Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je potreben element prisiljenja, torej da oseba v spornem obdobju ni ravnala po lastni volji oziroma odločitvi, ampak so bila njena ravnanja odraz nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A z dne 18. 9. 1998, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnika za priznanja statusa žrtve vojnega nasilja, vpisa v evidenca žrtev in priznanja pravic za obdobje od 1. 12. 1941 do 14. 7. 1995. V obrazložitvi je navedla, da je po presoji dokazov ugotovila, da stranka uveljavlja status taboriščnika od 1. 12. 1991 do 14. 7. 1995. Vendar pa je iz listinskih dokazov razvidno, da AA ni bil v koncentracijskem taborišču B, temveč je bil v času od 1. 12. 1991 do 1. 7. 1995 zaposlen v tovarni BMW C, v rednem delovnem razmerju. Iz odločbe Republiškega zavoda za socialno zavarovanje v D z dne 29. 3. 1957 je razvidno, da gre pri stranki za kontinuirano delavno razmerje v uveljavljenem obdobju. Predhodno je bila namreč zaposlena pri AAA do 30. 11. 1941. Iz potrdila Arhiva RS z dne 10. 9. 1998 je razvidno, da je bil od Nemcev odpeljan na prisilno delo 2. 7. 1941 v C, vendar je iz odločbe o priznani delovni dobi razvidno, da je bil že pred tem datumom zaposlen in gre torej za kontinuirano delovno razmerje. Iz zapisnikov o zaslišanju prič ni mogoče razbrati pričetka nasilnega ukrepa nad stranko, kot tudi ne konca. Priča BB, ki je bila v koncentracijskem taborišču B, kjer je delal na plantaži navaja, da je v jeseni 1943 srečala AA, ki pa ni delal na plantaži, temveč je bil v civilu. Delal je v tovarni BMW, kjer je prejemal plačo in ni bil v taborišču in pod nemško kontrolo. Tožena stranka zaključuje, da je bila stranka v času zatrjevanega prisilnega ukrepa res v Nemčiji, vendar v rednem delovnem razmerju. Listine dokazujejo, da gre za kontinuirano delovno razmerje. Priče potrjujejo le, da je bil v spornem obdobju v Nemčiji, vendar pa ne potrjujejo, da je bil zoper stranko izveden prisilni ukrep v smislu zakona, vse to izhaja tudi iz listinskih dokazov. Po določbi 6. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja pa se glede na pogoje iz 2. člena tega zakona ne šteje za žrtev vojnega nasilja oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresorja. Glede na navedeno je zato prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in uporabil materialni predpis.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo številnim nekdanjim prisilnim delavcem, tako v Avstriji, kot v Nemčiji, status žrtve vojnega nasilja priznan, ne glede na to, kje in kaj so delali. Poudarja, da so ga Nemci brez pristanka odpeljali na prisilno delo, kjer je delal cele dneve in za težko delo ni prejemal plače, kot se ugotavlja v odločbi. Z nekdanjim izgnancem BB nista bila nikoli v dobrih odnosih, zato je najbrž tudi podal izjavo, kot je zapisana v odločbi. Njegovega pričanja se ne da preveriti, ker je umrl. Razen navedenega BB pa je navedel tudi druge priče in ni mu znano, zakaj jih upravni organ ni upošteval. Predlaga, da se ugotovi, da je bil prisilno izgnan, da je prisilno delal, ter da je bil zaradi tega v mladosti za marsikaj prikrajšan. Glede na vse našteto meni, da je upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja. Smiselno predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen ZZVN). Po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu, ob pogojih iz 1. člena, med drugim tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok).

V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za določitev statusa po določbah ZZVN. Že iz 1. člena izhaja, da se za priznanje statusa zahteva element prisiljenja, torej da oseba v spornem obdobju ni ravnala po lastni volji oziroma odločitvi, ampak so bila njena ravnanja odraz nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Prostovoljnost tožnikovega ravnanja pa izhaja iz dejstva, da je bil tožnik v rednem delovnem razmerju v Nemčiji od 14. 6. 1941 do 1. 7. 1945 (odločba Republiškega zavoda za socialno zavarovanje v D z dne 29. 3. 1957), torej v celotnem spornem obdobju, dalje iz možnosti prostega prihoda in odhoda na delo (kar so izpovedale priče BB, CC in DD) in plačila za opravljeno delo (lastna navedba v pritožbi). Tudi potrdilo Arhiva iz katerega izhaja, da je bil 2. 7. 1941 prisilno izgnan v Nemčijo, ne kaže na drugačno pravno opredelitev, saj je bil tožnik že pred tem datumom zaposlen pri izgradnji tunela v Nemčiji. Tožnik torej neutemeljeno ugovarja presoji tožene stranke v izpodbijani odločbi.

Neutemeljeni pa so tudi tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na kršitve postopka glede zaslišanih prič. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi res navedla samo pričanje BB, vendar je iz upravnega spisa in prvostopne odločbe razvidno, da sta bili zaslišani tudi priči DD in CC. Sama opustitev navajanja zaslišanih prič pa ne pomeni kršitve postopka, ki bi glede na gornje ugotovitve sodišča lahko vplivala na odločitev o stvari.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo kot neutemeljeno.