Jedro

Tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sodišču tudi ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italijanska republika (v nadaljevanju Italija).

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik 12. 2. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Z vpogledom v Centralno bazo Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v zadevno bazo vnešen 29. 10. 2015 s strani Zvezne Republike Nemčije in 20. 7. 2016 s strani Italije. Zato je Italiji v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe EU št. 604/20131 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika ter 27. 2. 2020 prejela odgovor, da je Italija v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Osebni razgovor na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III je tožena stranka opravila s tožnikom 6. 3. 2020 v prostorih Zavoda za prestajanje kazni mladoletniškega zapora in kazni zapora v A. Tožnik je povedal, da se v Italijo ne želi vrniti, ker tam nima dovoljenja za bivanje. Sicer pa z njim v Italiji nikoli niso ravnali nehumano in nikoli ni bil mučen. V Italiji je bival približno tri leta in pol. Po tem, ko je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito, so ga najprej namestili v kamp in mu izdali šestmesečno dovoljenje za bivanje. Zaradi spora med Afganistanci in Pakistanci so ga iz kampa premestili v neko hišo. Po nekaj dneh so mu dejali, da tudi tam ne more ostati, ker mu bo poteklo dovoljenje za bivanje, katerega bi moral obnoviti. Nato se je nekaj časa zadrževal na parkirišču blizu policijske postaje. Takrat tudi za hrano ni imel dovolj. Pakistanci, ki jih je srečal na Karitasu, so mu pomagali, da je preživel. Zanje je opravljal priložnostna dela in živel z njimi. Po opravljenem osebnem razgovoru v Italiji so ga poklicali na policijsko postajo in ga obvestili, da so ugodili njegovi prošnji za mednarodno zaščito za dve leti in pol. Prejel je potrdilo s sliko. Obenem so mu povedali, da lahko na podlagi izdanega dovoljenja dobi dovoljenje še za dve leti. Ker po dveh mesecih ni dobil nobenih informacij, je odšel do svojega odvetnika. Šest mesecev kasneje so ga poklicali na policijsko postajo, naj s seboj prinese potrdilo, ki ga je imel. Tam je moral podpisati nek dokument, nato pa so mu povedali, da je njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Povedal je, da v Italiji ni imel možnosti brezplačne pravne pomoči in bi moral odvetnika plačati. Ker ni imel dovoljenja, da bi v Italiji ostal in delal, je nekaj časa še opravljal priložnostna dela, nato pa odšel v Slovenijo. Na vprašanje tožene stranke je tožnik pojasnil, da dovoljenje za bivanje v Italiji omogoča bivanje in delo, poleg tega prejemajo prosilci po 75 EUR mesečno, dokler živijo v azilnem domu. Če azilni dom prostovoljno zapustijo, denarja ne prejmejo več. Njega so iz azilnega doma premestili in mu kasneje dejali, da si mora nastanitev urediti sam. Prosilci so sicer lahko v azilnem domu nastanjeni, dokler ni njihova prošnja zavrnjena. Povedal je še, da je bil kamp umazan, v sobi je bilo od osem do deset oseb, hrana je bila slaba, vendar količinsko zadostna. Poskrbljeno je bilo tudi za njihovo zdravstveno oskrbo. Ob vložitvi prošnje je bila prisotna le socialna delavka, s katero sta se pogovarjala v slabi angleščini. Vprašala ga je le po osebnih podatkih, ne pa o razlogih, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Za razloge ga niso vprašali niti, ko je bil prvič na policijski postaji niti v kampu. Razloge je navedel šele na policijski postaji, ko so ga poklicali in mu sporočili, da so njegovo prošnjo zavrnili. Takrat je bila prisotna tudi tolmačka.

4. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. V Italiji namreč ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 510/2017 z dne 23. 3. 2017, v kateri sodišče ugotavlja, da mu ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Ugotavlja, da noben evropski organ v zadnjem obdobju ni obravnaval Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v zvezi s kategorijo prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili v dublinskih postopkih vrnjeni v Italijo. Prav tako iz navedb tožnika ne izhaja, da bi bil v Italiji izpostavljen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju. Nasprotno je sam povedal, da je bil deležen dobre zdravstvene oskrbe, da so imeli dovolj hrane in niso imeli problemov. Iz teh razlogov je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Italija.

5. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka naj bi nepravilno uporabila Dublinsko uredbo III, saj ni uporabila drugega odstavka 13. člena. Ob pravilni uporabi tega določila, bi ugotovila, da je Slovenija tista, ki je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. V nadaljevanju se sklicuje na 29. člen Dublinske uredbe III, po katerem mora biti predaja opravljena na human način in v zvezi s tem očita toženi stranki, da je izdala izpodbijani sklep v času, ko so v Evropi začeli veljati ukrepi zaradi nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19), kar pomeni, da izročitev Italiji ni mogoča. S predajo bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS, pa tudi 3. člen EKČP. Sklicuje se na poročilo organizacije Swiss Refugee Council, iz katerega izhaja, da osebam, ki so vrnjene po dublinskem postopku pripada nastanitev le v začetnih sprejemnih centrih ali začasnih objektih in ne več v navadnih sprejemnih centrih. Meni, da bi morala Slovenija pred predajo tožnika pridobiti zagotovila glede njegove nadaljnje obravnave. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi N.S. in M.E. (C-411/10), v skladu s katero obveznost presoje trenutnih razmer v Italiji temelji na Sloveniji. Povzema navedbe tožnika, da je Italija zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, zoper odločitev pa pritožbe ni vložil, ker ni imel denarja za odvetnika. S tem naj bi Italija kršila Direktivo 2013/32/EU2, ki v 46. členu določa pravico do pravnega sredstva pred sodiščem, pri čemer mora biti prosilcem v skladu z 20. členom zagotovljena brezplačna pravna pomoč in zastopanje v pritožbenih postopkih. Dejstvo, da tožnik v Italiji ni imel dostopa do učinkovitega pravnega sredstva, predstavlja sistemsko kršitev. Ker bo tožnikova prošnja v primeru njegove predaje Italiji obravnavana kot naknadna prošnja, tožniku grozi, da ne bo imel pravice do azilnega postopka, s čimer ne bo zagotovljena njegova neprekinjena zaščita v skladu s 31. členom Dublinske uredbe III. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Navaja, da v zvezi z določitvijo odgovorne države članice pride do uporabe drugega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III izključno v primerih, če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3), ugotovi, da je prosilec, ki je vstopil na ozemlja držav članic nezakonito ali okoliščin vstopa ni mogoče ugotoviti, pred vložitvijo prošnje v državi članici živel nepretrgoma vsaj pet mesecev. V tem primeru postane ta država odgovorna za obravnavanje njegove prošnje. To merilo se uporabi izključno v primerih, ko po ilegalnem vstopu in v dublinskem teritoriju ni bilo predhodno vložene prošnje. Ker je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že v Italiji, je pravilna uporaba 18. člena te uredbe.

7. V zvezi s sklicevanjem tožnika na nemožnost izročitve Italiji zaradi ukrepov zaradi nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19), tožena stranka poudarja, da pri Italiji ne gre za nikakršno izjemo, saj je transferje zaustavila večina držav članic in pridruženih držav članic EU. Sklicuje se na prvi odstavek 2. točke 29. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da se rok za predajo lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker se oseba nahaja v zaporu. Glede na to, da je tožnik v zaporu, je tožena stranka z dopisom Italiji že podaljšala rok na eno leto. Meni, da se do 27. 2. 2021, ki je tako skrajni rok za predajo tožnika, pričakuje normalizacija razmer, v nasprotnem primeru pa bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi istega določila Dublinske uredbe III.

8. V zvezi s poročilom organizacije Swiss Refugee Council, da osebam, ki so vrnjene po Dublinskem postopku, pripada nastanitev le v začetnih sprejemnih centrih ali začasnih objektih in da tožena stranka ni upoštevala sistemskih pomanjkljivosti v Italiji, tožena stranka odgovarja, da imajo prosilci v Italiji bivanje urejeno enako kot v Sloveniji. Tožnik bo imel za čas obravnave njegove prošnje zagotovljeno bivanje in osnovne minimalne higienske standarde. Poudarja, da tožnik na osebnem razgovoru ni navedel, da bi bil v Italiji izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Njegove izjave nasprotno kažejo, da je bilo zanj v Italiji dobro poskrbljeno.

9. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri ponavlja navedbe v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava ter uporabo 13. člena Dublinske uredbe III glede določitve odgovorne države članice. Izpostavlja namen Dublinske uredbe III, ki je v hitri določitvi odgovorne države članice, zato po njegovem mnenju ob razglašeni pandemiji zaradi bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19), izdana odločitev tožene stranke ni smotrna že z vidika hitrosti in dostopnosti tožnika do azilnega postopka. Zavrača tudi navedbe tožene stranke glede pravic, ki jih bo tožnik deležen ob predaji Italiji, saj jih tožena stranka ni podkrepila z nobenim dokumentom.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Italija, je določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katerega prošnjo je zavrnila in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

12. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila pravila Dublinske uredbe III v zvezi z določitvijo odgovorne države članice. Sodišče pri tem ugotavlja, da 13. člen Uredbe Dublin III, na katerega se sklicuje tožnik, v konkretnem primeru ni uporaben. Prvi odstavek tega člena namreč določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št 603/2013 ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države (op. poudarilo sodišče) nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti kot odgovorne na podlagi prvega odstavka tega člena in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3), ugotovi, da je prosilec – ki je vstopil na ozemlja držav članic (op. poudarilo sodišče) nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa – pred vložitvijo prošnje v državi članici živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica po drugem odstavku tega člena odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. 13. člen Dublinske uredbe III bi prišel v poštev za primer prosilca, ki bi iz tretje države nezakonito vstopil na območje države članice. Tožnik pa je oseba, ki je znotraj območja držav članic že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Temu pritrjuje tudi točka 4 uvodnih določb Uredbe (EU) št. 603/2013, po kateri je za namen uporabe Dublinske uredbe III potrebno ugotoviti istovetnost prosilcev za mednarodno zaščito in oseb prijetih zaradi nezakonitega prehoda zunanjih meja Unije. Pri tem je za učinkovito uporabo Dublinske uredbe III, zlasti člena 18(1)(b) in 18(1)(d), zaželeno, da se vsaki državi omogoči preverjanje, ali je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je bila odkrita med nezakonitim bivanjem na ozemlju te države, že zaprosila za mednarodno zaščito v drugi državi članici. V kolikor je za prosilca mogoče ugotoviti po preverjanju podatkov Eurodac, da je v državi članici za mednarodno zaščito že zaprosil, se v nadaljevanju postopa po 18. členu Dublinske uredbe III, kot je v konkretnem primeru pravilno ravnala tožena stranka.

13. Prav tako razglašena pandemija Covid-19 ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika v Italijo, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. V skladu s prvim odstavkom 1. točke 29. člena Dublinske uredbe III, se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo. Ta rok se po 2. točki 29. člena Dublinske uredbe III lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni možna, ker je oseba v zaporu. Kot je tožena stranka pojasnila, je glede na posebne okoliščine tožnika zaradi prestajanja zaporne kazni, Italiji že podaljšala rok za eno leto, to je do 27. 2. 2021. V kolikor se predaja v tem času ne bi opravila, pa bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. točke 29. člena Dublinske uredbe III. Sodišče pri tem zavrača stališče tožnika, da je takšna odločitev tožene stranke zaradi tožnikovega prestajanja kazni zapora nesmotrna z vidika namena Dublinske uredbe III, ki je v hitri določitvi odgovorne članice zaradi zagotovitve učinkovitega dostopa do mednarodne zaščite. Dublinska uredba III je prav za situacije kot je tožnikova omogočila, da se rok za predajo podaljša. 14. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi nadaljnji tožbeni očitek, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III preprečevale predajo tožnika v Italijo.

