, prav tako ima tožnica prav, ko navaja, da ni bila dolžna uveljavljati škode. Ker je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da gre za spor sosedskega prava, je sporno razmerje presojalo le po določilih ZTLR oz. SPZ in tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je tožba nesklepčna. Kot je navedlo, tožnica ni postavila nobenih trditev in ni ponudila dokazov ali zatrjevala okoliščin, ki bi utemeljevale tožbeni zahtevek, da je potrebno tožencu naložiti, da poruši zgrajeni zid, oz. opaž ter zaključilo, da bi bila takšna rešitev po SPZ utemeljena, če bi tožnica zatrjevala in dokazala okoliščine, da je s to gradnjo toženec, poleg tega, da je kršil dogovor, tožnico vznemiril na njeni lastnini z izvrševanjem gradnje na svoji lastnini, in še, da bi moral biti toženčev poseg nepošten in v nasprotju s krajevnimi običaji in na način, ki zelo obremenjuje tožničino lastnino. Zaradi zgrešenega materialnopravnega izhodišča, da je zahtevek tožnice stvarnopravni, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, preuranjen, saj sodba nima razlogov glede obligacijskega zahtevka. Le na kratko, neobrazloženo, je navrglo, da tožeča stranka ni zatrjevala okoliščin za obligacijski zahtevek , ter tudi ni postavila obligacijskega zahtevka in ustreznih dokazov v tej smeri, kar pa ne drži. Sodišče je presojalo sklepčnost tožbenega zahtevka le skozi določbe stvarnega prava, to pa ni dovolj za preizkus pravilnosti zaključka, da je tožba tožnice nesklepčna in da je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti. Ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP), zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje zahtevek tožnice preizkusiti v nakazani smeri, torej kot obligacijski zahtevek in o njem ponovno razsoditi.