Jedro

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odst. 385.čl. ZPP) izhaja, da ima tožnik v lasti prazno družinsko stanovanjsko hišo, ki jo je mogoče s sorazmerno majhnimi izdatki usposobiti za preselitev. S preselitvijo v stanovanjsko hišo se bodo stanovanjske razmere tožnika izboljšale. Ob upoštevanju teh ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno odločili, da tožena stranka tožeči stranki spornega stanovanja ni dolžna prodati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka prodati stanovanje št. 8 v I. nadstropju stanovanjske stavbe v S. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 73.015,10 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo. Pred dokončno vselitvijo v stanovanje bo moral tožnik porabiti še znatna finančna sredstva. Drugostopno sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev iz 13. točke 2. odst. 354.čl. ZPP, saj je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnik zatrjeval, da predstavlja sporno stanovanje službeno stanovanje. Tega pa v pritožbi ni zatrjeval. Navedel je le, da sporno stanovanje potrebuje zaradi opravljanja dežurne službe. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odst. 385.čl. ZPP) izhaja, da ima tožnik v lasti prazno družinsko stanovanjsko hišo, ki jo je mogoče s sorazmerno majhnimi izdatki usposobiti za preselitev. S preselitvijo v stanovanjsko hišo se bodo stanovanjske razmere tožnika izboljšale. Ob upoštevanju teh ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno odločili, da tožena stranka tožeči stranki spornega stanovanja ni dolžna prodati. Tudi v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP ni podana. V pritožbi je tožnik namreč zatrjeval, da sporno stanovanje potrebuje za opravljanje lekarniške službe nasploh, zlasti pa zaradi opravljanja dežurne službe. Do teh pritožbenih trditev je pritožbeno sodišče zavzelo stališče in pravno pravilno odločilo, da niti opravljanje lekarniške službe, niti opravljanje dodatne dežurne službe nista taki pravno odločilni okoliščini, ki bi lahko imeli za posledico, da ima tožnik pravico do odkupa spornega stanovanja.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odst. 354.čl. ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti ( 386.čl. ZPP ), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo ( 393.čl. ZPP).