15. Pri tem je pri presoji treba upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek v Italiji kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

16. Kot izhaja iz osebnega razgovora je tožnik povedal, da se v Italijo ne želi vrniti, ker nima dokumentov za bivanje. Sicer pa v Italiji nihče ni z njim ravnal nečloveško ali ponižujoče in nikoli ni bil fizično ogrožen. V osebnem razgovoru je povedal, da je bil sprva nameščen v azilni dom, a so ga zaradi prepira med Pakistanci in Afganistanci premestili iz azilnega doma v hišo, kjer je bila prisotna tudi predstavnica azilnega doma. Po izraženi nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je dobil dovoljenje za bivanje, ki je veljalo šest mesecev in ga je moral podaljšati. Najprej so mu odobrili azil za dve leti, kasneje pa njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnili. Na odločitev se ni pritožil, ker bi moral sam plačati stroške odvetnika. Vprašan v zvezi z bivanjem v azilnem domu je povedal, da je bilo poskrbljeno za hrano, ki mu sicer ni bila všeč, za zdravstveno oskrbo, v času nastanitve v azilnem domu so prejemali tudi 75 evrov mesečno. Povedal je, da so z njim opravili tri razgovore. Najprej na policijski postaji, nato v azilnem domu in tretjič ponovno na policijski postaji, ko so mu povedali, da je bila njegova prošnja zavrnjena. Na tem razgovoru je bila prisotna tudi tolmačka.

17. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Pri tem pa po presoji sodišča iz tožnikovih navedb kaj takega ne izhaja. Težava v zvezi z vrnitvijo v Italijo vidi tožnik zgolj v tem, da v Italiji nima dovoljenja za bivanje in delo. Sicer pa nehumanega ravnanja niti ni zatrjeval. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tudi tožnikovo sklicevanje na poročilo organizacije Swiss Refugee Council, da osebam, ki so vrnjene po Dublinskem postopku, pripada nastanitev le v začetnih sprejemnih centrih ali začasnih objektih in da tožena stranka ni upoštevala sistemskih pomanjkljivosti v Italiji, ni utemeljeno. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (9. točka obrazložitve). Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik bo s strani Slovenije vrnjen italijanskim pristojnim organom za mednarodno zaščito, pri čemer slednjim ob upoštevanju evropske in italijanske zakonodaje pripada odločitev o namestitvi tožnika. Glede na tožnikove navedbe o tem, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, pa je treba dodati, da je situacija v zvezi z zavrnjenimi prosilci za azil podobna tudi v ostalih državah članicah. Po Dublinski uredbi III in Procesni direktivi II namreč pravice prosilcev za azil, med katere spada tudi pravica do namestitve, zdravstvene oskrbe, prehrane in pravne pomoči, pripadajo le prosilcem mednarodne zaščite, ne pa tudi osebam, ki to niso več.

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj tožnik v tožbi niti ni predlagal svojega lastnega zaslišanja niti ni predlagal izvedbe nobenih drugih dokazov. Na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik pa, kot rečeno, svojega lastnega zaslišanja niti ni predlagal, pa tudi sicer je bil dokaz z zaslišanjem tožnika izveden že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar po mnenju sodišča ponovna izvedba istega dokaza, to je ponovnega zaslišanja tožnika pred sodiščem ni potrebna in je zato v skladu z 2. alinejo 2. odstavka 59. člena sodišče v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave.

1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Dublinska uredba III. 2 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), v nadaljevanju Procesna direktiva II.