Jedro

Glede na zakonsko ureditev iz 87. člena ZDavP-2 odločanje o odlogu davčne izvršbe na zahtevo ali na predlog davčnega zavezanca ni predvideno in je, ker se možni uspeh s pritožbo ocenjuje uradoma, tudi nepotrebno. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, ki je vlogo tožnika kot zahtevo za odlog izvršbe zavrgel, pravilna. Če pa je tožnik, kot izhaja iz tožbenih navedb, vlagal pobudo za odločanje prvostopenjskega organa po uradni dolžnosti, sodišče dodaja, da organ odločbe o odlogu izvršbe na podlagi navedene zakonske določbe ni dolžan izdati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom št. DT 4292-3019/2012 2 08-410-03 z dne 6. 6. 2012 zavrgel predlog tožnika za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana št. DT 0610-5562/2011-13-08-220-13 z dne 29. 2. 2012. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bila tožniku po postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost dne 29. 2. 2012 izdana odločba, zoper katero je vložil pritožbo ter ob tem še predlog za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi. Nato se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 87. člen, ki v drugem odstavku določa, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Sklicuje se tudi na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer na 129. člen, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Dodaja, da glede na pridobljene knjigovodske podatke knjigovodska kartica tožnika na dan 6. 6. 2012 iz naslova davka na dodano vrednost ne izkazuje davčnega dolga. Ker po navedenem tožnik davčnega dolga, odmerjenega z navedeno inšpekcijsko odločbo ne izkazuje, je vlogo za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel. Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-31-196/2012-2 z dne 3. 9. 2012 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se sklicuje na 87. člen ZDavP-2 in 129. člen ZUP. Navaja, da je tožnik v tem primeru vložil vlogo za odlog izvršbe do rešitve pritožbe zoper odmerno odločbo z dne 29. 2. 2012 in ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje, ki je vlogo zavrgel, pravilna. Odločitev bi bila sicer lahko utemeljena zgolj z razlogom vodenja postopka po uradni dolžnosti in ne tudi z razlogi glede neobstoja davčnega dolga, saj ti držijo le v postopkih odločanja o odlogu plačila ali obročnem plačilu davčnega dolga, ne pa v primeru odločanja o odlogu izvršbe. Dodaja, da ZDavP-2 v drugem odstavku 87. člena omogoča odlog izvršbe le po uradni dolžnosti. Ker odločanje o odlogu izvršbe do rešitve pritožbe zoper odmerno odločbo na zahtevo stranke v zakonu ni predvideno, je potrebno takšno zahtevo stranke s sklepom zavreči. Tudi ZUP v 129. členu organu, ki vodi postopek, narekuje takšno ravnanje. Pojasni, da davčni organ sam odloži izvršbo v vseh primerih, za katere oceni, da za zavezanca v pritožbenem postopku obstaja možnost uspeha s pravnim sredstvom. Glede na določbe ZDavP-2 se odločba o odlogu izvršbe izda le v tistih primerih, ko se davčni organ odloči za odlog izvršbe. To pa je logična pravna posledica zakonskega pooblastila, da lahko davčni organ po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo. S tem je prepuščeno strokovni presoji uradne osebe, ki je seznanjena z vsebino vloženega pravnega sredstva, da oceni, ali bi bilo pritožbi mogoče ugoditi in je zato smiselno odložiti davčno izvršbo. Ker gre za postopek, ki se začne po uradni dolžnosti, v ostalih primerih izdaja upravnega akta, v katerem bi davčni organ navajal razloge za svojo oceno, zakaj s pravnim sredstvom zoper odmerno odločbo zavezanec ne bo uspel, ni smiselna. Zakonodajalec je s tem, ko je opredelil postopek odločanja o odlogu izvršbe v davčnem postopku kot postopek, ki se začne po uradni dolžnosti, omejil sodelovanje zavezanca v postopku. Ker v postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, zavezanec ne more uveljavljati svojega pravnega interesa kot stranka v postopku v smislu vložitve vloge (pobude) in s tem začetka postopka, je odločitev prvostopenjskega organa glede zavrženja vloge pravilna in na zakonu utemeljena. Odgovori tudi na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razlog neobstoja davčnega dolga, in dodaja, da je za zavrženje predloga odločilno drugo dejstvo in razlogovanje glede vzročne zveze med postopkom izvršbe in vloženim predlogom zato za izvršbo ni smiselno.