Jedro

Pravilno je stališče organa za BPP, da gre v sodnem postopku za spremembo osebnega imena mld. otroku za spor iz razmerij med starši in otroki, zato je pravilno uporabil vrednost predmeta in glede na to tudi pravilno odmeril nagrado tožnici.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica je tožbo dne 17. 5. 2012 vložila zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 437/2011 z dne 30. 3. 2012, s katerim je organ za BPP zavrgel njen predlog za odmero nagrade in stroškov za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na I. in II. stopnji v postopku zaradi spremembe priimka mladoletnega otroka, ki ga je prejel 8. 3. 2012. Ker pa je organ za BPP med sodnim postopkom izdal drug upravni akt, s katerim je izpodbijani sklep razveljavil, in sicer sklep št. Bpp 437/2011 z dne 9. 7. 2012 in je tožnica na poziv sodišča I U 734/2012-10 z dne 10. 8. 2012 sporočila, da tožbo razširja na nov upravni akt, je torej v obravnavani zadevi izpodbijan sklep Bpp 437/2011 z dne 9. 7. 2012. Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 7. 2012 je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) razveljavil sklep št. Bpp 437/2011 z dne 30. 3. 2012 (I. točka izreka); Odvetniški pisarni A. za delo odvetnice A.A. priznal nagrado v višini 262,08 EUR, pri čemer je v navedeni znesek vštet davek na dodano vrednost v višini 43,68 EUR (II. točka izreka); odločil, da se priznani znesek po dokončnosti tega sklepa izplača v skladu z določili 44. in 45. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in se nakaže na transakcijski račun odvetniške pisarne (III. točka izreka) ter odločil, da stroški postopka niso nastali (IV. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je po ponovnem pregledu spisa ugotovil, da so dejstva, ki jih je tožnica podala v predmetni tožbi, resnična, zato je bilo odločeno o spremembi izpodbijanega sklepa tako, da je le-tega razveljavil, hkrati pa odločil o višini nagrade in stroškov odvetniške pisarne. Glede odmere nagrade in stroškov navaja, da je bila odvetnica A.A. prosilki B.B. dodeljena za nudenje redne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na I. in II. stopnji v celotnem postopku zaradi spremembe priimka njenega mld. otroka C.C. z odločbo Bpp 437/2011 z dne 15. 6. 2011. Po končanem postopku je odvetniška pisarna predložila stroškovnik in predlagala, da se ji priznajo nagrada in stroški, ki so opredeljeni v stroškovniku. Po pregledu stroškovnika in spisa Okrožnega sodišča v Kranju N 204/2011 organ za BPP ugotavlja, da stroškovnik ni povsem v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in obsegom opravljenega dela. V konkretnem primeru je šlo za spor zaradi spremembe osebnega imena mladoletnega otroka, to je spor iz razmerij med starši in otroki (drugi odstavek 406. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), za katerega je v drugem odstavku 23. člena ZOdvT določena vrednost spornega predmeta v višini 1.500,00 EUR. Nagrada s količnikom 1,0 po tabeli iz 12. člena ZOdvT tako znaša 69,00 EUR. Kot nagrado za postopek po tarifni št. 3100 ZOdvT se odvetniški pisarni prizna 89,70 EUR (69,00 x 1,3). Zniža se tudi priglašena nagrada za narok po tarifni št. 3102 ZOdvT, ki tako znaša 82,80 EUR (69,00 x 1,2). Odvetniški pisarni se prizna tudi 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 ZOdvT ter skladno s tarifno št. 6003 ZOdvT tudi potni stroški v višini 25,90 EUR. Skupno se tako odvetniški pisarni prizna 218,40 EUR, s pripadajočim 20 % davkom na dodano vrednost v višini 43,68 EUR po tarifni št. 6007 ZOdvT, pa 262,08 EUR.

Tožnica v razširitvi tožbe v zvezi z izpodbijanim sklepom navaja, da je organ za BPP v izpodbijanem sklepu nepravilno odmeril višino priznane nagrade. Meni namreč, da je stroškovnik, ki ga je priglasila, povsem v skladu z določbami ZOdvT. Le-ta namreč v drugem odstavku 22. člena v primeru, ko vrednosti predmeta ni mogoče določiti, določa, da znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR. V konkretni zadevi vrednosti spora ni bilo mogoče oceniti v denarju, zato je tožnica skladno z ZOdvT določila vrednost spora na 4.000,00 EUR in od te vrednosti priglasila stroškovnik. Meni, da je povsem napačna interpretacija organa za BPP, da naj bi šlo za spor iz razmerij med starši in otroki. Določba drugega odstavka 406. člena ZPP namreč natančno določa, kateri so spori iz razmerij med starši in otroki, pri čemer postopek za spremembo osebnega imena mladoletnemu otroku ne ustreza nobenemu od navedenih sporov. Izpostavlja tudi, da se predlog rešuje v nepravdnem postopku, zato je tudi pravilna vrednost spora skladno z 22. členom ZOdvT 4.000,00 EUR. Kot dokaz predlaga tudi zaslišanje strank. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter pristojnemu organu naloži, da je v roku 30 dni dolžan izdati nov upravni akt, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da postopek spremembe osebnega imena mladoletni osebi na prošnjo ureja 20. člen Zakona o osebnem imenu (v nadaljevanju ZOI-1). Razmerja med starši in otroki opredeljuje tretji del Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR), ki v 113. členu podrobneje ureja izvrševanje roditeljske pravice, kamor po naravi stvari spada tudi odločanje o osebnem imenu mladoletnega otroka, saj gre v tem primeru za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Roditeljska pravica oziroma skrb za otroka ima namreč še dodatne vidike, poleg varstva, vzgoje, preživljanja in stikov (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, avtorji Lojze Ude in ostali, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, str. 613, op. 1800). Izpostavlja, da je namen določbe 406. člena ZPP v tem, da se za v njem navedene postopke uporabijo posebna pravila tega poglavja, če se vodi pravda, in ne zasleduje razmejitve med postopki. Poleg vsega navedenega dodaja, da ZOdvT pri ugotavljanju vrednosti predmeta odvetniške storitve ne razlikuje med pravdnimi in nepravdnimi postopki ter se pri določitvi vrednosti predmeta v nepravdnih postopkih v zvezi z razmerji med starši in otroki redoma uporablja 23. člen ZOdvT, ki v drugem odstavku v sporih med razmerji med starši in otroki določa vrednost predmeta 1.500,00 EUR. Po povedanem toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica kot odvetnica - izvajalka BPP upravičena do višje nagrade, kot ji je bila odmerjena z izpodbijanim sklepom, in sicer v skladu s stroškovnikom, ki ga je predložila organu za BPP. Ni pa spora o tem, da je bila tožnica kot odvetnica dodeljena prosilki za nudenje redne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na I. in II. stopnji v celotnem postopku zaradi spremembe priimka mld. otroka. Tožnica nasprotuje opredelitvi predmetnega spora kot spora iz razmerja med starši in otroki ter se posledično ne strinja z določeno vrednostjo predmeta v višini 1.500,00 EUR, ki izhaja iz določbe drugega odstavka 23. člena ZOdvT, po katerem v sporih iz razmerij med starši in otroki vrednost predmeta znaša 1.500,00 EUR. Meni namreč, da v obravnavanem primeru vrednosti spora ni bilo mogoče oceniti v denarju, zato je skladno z določbo drugega odstavka 22. člena ZOdvT določila vrednost spora v višini 4.000,00 EUR in od te vrednosti tudi priglasila stroškovnik.

Po določbi prvega odstavka 20. člena ZOI-1 se mladoletni osebi lahko spremeni osebno ime na prošnjo zakonitih zastopnikov. Kadar pa starši živijo ločeno, lahko zahteva spremembo osebnega imena otroku tisti od staršev, pri katerem otrok živi oziroma kateremu je zaupan v varstvo in vzgojo, če s tem soglaša drugi od staršev (drugi odstavek tega člena ZOI-1). Če drugi od staršev ne soglaša s spremembo osebnega imena mld. otroku, jima sporazumno odločitev pomaga doseči CSD (tretji odstavek 20. člena ZOI-1). Če pa se starša tudi ob pomoči CSD ne sporazumeta o otrokovem novem osebnem imenu, o utemeljenosti zahtevka odloči sodišče v nepravdnem postopku na predlog enega ali obeh staršev (četrti odstavek 20. člena ZOI-1). Sodišče pritrjuje stališču organa za BPP, da gre v sodnem postopku spremembe osebnega imena mld. otroku za spor iz razmerij med starši in otroki. Glede na citirane določbe ZOI-1 lahko osebno ime mld. osebi spremenijo njeni zakoniti zastopniki, torej starši. Osebno ime pa je pravica državljana in služi za razločevanje in identifikacijo fizičnih oseb ter osebi zagotavlja identiteto, varstvo njegove osebnosti in dostojanstva (prvi in drugi odstavek 2. člena ZOI-1). Sodišče glede na naravo spora tako sodi, da v obravnavanem primeru gre za spor iz razmerja med starši in otroci. V zvezi z ugovorom tožnice, ki se sklicuje na določbo drugega odstavka 406. člena ZPP, med katerimi obravnavani spor ni naveden kot spor iz razmerij med starši in otroki, sodišče pojasnjuje, da je namen te določbe oziroma opredelitve sporov iz razmerij med starši in otroki v navedeni določbi ZPP, da se za spore, ki so izrecno našteti v določbi drugega odstavka 406. člena ZPP, uporabijo posebna pravila tega poglavja, če se vodi pravda, ne zasleduje pa ta določba razmejitve med postopki (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, str. 614). V obravnavanem primeru je šlo za odločitev o spremembi imena mld. otroku v nepravdnem postopku, torej ne v pravdi, tako se tožnica po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na določbo drugega odstavka 406. člena ZPP. ZOdvT pa pri ugotavljanju vrednosti predmeta odvetniške storitve ne razlikuje med pravdnimi in nepravdnimi postopki. Tako sodišče zaključuje, da je organ za BPP uporabil pravilno vrednost predmeta in glede na to tudi pravilno odmeril nagrado tožnici, čeprav se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer napačno skliceval na določbo drugega odstavka 406. člena ZPP, vendar pa je njegova odločitev pravilna, saj gre v tej zadevi, kot že povedano, po naravi spora za spor iz razmerja med starši in otroci.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Predlaganega dokaza z zaslišanjem strank sodišče ni izvedlo, saj pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev o zadevi, med strankama niti niso sporna.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.