Jedro

Za preprečitev nastanka domneve o umiku pritožbe ne zadošča, da je taksa poravnana. Poravnana mora biti tudi pravočasno: najkasneje v roku, ki ga določi sodišče. Zakon ne predvideva možnosti, da bi s kasnejšim plačilom pritožnik lahko saniral nepravočasno plačilo in posledično fikcijo umika pritožbe.

Omejitev pravice do pritožbe zaradi nepravočasnega plačila takse je predvidena z zakonom zaradi varovanja (druge) ustavne pravice: pravice do enakega sodnega varstva. S pravilom, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka za začetek določenega (v tem primeru: pritožbenega) postopka se namreč uresničuje načelo ekonomičnosti postopka in zagotavlja procesna disciplina. To omogoča sodišču učinkovito zagotavljanje pravice do enakega varstva pravic, ki vsebuje tudi zahtevo po odločanju brez nepotrebnega odlašanja, kar mora biti zagotovljeno obema strankama v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo, da šteje pritožba tožeče stranke z dne 2.9.2009 zoper sodbo za umaknjeno, ker sodna taksa za pritožbo ni bila pravočasno plačana.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v postopek za odločanje o pritožbi zoper sodbo. Navaja, da je pritožnik 25.9.2009 sam posredoval sodišču potrdilo o plačilu sodne takse, čeprav mu to ni bilo treba. Do tedaj je bil v tujini. V celoti je izpolnil nalog sodišča, takse je poravnal po nalogu. Sodišče z izdajo izpodbijanega sklepa krši njegovo pravico do pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za začetek pritožbenega postopka. Plačana mora biti ob njeni vložitvi (1. odstavek 105.a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V njem mora sodišče stranko opozoriti na stroge posledice neplačila sodne takse, ki jih predpisuje 3. odstavek 105.a člena ZPP – da bo štelo pritožbo za umaknjeno, če taksa zanjo ne bo plačana v postavljenem roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodnih taks.

Iz ugotovitev prvega sodišča in podatkov spisa izhaja, da pritožnik ob vložitvi pritožbe zoper sodbo ni plačal takse. Sodišče mu je poslalo nalog, naj ga plača v roku 15 dni. Po njegovih ugotovitvah ga je prejel 9.9.2009, takso pa, kot priznava sam, plačal šele 25.9.2009. V pritožbi prvič prepozno in neupoštevno (1. odstavek 337. člena ZPP) omenja tožnikovo odsotnost iz Slovenije, a je z ničemer ne dokaže, niti s tem ne opraviči zamude pri plačilu na primer s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Trdi le, da je v celoti izpolnil nalog sodišča. Takšno pritožbeno naziranje je zmotno. Za preprečitev nastanka domneve o umiku pritožbe ne zadošča, da je taksa poravnana. Poravnana mora biti tudi pravočasno: najkasneje v roku, ki ga določi sodišče (2. odstavek 105.a člena ZPP). Zakon ne predvideva možnosti, da bi s kasnejšim plačilom pritožnik lahko saniral nepravočasno plačilo in posledično fikcijo umika pritožbe. Če v postavljenem roku taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks, na kar se pritožnik ne sklicuje, se šteje, da je vloga (v tem primeru: pritožba) umaknjena (3. odstavek 105. a člena ZPP). Tako se izkaže, da je glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča o tem, da je bila taksa plačana po izteku postavljenega roka, odločitev prvega sodišča pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ne more je omajati dejstvo, da je tožnik sodišče o datumu plačila obvestil sam, čeprav, kot pravilno navaja v pritožbi, taksni zavezanec ni dolžan dostavljati sodišču nikakršnih dokazil o plačilu (3. odstavek 6. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Sodišče je namreč tudi samo preverilo datum plačila še po uradni dolžnosti z vpogledom v elektronski vpisnik in se tudi na ta način prepričalo, da tožnikove trditve o datumu (prepoznega) plačila držijo.

Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča je bil pritožnik že v plačilnem nalogu opozorjen na vse pravne posledice, ki bodo po 3. odstavku 105.a člena ZPP sledile, če takse ne bo plačal v postavljenem roku. Tako je bil pravočasno in popolno opozorjen, da mu bo v primeru nespoštovanja procesne discipline, ki se od njega pričakuje v tem postopku, omejena pravica do pritožbe, na kar opozarja v pritožbi. Vsaka omejitev pravice do pritožbe ni nujno nedopustna. Takšna je le, če ne ustreza načelu sorazmernosti. Omejena pa je lahko zaradi varovanja pravic drugih (3. odstavek 15. člena Ustave RS – URS). V obravnavanem primeru gre za tak primer. Omejitev pravice do pritožbe zaradi nepravočasnega plačila takse je predvidena z zakonom zaradi varovanja (druge) ustavne pravice: pravice do enakega sodnega varstva (23. člen URS). S pravilom, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka za začetek določenega (v tem primeru: pritožbenega) postopka se namreč uresničuje načelo ekonomičnosti postopka in zagotavlja procesna disciplina. To omogoča sodišču učinkovito zagotavljanje pravice do enakega varstva pravic, ki vsebuje tudi zahtevo po odločanju brez nepotrebnega odlašanja, kar mora biti zagotovljeno obema strankama v postopku.

Pritožniku je bila kljub neplačilu takse ob vložitvi pritožbe zagotovljena možnost vsebinske presoje pritožbe, če bi upošteval opozorila sodišča in plačal takso v določenem roku. Ker tega ni upošteval, svoje pravice do pritožbe ni izkoristil. Razlogi so na njegovi strani in ne na strani sodišča. Ker ga je na posledice neplačila, predvidene v zakonu, pravočasno in popolno opozorilo, so njegove navedbe, da mu je bila kršena pravica do pritožbe, neutemeljene.

Pritožbeni razlogi niso podani. Prvo sodišče tudi ni zagrešilo napak in kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.