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. V njej navaja, da je skupaj s pritožbo vložil predlog za odlog davčne izvršbe po sporni odmerni odločbi, v katerem je predlagal, naj davčni organ po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 odloži davčno izvršbo do odločitve o pritožbi. Kljub temu pa je prvostopenjski organ še pred odločitvijo o vloženem predlogu za zadržanje davčne izvršbe začel s postopkom izvršbe z izdajo opomina dne 22. 4. 2012 in nato sklepa o izvršbi dne 8. 5. 2012. Meni, da so bile s tem ignorirane določbe ZDavP-2, in sicer 2. in 4. do 10. člen. Šele 6. 6. 2012 je bil izdan v tem postopku izpodbijani sklep, s katerim je bila vloga tožnika zavržena. Tožnik ne oporeka temu, da se glede na 87. člen ZDavP-2 odločba lahko izda le po uradni dolžnosti. Kot sporno izpostavlja, da je prvostopenjski organ sam s svojim ravnanjem (z rubežem sredstev) pred odločitvijo o predlogu za zadržanje izvršbe povzročil stanje, ki ga navaja kot osnovo za zavrženje predloga. S predlogom za zadržanje davčne izvršbe je tožnik skušal zavarovati svojo pravico (konkretno do odbitka davka, ki ga je plačal drugemu zavezancu in ki ga je bil slednji dolžan odvesti v državni proračun). Zaradi delikatnosti davčnega postopka, ko je dokazno breme na zavezancu in ko pritožba praviloma ne zadrži izvršbe, je zlasti pomembno spoštovanje načel postopka, kar podrobno obrazlaga. Meni, da bi mu moralo biti pojasnjeno, zakaj, upoštevajoč njegove navedbe, prvostopenjski organ ocenjuje, da s pritožbo ne bo uspel. Sicer pa ni niti v ZUP niti v ZDavP-2 določeno, da se o zadržanju izvršbe odloča zgolj po uradni dolžnosti. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in da samo odloči v zadevi, podrejeno pa, da sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik skupaj s pritožbo zoper odmerno odločbo vložil tudi predlog za odlog davčne izvršbe, v katerem je prvostopenjskemu organu predlagal, naj po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 odloži davčno izvršbo. Prav tako ni sporno, da po 87. členu ZDavP-2 pritožba nima suspenzivnega učinka, oziroma, da lahko davčni organ po uradni dolžnosti zadrži davčno izvršbo do odločitve o pritožbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. V takšnem primeru davčni organ izvršbo, glede na dikcijo zakonske določbe, odloži uradoma. To pa pomeni, da opravi oceno o tem, ali bo pritožbi mogoče ugoditi v vsakem primeru, odločbo oziroma sklep pa izda samo, če oceni, da zavezanec s pritožbo lahko uspe. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na zahtevo ali na predlog davčnega zavezanca ni predvideno in glede na to, da se možni uspeh s pritožbo ocenjuje uradoma, tudi ni potrebno. Tožeča stranka torej po citirani zakonski ureditvi nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem tudi ne zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva posebno odločitev o tem predlogu. To pa pomeni, da je mogoče njeno vlogo v konkretnem primeru šteti zgolj kot pobudo, o kateri se formalno ne odloča. Takšno je tudi stališče dosedanje sodne prakse (npr. sodba I U 1318/201). Navedeno pa pomeni, da je odločitev prvostopenjskega organa, ki je vlogo tožeče stranke kot zahtevo za odločitev zavrgel, pravilna. Kolikor pa je tožnik, kot izhaja iz tožbenih navedb, vlagal pobudo za odločanje prvostopenjskega organa po uradni dolžnosti, sodišče dodaja, da organ odločbe o odlogu izvršbe na podlagi navedene zakonske določbe ni dolžan izdati. Odločitev o tem, ali bo odločbo izdal, je namreč odvisna od preudarka in ocene pritožbenih razlogov in tudi od upoštevanja zakonsko predpisanih pravil o nesuspenzivnosti pritožbe v davčnih odmernih odločbah. Glede na to, da je v prvem odstavku 87. člena ZDavP-2 določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, razen če ni s tem zakonom drugače določeno, odložitev izvršitve davčne odločbe že načeloma nasprotuje javni koristi. Ta pa je v tem, da je davek čim prej plačan (smiselno enako tudi sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 32/2011 z dne 13. 1. 2011).

Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se tudi strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi svoje odločbe zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ in se nanje, kolikor so ti enaki tožbenim ugovorom, tudi sklicuje v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je sodišče v obravnavnem primeru tožbo zavrnilo, pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1 niso podani.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.