Jedro

Sklep IS SO, po katerem bo objekt pretežno namenjen kulturni dejavnosti, še ne predstavlja prostorsko izvedbenega načrta, niti lokacijskega dovoljenja za celovito prenovo. Zato na podlagi takega sklepa še ni mogoče zaključiti, da je v teku celovita prenova stanovanjske hiše.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožena stranka neupravičeno zavrača sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje, katerega imetnik stanovanjske pravice je tožnik in se nahaja na naslovu Z. in obsega 50,36 m2. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka tožniku prodati omenjeno stanovanje v skladu z določbami Stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da v zvezi s celovito prenovo ni bilo storjenega ničesar. Za kakršnokoli prenovo bi bilo potrebno lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ali pa vsaj prijava pri opravljanju del. Ni verjetno, da bi imela tožena stranka namen opraviti prenovo brez upravnih dovoljenj. Ko je tožnik govoril o prenovljeni dvorani, je imel v mislih le vzdrževanje, saj so ti prostori zgolj pobeljeni. Enako velja za knjižnico. Razen tega sporno stanovanje ni povezano ne z dvorano in ne s knjižnico in zato prenovitvena dela v teh prostorih (dvorani in knjižnici) nimajo nikakršne povezave s stanovanjem. Po 129.čl. Stanovanjskega zakona lastnik ni dolžan prodati stanovanja le, če celovita prenova že teče. v konkretnem primeru pa prenova sploh še ni v teku. Sklep izvršnega sveta Občine L., na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev je le želja, za katere uresničitev od leta 1992 ni bilo še ničesar storjenega. Če bi imel kdorkoli namen opravljati kakšna prenovitvena dela, bi lahko predložil vsaj prošnjo za izdajo ustreznih upravnih dovoljenj.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je sicer pritožbeno stališče, da bi bilo prodajo stanovanja moč odkloniti le tedaj, če bi celovita prenova že tekla. Dovolj je namreč, da o tem obstajajo ustrezni prostorski izvedbeni načrti (zazidalni načrt, ureditveni načrt ali lokacijski načrt) in lokacijsko dovoljenje. Vendar sklep, ki je bil sprejet na 55. seji Izvršnega sveta Skupščine občine L., "da KS Š. izvaja celovito prenovo na poslovno-stanovanjskem objektu "Z.", po kateri bo objekt pretežno namenjen kulturni javnosti", še ne predstavlja ne prostorsko izvedbenega načrta, niti lokacijskega dovoljenja za celovito prenovo.

Prav tako na celovito prenovo ni mogoče sklepati iz dejstva, da sta bili pred tremi leti prenovljeni dvorana in knjižnica v domu. Nihče ni namreč zatrjeval, da je prenova teh prostorov kakorkoli vplivala na sporno stanovanje. Sicer pa je bil omenjeni sklep Izvršnega sveta SO L., na katerega opira prvostopno sodišče svojo ugotovitev o celoviti prenovi, sprejet 16.7.1992, torej ne samo po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (19.10.1991 - 160. čl. SZ), marveč celo po vložitvi tožbe. Ovira za uveljavitev pravice do nakupa stanovanja iz 1. odst. 129.čl. SZ pa je relevantna le, če je obstajala tudi ob uveljavitvi stanovanjskega zakona oz. kasneje, vse do poteka 30-dnevnega roka, v katerem je lastnik stanovanja dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo potem, ko je upravičenec vložil zahtevo za prodajo stanovanja (5. odst. 117.čl. SZ).

Ker je torej glede na sedanje stanje stvari tožnik upravičen do odkupa stanovanja, bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati vsebino kupoprodajne pogodbe, katere sklenitev zahteva tožnik. Ker pa je zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja to opustilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava vsebino kupoprodajne pogodbe, katere sklenitev zahteva tožnik.