Jedro

Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij s tem, ko v okviru dohodkovnega cenzusa določa pogoj za pridobitev štipendije ter ob tem upošteva oddaljenost dijakov in študentov od kraja šolanja in razvitost regije, iz katere je dijak oziroma študent, ne krši načela enakosti pred zakonom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 19. 1. 2009 in v zvezi s tem odločba z dne 7. 10. 2008 in da se tožnici prizna pravica do državne štipendije v višini 198,00 EUR od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009 ter, da ji je toženka dolžna pokriti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. Meni, da je Pravilnik o dodeljevanju štipendij v nasprotju z določili 14. člena Ustave Republike Slovenije, saj je diskriminatoren do dijakov oz. študentov, kateri so od kraja šolanja oddaljeni več kakor 30 kilometrov in so ti študentje oz. dijaki izenačeni s tistimi, kateri so od kraja šolanja oddaljeni manj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava tudi pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 19. 1. 2009 in v zvezi s tem prvostopenjsko odločbo toženke z dne 7. 10. 2008, s katero je Center za socialno delo ... zavrnil vlogo pritožnice za priznanje državne štipendije, ker mesečni dohodek na družinskega člana v preteklem koledarskem letu presega določeno višino za uveljavitev pravice do državne štipendije.

Pravna podlaga za rešitev predmetne zadeve je Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/07 in 63/07) ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij (Ur. l. RS, št. 51/08). Zakon o štipendiranju v 13. členu in Pravilnik o štipendiranju v 8. členu določata višino cenzusa v razponu do minimalne plače glede na oddaljenost od kraja šolanja in razvitost regije. Center za socialno delo ... je ob obravnavi vloge tožnice za priznanje državne štipendije upoštevajoč cenzus v razponu od 60 do 65 % minimalne plače, pravilno zavrnil vlogo tožnice, saj je ugotovil, da skupni dohodek družine tožnice v letu 2007 znaša 8.771,11 EUR. Upoštevajoč dvoje družinskih članov (tožnica in mater) znaša povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 365,46 EUR in je tako presežen cenzus 343,71 EUR, kar je 65 % minimalne plače. Glede na takšne ugotovitve tožene stranke v predsodnem postopku, kar je bilo prav tako ugotovljeno tudi v postopku pri sodišču prve stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice in potrdilo obe napadeni odločbi tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam v pritožbi, da je uporabljeni pravilnik v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in diskriminatoren do dijakov oz. študentov, kateri so od kraja šolanja oddaljeni več kakor 30 kilometrov. Na podlagi navedenega pravilnika se upošteva tako oddaljenost od kraja šolanja kot tudi razvitost regije in dohodek na družinskega člana v primerjavi z minimalno plačo. Navedeno po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Določba 2. odstavka 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev subjektov pač pa da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosega tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.