Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno navedlo, da je treba sodno takso po plačilnem nalogu z dne 13. 3. 2015 plačati do izdaje končne odločbe v pritožbenem postopku (oz. najkasneje ob izdaji odločbe, s katero bo odločeno o pritožbi). Sodišče prve stopnje je s tem drugotoženki določilo rok za plačilo sodne takse, za katerega niti ne ve, kdaj bo nastopil, saj stranka ne more vedeti, kdaj bo višje sodišče odločilo o pritožbi. Zaradi tega na tak način postavljen rok dejansko učinkuje v nasprotju s samim bistvom odloga plačila sodne takse. Da bi se stranka namreč zagotovo izognila zamudi s plačilom na takšen način odložene sodne takse, bi jo morala plačati takoj. Z vidika varstva pravic strank v postopkih je zato po prepričanju višjega sodišča treba šteti, da rok za plačilo sodne takse, ki je bila odložena do izdaje odločbe, začne teči s trenutkom, ko je odločba vročena tej stranki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da se plačilni nalog opr. št. VII Pg 6443/2014 z dne 13. 3. 2015 spremeni tako, da je drugotoženka dolžna plačati sodno takso za pritožbeni postopek v višini 33,00 EUR v roku 15 dni od vročitve končne odločbe v pritožbenem postopku, v ostalem delu se pritožba drugotoženke zavrne in se izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog drugotoženke za oprostitev plačila sodne takse v višini 33,00 EUR (I. točka izreka), ji pa je odložilo plačilo sodne takse do izdaje končne odločbe v pritožbenem postopku (II. točka izreka). Poleg tega je plačilni nalog z dne 13. 3. 2015 spremenilo tako, da je drugotoženka dolžna plačati sodno takso za pritožbeni postopek v višini 33,00 EUR do izdaje končne odločbe v pritožbenem postopku (III. točka izreka).

2. Drugotoženka je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se jo oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče ugotavlja, da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 3114/2015 z dne 9. 9. 2015, začel stečajni postopek nad drugotoženko, zaradi česar je nastopila prekinitev pravdnega postopka po 4. točki 205. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Sodišče v času trajanja prekinitve ne sme opravljati nobenih pravdnih dejanj, izjema je le izdaja odločbe, v kolikor je prekinitev nastopila po koncu glavne obravnave (drugi odstavek 207. člena ZPP). V tem postopku je prekinitev nastopila po tem, ko so bila opravljena vsa procesna dejanja v zvezi z izpodbijanim sklepom, zaradi česar je višje sodišče ob smiselni uporabi prej omenjene odločbe ZPP kljub prekinitvi odločilo o pritožbi.

5. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013, vključujoč ZST-1B) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba ali podjetnik posameznik, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1), kar sodišče ugotovi na podlagi podatkov, ki jih je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 dolžna navesti stranka, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala drugotoženka glede na svoje trditveno (in dokazno) breme v predlogu navesti vsa dejstva, ki glede na zgoraj navedeno zakonsko podlago utemeljujejo delno taksno oprostitev, vendar tega tudi po prepričanju višjega sodišča ni zmogla. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve navedlo razloge, zaradi katerih šteje njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za neutemeljen, vendar se drugotoženka v pritožbi do njih ne opredeljuje, temveč ponovno navaja, da je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje izjemno slabo, ker ima čisto izgubo iz poslovanja v višini 3.118.193,00 EUR in skupno bilančno izgubo v višini 2.796.984,00 EUR. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami velja pripomniti, da ta dva podatka kažeta le na (slabše) likvidnostno stanje, ničesar pa ne povesta o siceršnjem premoženjskem stanju družbe (peti odstavek 11. člena ZST-1). Višje sodišče namreč ob tem ugotavlja, da iz bilance stanja izhaja, da ima drugotoženka kar 32.633.197 EUR sredstev, zaradi česar bi morala pojasniti, zakaj ne more priskrbeti 33,00 EUR za plačilo sodne takse, oziroma kako bi plačilo sodne takse v tej višini ogrozilo njeno poslovanje. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da mora stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, izkazati, da ga ne more unovčiti,(1) ter navesti zakaj ne, česar pa drugotoženka ni storila.

7. Njene (pavšalne) trditve, da so vsa sredstva družbe zastavljena za terjatve, ki presegajo 40 mio EUR, ter da imajo upniki na njenem premoženju ločitvene pravice, zaradi česar prodaja ni mogoča, so v postopku pred sodiščem prve stopnje ostale povsem neizkazane, zaradi česar jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti jih ne more upoštevati višje sodišče. V pritožbi izpostavljeno okoliščino, da ima drugotoženka blokiran TRR, je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo, saj je drugotoženki odložilo plačilo sodne takse do izdaje odločbe v pritožbenem postopku (II. točka izreka).

8. Odlog plačila sodne takse do izdaje odločbe v pritožbenem postopku po prepričanju višjega sodišča pomeni, da mora drugotoženka plačati sodno takso po tem, ko višje sodišče odloči o pritožbi zoper sklep z dne 3. 2. 2015 (red. št. 11 spisa), zato je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve (in v III. točki izreka sklepa) zmotno navedlo, da je treba sodno takso po plačilnem nalogu z dne 13. 3. 2015 (list. št. 68) plačati do izdaje končne odločbe v pritožbenem postopku (oz. najkasneje ob izdaji odločbe, s katero bo odločeno o pritožbi). Sodišče prve stopnje je s tem drugotoženki določilo rok za plačilo sodne takse, za katerega niti ne ve, kdaj bo nastopil, saj stranka ne more vedeti, kdaj bo višje sodišče odločilo o pritožbi. Zaradi tega na tak način postavljen rok dejansko učinkuje v nasprotju s samim bistvom odloga plačila sodne takse. Da bi se stranka namreč zagotovo izognila zamudi s plačilom na takšen način odložene sodne takse, bi jo morala plačati takoj. Z vidika varstva pravic strank v postopkih je zato po prepričanju višjega sodišča treba šteti, da rok za plačilo sodne takse, ki je bila odložena do izdaje odločbe, začne teči s trenutkom, ko je odločba vročena tej stranki. Glede na navedeno je višje sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v III. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

9. Sicer pritožbene navedbe drugotoženke niso utemeljene, in ker višje sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): prim. VSL I Cpg 1552/2013, VSL sklep I Cpg 933/2014, VSL sklep I Cpg 1753/2013