Jedro

Višina odškodnine za negmotno škodo. Tožnici gre odškodnina za strah v znesku tedaj 2.000.000,00 SIT, kot tudi za zadoščenje po 202. čl. ZOR v prisojenem znesku 4.000.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in izpodbijana sodba tako s p r e m e n i, da sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 50.075,11 EUR (prej 12.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.07.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh, ter se višji tožbeni zahtevek zavrne; ter ji povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 4.105,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, do plačila, v 15-ih dneh, kar je dolžna plačati na račun sodišča Okrožnega sodišča v K., (št. odl. BPP Okrožnega sodišča v L.).

Tožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu, da ji plača 14.000.000,00 SIT odškodnine z obrestmi, višji tožbeni zahtevek (za plačilo še 20.000.000,00 SIT z obrestmi) pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka in sicer je tožencu naložilo, da tožnici povrne 1.136.910,66 SIT pravdnih stroškov, z obrestmi. Prisojena odškodnina predstavlja odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (8.000.000,00 SIT), za strah (2.000.000,00 SIT) in zaradi kontinuiranih posegov toženca v tožničino spolno nedotakljivost od 13. do 18. leta starosti po določbi 202. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) še 4.000.000,00 SIT.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki in uveljavljata vse pritožbene razloge.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe ter predlaga spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno naj se sodbo razveljavi v izpodbijanem zavrnilnem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja na časovno trajanje toženčevih dejanj, na posledice, meni, da je odškodnina prenizka, po vseh postavkah, ponavlja dejstva, ki so ugotovljena že v sodbi, in ki po njeni oceni narekujejo prisojo višje odškodnine za vsako od posamičnih oblik negmotne škode. Tudi sodna praksa prisoja odškodnine, ki so upoštevaje težo dejanj, tudi višje, tako je na primer za dvakratno posilstvo v letu 1994 prisodilo Vrhovno sodišče v zadevi pod opr.št. II Ips 8/96 5.200.000,00 SIT, zaradi duševnih bolečin po 202. čl. ZOR, kar je takrat predstavljalo 80 povprečnih plač, šlo je za dvakratno dejanje posilstva oškodovanke, ki je bila stara 17 let, v našem primeru pa gre za kontinuirano pet let zavržno dejanje spolnega napada in kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, s pričetkom, ko je bila tožnica še otrok in ko je bila zaupana v varstvo in vzgojo tožencu oziroma njegovi ženi. Odškodnina po 202. čl. ZOR v višini 4.000.000,00 SIT je nedvomno prenizka in nepravična. Tudi zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Pravilno je sicer upoštevalo, tudi sodno prakso (poročilo o sodni praksi VS SRS št. 1/89), da odškodnina po 202.čl. ZOR ne izključuje denarnih odškodnin za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 200. čl. ZOR, toda premalo je upoštevalo sedanje ugotovljene težave tožnice, tako v partnerskih odnosih, kot v odnosih do drugih, tudi njene odvisnosti od ustanov, njeno podrejanje, odpor do spolnosti, težave v čustvovanju, starševskem odnosu do otrok, ki jih je dala v posvojitev in rejo, njeno še danes pogosto podoživljanje obravnavanih dejanj. Zahtevana odškodnina v višini 10.000.000,00 SIT je nedvomno primerna. Tudi za strah je prisojena prenizka odškodnina, posebej če se upošteva, da je bila tožnica v času teh dejanj še otrok in nato mladostnik in ves čas v podrejenem položaju, ob stalnih grožnjah toženca. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec v pritožbi izpodbija ugodilni del sodbe s predlogom, da se v tem delu sodba tako spremeni, da se prisodi nižja odškodnina, podrejeno sodba v ugodilnem delu razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožencu je znan podoben primer iz sedanje sodne prakse, ko je Okrožno sodišče v L. v sodbi zoper toženca zaradi istih dejanj prisodilo bistveno nižjo odškodnino in sicer 8.000.000,00 SIT, številke zadeve ne pozna. Primerjava z zadevo Vrhovnega sodišča pod opr.št. II Ips 8/96 ni ustrezna, saj je šlo za posilstvo kar treh moških nad oškodovanko. Sodišče bi moralo upoštevati, da so razlogi za duševne bolečine oziroma prizadetost tožnice tudi drugod, samo ugotavlja, ko povzema mnenje izvedenke, da je sedanje stanje tudi posledica njene prizadetosti zaradi skupnega življenja z nasilnim partnerjem in zaradi neustreznih razmer v zgodnjem obdobju odraščanja, zaradi katerih je bila tudi oddana v rejništvo. Zato je odškodnina po mnenju toženca za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka in tudi za strah, posebej če se upošteva intenziteto, v sodni praksi se tako visoke odškodnine ne prisoja. Napačna je tudi odločba o stroških. Tožnici je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, s katero je bila oproščena plačila stroškov. Stroške zastopanja pooblaščenke se zato krijejo iz proračuna Republike Slovenije (44.čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP). Ni torej prav, da so naloženi toženi stranki na tak način, da jih plača tožnici, plačati bi jih morala na poseben račun sodišča (46.čl. ZBPP). Sodba bi zato morala v tem delu vsebovati tudi navedbo računa sodišča na katerega je dolžan toženec plačati stroške postopka (podobno tudi odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 13.01.2004 opr.št. Pdb 1640/2004 in z dne 19.02.2006, opr.št. Pdb 1745/2004). Stroškovna odločba je tudi sicer v tem delu pomanjkljiva in neobrazložena ter bi moralo sodišče druge stopnje odločbo o stroških zato razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da o tem ponovno odloči. Sodišče je pri prisoji stroškov odločilo v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o odmeri stroškov (154. in 155. in 156.čl.), Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tožeči stranki ne gredo stroški za sestavo vloge z dne 21.12.2005, šlo je za predložitev dodatnih dokaznih listin, na poziv sodišča, ki bi jih lahko predložila že do naroka. Tudi ni upravičena za sestavo vlog z dne 19.01.2006 in 01.02.2006, gre za nepotrebne stroške, tudi ne za sestavo predloga za začasno odredbo in pritožbo zoper sklep s katerim je njen predlog zavrnjen, tudi ne za takse, saj s predlogom za začasno odredbo ni uspela. Ne gredo ji niti stroški mediacije, ki je prostovoljni in izvensodni postopek, ki ni del pravdnega postopka. Previsoko je priznana nagrada za odsotnost iz pisarne, ki ni v skladu s 7.čl. Odvetniške tarife, pri dveh obravnavah za pot iz L. do K. bi šlo tožeči stranki največ dvakrat po 80 točk, torej za dvakrat po dve uri potovanja. Preuranjeno je priznana sodna taksa za sodbo, saj terjatev še ni nastala, toženec je namreč prosil za oprostitev plačila (prim. 14. čl. Zakona o sodnih taksah - ZST).

Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Dejstvo je, da je toženec zavržna dejanja opravljal kontinuirano, tudi ni pokazal niti obžalovanja, saj očitno nima namena poravnati kakršnekoli odškodnine. Primerjava v toženčevi pritožbi z zadevo Vrhovnega sodišča pod opr.št. II Ips 8/96 ni ustrezna, tam je šlo za dijakinjo, tožnica pa je bila še otrok v času pričetka zavržnih dejanj toženca. Njeni rezultati življenja bi bili drugačni, bila bi bolj uspešna in se drugače razvijala, če bi bilo njeno odraščanje v času adolescence drugačno oziroma "normalno", kar je nedvomno predvsem krivda toženca. Opozarja na ugotovitve izvedenke, dolgotrajnost strahu, trenutne posledice. Odškodnina gotovo ni odmerjena v previsokem znesku. Tudi izrek o stroških je pravilen, šele s pravnomočnostjo odločbe vstopi v položaj kot upnik Republika Slovenija v razmerju do tožnice glede na določbo 46.čl. ZPP. Vsi stroški tožeče stranke so priznani pravilno, glede na določbe ZPP ter Odvetniške tarife. To velja tudi za porabljeni čas, saj je pooblaščenka potovala z vlakom. Prilaga vozne karte. Opozarja še, da je postopek mediacije del celotnega sodnega postopka, ki ga strankam ponudi sodišče in je posebej priporočljiv v postopkih brezplačne pravne pomoči, pri čemer je v določenih določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči celo poseben pogoj, da mora stranka sodelovati v postopku mediacije, sicer pravice do brezplačne pravne pomoči izgubi.

Pritožba tožnice ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba toženca.

Zaradi delno podobnih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zoper odločbo o glavni stvari obravnavalo skupaj.

Pritožnika navajata, da uveljavljata vse pritožbene razloge, torej da izpodbijata tudi dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, konkretnih trditev, s katerimi bi napadala dejanske ugotovitve, pa ni. Pritožbeno sodišče je zato pri preizkusu sodbe ugotavljalo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ali je pri odločanju storilo kako od uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP). Uradoma upoštevnih kršitev postopka pritožbeno sodišče ni zasledilo.

