Jedro

Razlogi za neveljavnost ali prenehanje veljavnosti pogodbe niso samo ničnostni ali izpodbojnostni razlogi, s katerimi tožnica ni uspela, pač pa tudi razvezni razlogi, drugi v zakonu določeni razlogi, pa tudi soglasje samih strank. Tako kot pogodba nastane na podlagi sporazuma strank, lahko na enak način kasneje preneha veljati, torej na podlagi sporazuma pogodbenikov. Svoje soglasje lahko stranka izjavi ne le z besedami, temveč tudi konkludentno, torej z ravnanjem, ki kaže na njeno voljo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se v celoti izreče za nično kupna pogodba s 25. 4. 2003 in tudi hkrati uveljavljani tožbeni zahtevek, da se ta pogodba v celoti razveljavi, ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku, da mora tožnica tožencu plačati 29.178,77 EUR (prej 6.992.400 SIT) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2004 dalje in mu povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V začetku poudarja, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih glede na to, da toženec v nasprotni tožbi od tožnice zahteva plačilo zneska 6.992.400 SIT, kar predstavlja kupnino, določeno v pogodbi s 25. 4. 2003, pri tem pa šteje, da ta znesek predstavlja odškodnino. Poudarja, da tožnik iz nasprotne tožbe ni dokazal višine škode, čeprav je na njem dokazno breme. Škoda in njena višina se ne domnevata. Če je po razlogih obeh sodišč kupna pogodba veljavna, ker ni nična ali izpodbojna, potem na njeni podlagi toženec kot kupec ne more imeti denarne terjatve, pač pa ima le denarno obveznost. Tudi sicer sporni znesek ne more predstavljati višine škode. V nadaljevanju tožnica dobesedno (s pisnimi napakami vred) prepisuje pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče teh navedb ne povzema, v nadaljevanju pa bo odgovorilo le na nekatere, saj je glede enih tožnica že prejela pravilen odgovor pritožbenega sodišča, s katerim v reviziji ne polemizira, druge pa niso pravno pomembne že glede na materialnopravno stališče, ki ga revizijsko sodišče pojasnjuje v nadaljevanju.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki ni vložil revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča in zanjo v primerjavi s pritožbo veljajo nekatere omejitve. Med najpomembnejšimi je prepoved iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Tega ni dovoljeno niti neposredno niti v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev, ki to niso, kot na primer v konkretni zadevi z uveljavljanjem zatrjevane takoimenovane protispisnosti. Že omenjena sestava revizije v obliki pretežnega prepisa pritožbe pomeni, da tožnica tudi neposredno napada dejansko stanje, na primer s trditvami o neplačilu kupnine, neizročitvi opreme in strojev avtopralnice tožencu v last in posest, ponareditvi podpisa itd. Nekatere od teh dejanskih okoliščin tožnica poskuša izpodbiti z zatrjevano procesno kršitvijo, na primer protispisnostjo ugotovitve o plačilu kupnine s poskusom prikaza drugačnega pomena 3. člena pogodbe. Vse navedeno je zaradi omenjene prepovedi v sedanji fazi postopka neupoštevno.

7. Tožnica v reviziji ne graja razlogov pritožbenega sodišča o nedovoljenih pritožbenih novotah pri poskusu prikaza sporne pogodbe kot simuliranega pravnega posla in pri zatrjevanju o toženčevi nestrokovni uporabi opreme avtopralnice oziroma povzročitvi okvare. Ker so ti razlogi tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni, tožnica z vztrajanjem pri pritožbenih trditvah ne more uspeti. Podobno velja za v reviziji ponovljeni procesni očitek v zvezi z ugovorom zastaranja. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da prvostopenjska sodba ima razloge o tem ugovoru, ki so tudi materialnopravno pravilni (drugi odstavek na četrti strani pritožbene sodbe v zvezi z drugim odstavkom na šesti strani prvostopenjske sodbe).

8. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev v tej zadevi izhaja, da sta pravdni stranki 25. 4. 2003 sklenili in lastnoročno podpisali kupoprodajno pogodbo, katere predmet je bila avtopralnica z opremo in stroji. Toženec je kupnino v celoti plačal, predmet pogodbe je tudi prevzel v last in posest. Na podlagi posebne najemne pogodbe je s to opremo skoraj celo leto v tožničinem poslovnem prostoru opravljal dejavnost. Pogodba je bila torej v celoti realizirana, vendar je kasneje prišlo do spora in je tožnica tožencu 16. 3. 2004 odvzela strojno opremo avtopralnice ter ga izselila iz svojega poslovnega prostora. Vložila je tožbo zaradi odpovedi najemnega razmerja, toženec pa tožbo zaradi motenja posesti. Kasneje je tožnica vložila še sedaj obravnavano tožbo zaradi ničnosti in razveljavitve kupne pogodbe, toženec pa je s približno dve leti kasneje vloženo nasprotno tožbo zahteval plačilo zneska v višini kupnine iz sporne pogodbe. Proti koncu te pravde je bil prvi spor v zvezi z najemnim razmerjem pravnomočno končan, drugi motenjski spor pa ne. Prav s tožničinim ravnanjem, dolgotrajnostjo sodnega postopka, tožničinim uspehom v prvem sporu in oddajo v najem same opreme za avtopralniško dejavnost drugi osebi je toženec pojasnjeval, da nima več interesa in možnosti za prevzem kupljene opreme, zaradi česar zahteva plačilo zneska v višini plačane kupnine. Pojasnil je, da na toliko ocenjuje svojo škodo, ki jo je tožnica povzročila s svojim protipravnim ravnanjem, ko si je prisilno prilastila toženčeve premičnine, da pa je tudi sicer za toliko tožnica neupravičeno obogatena.

9. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, zakaj sta neutemeljena oba tožničina zahtevka za ničnost in za razveljavitev pogodbe. Tožnica ni dokazala svojih trditev, da naj pogodbe ne bi podpisala oziroma naj bi bil podpis ponarejen, pa tudi ne trditev, da ni bila taka pogodbena volja pravdnih strank. Ali naj bi pogodba iz kakega drugega razloga nasprotovala ustavi, prisilnim predpisom, ali moralnim načelom, da bi bila v smislu 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nična, tožnica ni zatrjevala. Tudi zahtevek za razveljavitev pogodbe zaradi napake volje (94. člen OZ) je utemeljevala le z navedbami, da gre za zmoto ali prevaro brez ustrezne konkretizacije, ki bi omogočila preverjanje pogojev iz 46. in 49. člena OZ. Te trditve so bile preveč pavšalne, kot sta pojasnili že obe sodišči, prvostopenjsko sodišče pa je utemeljeno opozorilo tudi, da ni pravilno sočasno uveljavljati ničnostne in izpodbojnostne razloge, saj pogodba ne more biti hkrati in nična in izpodbojna.

10. Po presoji revizijskega sodišča je toženčev nasprotni tožbeni zahtevek utemeljen, pa čeprav iz materialnopravno drugačnih razlogov, kot sta jih navedli nižji sodišči. Sledili sta namreč pravni kvalifikaciji, ki jo je v nasprotni tožbi opredelil toženec. Stranka ni dolžna navesti pravne kvalifikacije svojega zahtevka, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. Toženec v nasprotni tožbi dejansko zahteva vrnitev kupnine in ne plačila odškodnine, saj vrste škode niti ni opredelil. Tožnica ima torej prav, da v obravnavani zadevi kupnine in odškodnine ni pravilno enačiti, nima pa prav v nadaljnji izpeljavi, zakaj toženec ne more zahtevati vračila kupnine. Razlogi za neveljavnost ali prenehanje veljavnosti pogodbe niso samo ničnostni ali izpodbojnostni razlogi, s katerimi tožnica ni uspela, pač pa tudi razvezni razlogi, drugi v zakonu določeni razlogi, pa tudi soglasje samih strank. Tako kot pogodba nastane na podlagi sporazuma strank, lahko na enak način kasneje preneha veljati, torej na podlagi sporazuma pogodbenikov (15. člen OZ). Svoje soglasje lahko stranka izjavi ne le z besedami, temveč tudi konkludentno, torej z ravnanjem, ki kaže na njeno voljo (18. člen OZ). Za veljaven nastanek pogodbe oziroma za prenehanje veljave pogodbe ni nujno, da pogodbenika izjavo podata sočasno.

11. Kljub polni realizaciji kupne pogodbe, torej izročitvi predmeta pogodbe v last in posest tožencu ter plačilu kupnine, se je tožnica naknadno premislila. Ob toženčevi izselitvi iz njenega poslovnega prostora si je pridržala njegove premičnine, še več, oddala jih je v uporabo novemu najemniku. S tem je jasno izrazila svojo voljo, da zanjo kupna pogodba ne velja več. Samo njeno ravnanje ne bi imelo željenega učinka, če ne bi kasneje enako izjavil tudi toženec. Pojasnil je, zakaj po več letih nima več interesa, da vztraja pri izročitvi predmetov in zato vložil nasprotno tožbo z zahtevkom za plačilo zneska, ki ga je kot kupnino plačal tožnici. Navedena izjava in ravnanje toženca pomenita njegov naknadni pristanek, da kupna pogodba ne velja več.

12. Ob tako izkazanem soglasju pogodbenikov za prenehanje veljave kupne pogodbe je naknadno odpadla pravna podlaga za tožničino zadrževanje kupnine. Prodane predmete že ima, torej mora v skladu s tretjim odstavkom 190. člena OZ vrniti prejeto kupnino.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo.