Jedro

Odgovornost države za škodo je posebna vrsta odgovornosti. Takšno odgovornost bi moral urediti poseben zakon. Ker takšnega zakona v Sloveniji nimamo, se mora sodišče opreti neposredno na ustavno določbo - na čl. 26 URS.

Izrek

Pritožbama obeh pravdnih strank se u g o d i in se delna sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i v celoti in v r n e sodišču v ponovno obravnavanje. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo, s katero je odločilo o zahtevku enega od 88 tožnikov. Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine v višini 9,600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2000 dalje in ji naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka v znesku 807.701,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek do zneska 26,000.000,00 SIT s pp. pa je zavrnilo kot neutemeljen. Tožnika A. D. je oprostilo plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe utemeljilo odgovornost tožene stranke z naslednjimi argumenti: Glede na ugovor tožene stranke, da je zahtevek zastaran je zaključilo, da se plačilo nanaša na povrnitev škode, povzročene z vojnim zločinom. Deportacije civilnega prebivalstva med drugo svetovno vojno so bile po mednarodnih predpisih proglašene za vojni zločin. Po Konvenciji o nezastaranju vojnih zločinov vojni zločin ne zastara, zato tudi ni zastarala odškodninska odgovornost Z.R.N. kot pravne naslednice tretjega rajha. Tako tudi po 377. členu ZOR odškodninska odgovornost tožene stranke ni zastarala. Dolžnost bivše S. je bila, da za svoje državljane izterja vojno odškodnino in jim jo izplača. R. S. je postala samostojna in neodvisna država, vendar pa je kot naslednica SFRJ enako odgovorna svojim državljanom. Zato je podana njena pasivna legitimacija. Mirovni sporazum med Nemčijo kot povzročiteljico škode in Jugoslavijo ni bil sklenjen, vendar pa so na dvostranski ravni potekala sodelovanja med obema državama zlasti z ekonomskim in drugim dolgoročnim sodelovanjem. Vlada ZR. Nemčije je Sloveniji odobrila pomoč v kapitalu v višini 700,000.000,00 takratnih DEM. Sklenjen je bil sporazum med obema državama o odobritvi pomoči v kapitalu, ki ga je SFRJ tudi ratificirala. Sporazum se sklicuje na komunike Tito - Brandt., katerega pa sodišče ni našlo, iz listine pa, ki jo je predložila tožena stranka, pa izhaja, da obe strani soglašata, da je treba med drugim tudi rešiti odprta vprašanja iz preteklosti. Sodišče je iz tega zaključilo, da je dejansko bilo s tem mišljeno tudi vprašanje vojne odškodnine žrtvam vojnega nasilja. Nadalje je sodišče zaključilo, da glede na to ker mirovni sporazum ni bil sklenjen, zelo ugoden finančni kredit Nemčije ni bil imenovan kot vojna odškodnina. Tako je štelo, da je kredit smiselno pomenil, če že ne vso, pa vsaj delno plačilo vojne odškodnine. Na to kaže tudi informacija takratnega Z. i. s., Z. sekretariata za zunanje zadeve z dne 11. 11. 1989. Vendar pa je Zvezni izvršni svet odločil, da se večji del sredstev nameni za izgradnjo daljnovoda okrog Jugoslavije, ki naj bi tudi simboliziral ideal vseh žrtev. Sodišče je tudi štelo, da iz korespondence med nekaterimi žrtvami vojnega nasilja in nemškim zunanjim ministrom izhaja, da je Z. R. Nemčije plačala odškodnino na podlagi sporazuma, ki je bil sklenjen na Brionih. Če pa SFRJ ni plačala odškodnine svojih državljanom, pa Nemčija za to ne more odgovarjati. Tudi iz navedbe nemške veleposlanice, ki jo je sodišče povzelo iz časopisa D. z dne 13. 11. 1998, je sodišče zaključilo, da je Nemčija odškodnino plačala Jugoslaviji, vendar pa je le-ta ni dala svojim državljanom. Sodišče se je pri svojih zaključkih oprlo tudi na dopise D.R., takratnega zunanjega ministra S.. Iz vseh teh dokazov in po načelu proste presoje dokazov, ki ga dopušča 8 člen ZPP je sodišče zaključilo,da vendarle vse to napotuje na en sam zaključek, da je SFRJ prejela na podlagi sporazuma z Nemčijo vsaj delno odškodnino, ki pa jo svojim žrtvam ni nikdar izplačala. Slovenija je od bivše SFRJ prevzela tudi dolgove, zato mora plačati svojim državljanom to, kar jim neupravičeno toliko let po vojni ni bilo izplačano. V 50. členu Ustave Republike Slovenije je izrecno določeno, da je vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom. Vlada