Tožnica v pritožbi izpostavlja tiste okoliščine, ugotovljene v izpodbijani sodbi, zaradi katerih bi po njeni oceni morala biti odškodnina glede na določbe členov 200 in 202 ZOR (ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ, še uporablja - 1060. čl. OZ), višja, toženec pa tiste, zaradi katerih bi morala biti po njegovi oceni odškodnina nižja. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo merila, ki jih določa 1. odst. 200. čl. ZOR in tudi 202. čl. ZOR, ko je odločalo o višini odškodnine za negmotno škodo, za vse tri oblike uveljavljene in tudi pravno priznane nepremoženjske škode (za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi zadoščenja v posebnih primerih v smislu 202. čl. ZOR). Dejanske ugotovitve tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljujejo zaključek, da tožnici gre odškodnina za strah v znesku tedaj 2.000.000,00 SIT, kot tudi za zadoščenje po 202. čl. ZOR v prisojenem znesku 4.000.000,00 SIT, več pa ne in ne manj, upoštevane so vse okoliščine konkretnega primera in je odškodnina primerljiva tudi s primeri iz sodne prakse, ki so vsaj delno primerljivi s konkretnim primerom. Bi pa moralo sodišče prve stopnje, na kar utemeljeno opozarja toženec v pritožbi, pri presoji odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati, da so le-te ne le izključna posledica ravnanj toženca, pač pa tudi drugih v sodbi ugotovljenih in opisanih dejavnikov. Odškodnina je zato odmerjena v previsokem znesku, primerna odškodnina bi znašala po oceni sodišča druge stopnje tedaj 6.000.000,00 SIT in ne prisojenih 8.000.000,00 SIT. Nižje odškodnine od prisojene in tudi ne od celokupne, 12.000.000,00 SIT, pa ni mogoče prisoditi, za kar se zavzema toženec, ko izpostavlja tudi druge dejavnike, ki naj bi vplivali na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre za škodo, ki je tudi ni mogoče podceniti, in je le v pretežni meri posledica prizadetosti po večletnem obdobju toženčevih dejanj. Odgovor na pritožbene trditve o prisoji nižje odškodnine v primerljivem primeru pred Okrožnim sodiščem v L. pa ni možen, saj je ta pritožbeni očitek presplošen. Primerjava, ki jo ponujata pritožbi, s primerom iz sodne prakse pod opr.št. II Ips 8/96 ne more biti ustrezna že zato, ker gre za dejanja, ki po naravi niso primerljiva. Pritožbeno sodišče je zato, kot zgoraj obrazloženo, pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo toženca in pritožbo tožnice zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (4. tč. 358. in 353. čl. ZPP).

Delno utemeljena je tudi pritožba toženca zoper odločbo o stroških. Odmera teh stroškov je razvidna iz stroškovnika in je preizkus mogoč, procesne kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni. Trditve, da tožnica ni upravičena do stroškov za sestavo vloge z dne 21.12.2005, sicer niso utemeljene, saj ji je predložitev listine naložilo sodišče, do stroškov je upravičena glede na določbe 4. tč. Tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT). Za vlogo z dne 01.02.2006 tožeči stranki stroški sploh niso priznani, glede na navedeno postavko OT pa je tožnici utemeljeno priznana tudi nagrada za sestavo vloge z dne 19.01.2006. Ni pritrditi niti navedbam glede stroškov mediacije, saj gre za poskus alternativne rešitve spora med postopkom (305.b čl. ZPP). Sodna taksa za sodbo pa ni strošek tožene, pač pa tožeče stranke. Glede časa potovanja pa pritožba spregleda, da je šlo za prevoz z vlakom. Prav pa ima pritožba, da bi sodišče moralo pri odločitvi o stroških upoštevati, ali je (pa ni) tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe uspela. Če ni uspela, do povrnitve teh stroškov ni upravičena (154. čl. ZPP - načelo uspeha), torej do priznanih 1.500 odvetniških točk oz. 165.000 SIT ter 5.700 SIT za takse. Skupni tožničini stroški so za ta znesek nižji, tedaj 1.754.675 SIT. Glede na delno spremenjeno sodbo je uspeh tožnice po višini 35,3%, po temelju je uspela v celoti, skupni uspeh je 67,65%. Ustrezen delež stroškov tožnice je 1.187.038 SIT, toženčevih pa (odmerjeni so na 627.943,50 SIT) 203.140 SIT ter je po pobotu toženec tožnici dolžan povrniti 983.898 SIT (in ne 1.136.910,66 SIT) oz. sedaj 4.105,73 EUR.

Glede na to, da je bila z odločbo odobrena tožnici brezplačna pravna pomoč, ki je bila v konkretnem primeru odobrena za pravne storitve v postopku na prvi stopnji, za pravno svetovanje in zastopanje (kot izhaja iz odločbe v prilogi A1 spisa) in tudi za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, toženec pravilno opozarja tudi na določbo 46. čl. ZBPP, stroške, ki se sicer odmerijo nasprotni stranki, je dolžan toženec povrniti (saj jih tožnica ni imela) tretjemu, Republiki Sloveniji, zato mu mora biti naloženo plačilo na račun sodišča. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke zoper odločbo o stroških delno ugodilo in jo ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP) .

Tožnica sama trpi pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, enako velja za stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre za potrebne stroške, z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165.čl. ZPP).