Jedro

Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2021. Iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da se je postopek začel po uradni dolžnosti. Nasprotno je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je postopek začel na podlagi tožnikovih zahtev z dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021 za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od novembra 2017 do julija 2018 po desetem odstavku 137. člena ZDR-1. Hkrati je toženec v obrazložitvi ugotovil, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano nadomestilo plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec z izpodbijanima odločbama sploh ni odločil o zahtevah tožnika na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na osnovi teh priznal kakšno pravico. Tako izreku kot tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, je utemeljeno mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

Prav tako se ne da preizkusiti pogojev za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, tj. za obnovo postopka, na katere se sklicuje toženec šele v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe z dne 3. 11. 2022. Ni namreč ugotovljeno ali so sploh podani pogoji za uvedbo postopka po 263. členu ZUP. Ta določa, da se lahko predlog za obnovo postopka predlaga v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Na ta rok pa je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "I. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 11. 2022 in št. ... z dne 25. 10. 2021 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 981,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... (pravilno št. ...) z dne 3. 11. 2022 in št. ... z dne 25. 10. 2021 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kot sporno izpostavilo vprašanje, ali toženec od tožnika lahko zahteva vračilo že izplačanih nadomestil plač v višini razlike zneskov, ki jih je prejel na podlagi odločbe Sklada po ZJSRS z dne 26. 11. 2018 in zneskov, ki jih je prejel na podlagi stečaja tožnikovega delodajalca. Sodišče je napačno opredelilo vsebino spora. Toženec z izpodbijanima odločbama ni odločal o tožnikovi dolžnosti vračila po 93. členu ZZVZZ v zvezi s 190. členom OZ, temveč je navajal, da gre za postopek odločanja o tožnikovih zahtevah za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, ki jih je vložil dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021. O tožnikovem zahtevku za izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za oktober 2017 je odločil z odločbo z dne 4. 2. 2021, z izpodbijano odločbo z dne 25. 10. 2021 pa odloča o zahtevku za neposredno plačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za preostalo obdobje. Toženec je po tožnikovi vložitvi zahtevkov in pred izdajo sporne odločbe, za vsako posamezno izplačilo poslal "Obvestilo o izplačilu nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela" ter navedel pravni pouk, da lahko zavarovanec v roku 8 dni po prejemu obvestila zahteva izdajo odločbe, če se z višino nadomestila ne strinja. Zahteve za izdajo odločbe tožnik ni vložil. Z višino nadomestila v obvestilu se je strinjal in je zato višina nadomestila med strankama nesporna. Toženec je po izdaji obvestil in pred izdajo odločbe z dne 25. 10. 2021 tožniku tako priznane zneske tudi izplačal. Neutemeljeno je stališče toženca, da sme predmetno razmerje urejati z izdajo dodatne odločbe. Sodišče se do navedenih dejstev ni opredelilo, temveč se je zaradi napačnega razumevanja narave spora opredeljevalo do vprašanja upravičenosti verzijskega zahtevka toženca, čeprav predmetna zadeva ne predstavlja spora o verzijskem zahtevku. V kolikor bi obveljalo, da gre za odločanje o verzijskem zahtevku, pa toženec o tem ni pristojen odločati, saj gre za odločanje o obligacijski pravici toženca do tožnika (ne o pravici zavarovanca). Odločitev ne more biti ugotovitev, da zavarovanec ni upravičen do razlike med izplačanim nadomestilom in zneskom nadomestila, do katerega je upravičen. Za izdajo takšne odločbe toženec nima pravne podlage. O tem, ali je tožnik upravičen do zneskov, ki jih je iz naslova nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela prejel od toženca, že obstaja pravnomočna sodna odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ker je bil toženec z izplačilom nadomestila plače med začasno zadržanostjo v zamudi, je tožnik zoper toženca vložil dva izvršilna predloga. Sodišče je izvršilnemu predlogu ugodilo in izdalo sklepa o izvršbi. S strani pristojnega organa je pravnomočno odločeno, da je toženec dolžan plačati terjatev iz izvršilnega predloga, kar pomeni, da toženec ne more s svojo odločbo zaobiti sodne odločbe. Sodišče se glede pravnih učinkov obvestil o višini nadomestila, ki jih je izdal toženec in glede sodnih odločb ni argumentirano opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Kršena je tudi pravica tožnika do sodelovanja v postopku. Tožniku je bil izplačan znesek do katerega je imel pravico. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ni dovolj, da sodišče ugotovi obogatitev ene stranke in prikrajšanje druge stranke, saj je zakonski pogoj izpolnjen le v primeru, ko je ena stranka obogatena na račun druge stranke, ki je prikrajšana. Tožnik ni obogaten na račun toženca, prav tako ni mogoče govoriti o prikrajšanju toženca. Toženec je tožniku izplačal le tisto, do česar je bil tožnik upravičen, na drugi strani pa je toženec tožniku tudi izplačal le tisto kar je bil dolžan. Ker tožniku delodajalec ni izplačal nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela, je imel tožnik pravico zahtevati neposredno izplačilo pri tožencu. Če bi mu nadomestilo izplačal delodajalec, bi slednji pri tožencu zahteval refundacijo. Končni plačnik nadomestila plače je toženec. Na razmerje med tožnikom in tožencem ne vpliva, da je tožnik svojo terjatev prijavil tudi v stečajnem postopku pri svojem delodajalcu. Seznam o preizkusu terjatev je javno objavljen in je dolžnost toženca, da si pridobi vse potrebne podatke za odločanje o zahtevku zavarovanca. Glede izplačila, ki ga je tožnik prejel iz Sklada na podlagi ZJSRS, pa je tožnik izkazal, da je bil toženec, še pred izdajo obvestila in izplačilom nadomestila plač tožniku seznanjen s plačilom, ki ga je Sklad že izvedel. Sklicuje se na 191. člen OZ in tudi s tem izplačilom ni bil neupravičeno obogaten na škodo toženca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik od oktobra 2017 do julija 2018 začasno nezmožen za delo in mu je za to obdobje pripadalo nadomestilo plače. Ker mu delodajalec teh nadomestil ni izplačal, je tožnik pri tožencu vložil tri zahtevke (14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021) za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od oktobra 2017 do julija 2018. Zahtevek za mesec oktober 2017 je bil z odločbo toženca z dne 3. 2. 2021 zavrnjen zaradi zastaranja. Dne 25. 10. 2021 je toženec izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo s katero je odločil, da je tožnik upravičen do neposrednega izplačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za mesece november 2017 do julij 2018 v navedeni višini (v 1. točki izreka), da je bilo tožniku že izplačano neposredno nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela za posamezni mesec v spornem obdobju v navedeni višini (v 2. točki izreka), in da ni upravičen do razlike med že izplačanim nadomestilom iz 2. točke izreka in zneskom nadomestila do katerega je upravičen iz 1. točke izreka v skupni višini 4.754,32 EUR bruto oziroma 2.655,99 EUR neto (v 3. točki izreka). Toženec je tako ugotovil, da je tožnik dobil neupravičeno izplačana neto nadomestila plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo je toženec z izpodbijano dokončno odločbo z dne 3. 11. 2022 zavrnil. Po presoji prvostopenjskega sodišča je toženec na podlagi 93. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno odločil, da je tožnik neupravičeno izplačan znesek dolžan vrniti.

6. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2021. Iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da se je postopek začel _po uradni dolžnosti._ Nasprotno je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je postopek začel na podlagi tožnikovih zahtev z dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021 za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od novembra 2017 do julija 2018 po desetem odstavku 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).1 Hkrati je toženec v obrazložitvi ugotovil, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano nadomestilo plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto.2 Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec z izpodbijanima odločbama sploh ni odločil o zahtevah tožnika na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na osnovi teh priznal kakšno pravico. Tako izreku kot tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, je utemeljeno mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

7. Prav tako se ne da preizkusiti pogojev za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, tj. za obnovo postopka, na katere se sklicuje toženec šele v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe z dne 3. 11. 2022. Ni namreč ugotovljeno ali so sploh podani pogoji za uvedbo postopka po 263. členu ZUP. Ta določa, da se lahko predlog za obnovo postopka predlaga v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Na ta rok pa je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti.

8. Izpodbijana odločba z dne 25. 10. 2021, posledično pa tudi dokončna odločba z dne 3. 11. 2022, sta zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) nezakoniti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), odpravilo odločbi toženca z dne 3. 11. 2022 in 25. 10. 2021 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

9. Sprejeta odločitev posledično vpliva na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju, da je tožnik v postopku v celoti uspel, mu je toženec, na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (OT) in predloženega stroškovnika, dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji, in sicer: 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, 225 točk za obrazloženo vlogo z dne 26. 5. 2023, 150 točk za obrazloženo vlogo z dne 30. 6. 2023, 2 x 20 točk za dopisa z dne 11. 10. 2023 in 13. 11. 2023, 150 točk za obrazloženo vlogo z dne 20. 11. 2023, 150 točk za udeležbo na drugem naroku za glavno obravnavo in 23,15 točk za materialne stroške (2 % do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupaj torej 1.338,15 točk oziroma (ob vrednosti točke 0,60 EUR) 802,89 EUR, kar skupaj z 22 % DDV (176,63 EUR) znaša 979,52 EUR. Kar je tožnik zahteval več (posvet s stranko, pregled spisa, potrditev pravnomočnosti in končno poročilo stranki) je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je nagrada za ta opravila že vključena v nagrado za sestavo tožbe oziroma gre za storitve, ki niso samostojne in so neločljivo povezane z drugimi samostojnimi storitvami. Niti ni tožnik upravičen do priznanja 300 točk (namesto 225 točk) za obrazloženo vlogo z dne 26. 5. 2023, 225 točk (namesto 150 točk) za drugi narok in do nagrade za pritožbo v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj v tar. št. 16 OT za to ni podlage. Tožnik je upravičen še do potnih stroškov za prihod na narok. Ker razdalja med krajem tožnikovega prebivališča in sedežem sodišča znaša 6,00 km,3 kilometrina (tj. 10 % cene litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov4) pa je v času naroka 4. 5. 2023 znašala 0,143373 EUR, je tožnik upravičen do povračila za stroške prihoda na narok in nazaj v skupni višini 1,72 EUR. Skupaj s priznanimi potnimi stroški je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti 981,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Skladno z OT in predloženim stroškovnikom je toženec tožniku dolžan povrniti stroške za sestavo pritožbe (375 točk) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV (50,49 EUR), skupaj znaša 279,99 EUR. Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1). Priznane stroške je toženec dolžan povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ta določa, da če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v določenem roku, ZZZS (toženec) izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače, ki se izplača v breme zdravstvenega zavarovanja. 2 Javni štipendijski, razvojni, invalidski in pokojninski sklad Republike Slovenije je 26. 11. 2018 z odločbo odločil, da je tožniku priznana pravica do izplačila neizplačanih nadomestil plače za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja, za kar je tožnik prejel 2.528,37 EUR bruto. Tožnik je iz stečajne mase v stečajnem postopku delodajalca prejel še sorazmerni del plač v višini 2.225,95 EUR bruto. 3 https://www.google.com/maps 4 V skladu z Aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Ur. l. RS, št. 88/2021).