Republike Slovenije je sprejela tudi Zakon o žrtvah vojnega nasilja, po katerem so med žrtvami našteti tudi taboriščniki. Ta zakon žrtvam priznava določene ugodnosti. Republika Slovenija pa še ni sprejela Zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine, ki bi ga morala sprejeti po 33. členu Zakona o lastninske preoblikovanju podjetij. Po predlogu tega zakona je določeno na kakšen način se zbirajo sredstva za ta sklad. Sodišče je na podlagi teh zakonov, ki jih je sprejela Republika Slovenija zaključilo, da je tožena stranka odgovorna in da je tudi dejansko prevzela dolžnost, da izplačal vojno škodo oškodovancem. Višino odškodnine pa je sodišče presojalo po določbah čl. 154-209 ZOR. Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe (višino odškodnine), tožena pa svojo odgovornost (temelj odgovornosti), podredno pa tudi višino. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati vso zahtevano odškodnino. Okvir za prisojanje pravične denarne odškodnine je stopnja bolečin ter strahu ter njihovo trajanje. Pri tej odškodninski zadevi gre za izredno hud primer, za katastrofalno škodo, tožnik je v času internacije trpel ekstremno hude bolečine, njegovo duševno zdravje pa je bilo prizadeto do te mere, da je prišlo do trajne osebnostne spremenjenosti. Sodišče bi mu moralo priznati celotno odškodnino. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne oporeka zaključkom sodišča, da so bili tožniki žrtve vojnega nasilja, vendar pa sama ne more biti odškodninsko odgovorna. Sodišče se v razlogih sodbe sploh ni opredelilo do njenih ugovorov v pripravljalnem spisu z dne 8. 5. 2000. V tej vlogi je navajala, da so zaključki sodišča o tem, da je bilo s sporazumom Tito - Brandt rešeno celotno vprašanje vojnih odškodnin, napačni. Da temu ni tako, kažejo tudi sedanja pogajanja Nemčije za povrnitev vojne škode. Razen tega pa Slovenija tudi ni prevzela vseh obveznosti Jugoslavije. Sodišče samo pavšalno zaključuje, da je bila dolžnost bivše SFRJ, da za svoje državljane izterja vojno škodo in jo tudi izplača. Pravne podlage ni navedlo. 2. člen Ustave Republike Slovenije določa, da je Slovenija pravna in socialna država. 50. člen Ustave pa določa, da imajo njeni državljani pravico do socialne varnosti. Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja je zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom. Tako bi sodišče lahko toženi stranki očitalo odškodninsko odgovornost le v primeru, če bi kršila določbe zakona, ki se nanašajo na poplačilo vojne škode. Po ustavi je tožena stranka vezana kot družbena skupnost in kot institucija, ki zagotavlja za nazaj in za v bodoče posebno mero socialne varnosti tistim, ki imajo status vojnega veterana ali žrtve vojnega nasilja. Prejšnja država je bila prav tako žrtev napada, zato ni mogoče kar tako zaključevati, da je odgovorna svojim državljanom. Pristojnost in odgovornost zakonodajne oblasti je, da presoja kolikšno je lahko to breme, seveda v sklopu vseh bremen, da ne bi bil ogrožen normalni družbeni razvoj. S sprejetjem Zakona o žrtvah vojnega nasilja je bila sprejeta pravna podlaga za plačevanje odškodnine. Pred sprejetjem tega zakona pa ni bila podana podlaga, da bi država plačevala odškodnino žrtvam vojnega nasilja. Tožeče stranke bi lahko to škodo zahtevale edino od Nemčije. Gre namreč za individualno odškodnino, ki je v sferi oškodovanca. Ni tudi res, da bi Jugoslavija že sprejela kakšno odškodnino, saj ravno sedaj potekajo pogovori o izplačevanju odškodnine za prisilno delo v tedanjih nemških podjetjih. Do tega se sodišče ni opredelilo. Razen tega pa sodišče tudi ni upoštevalo, da so oškodovanci pridobili pravico do mesečne rente že po zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Zato tožniki v tem postopku ne morejo uveljavljati iste odškodnine. Ko sodišče razlaga tolmačenje mednarodnih aktov med SFRJ in Nemčijo se ni ukvarjalo z ugovori, ki jih je tožena stranka podala v svojih vlogah. Vprašanje vojne odškodnine je bilo ves čas prisotno in se je in se še rešuje. V zvezi s tem pa sodišče v razlogih sodbe prihaja samo seboj v nasprotje. Tudi če bi obstajal temelj SFRJ pa za njeno odgovornost glede zastaranja ne more veljati enako kot velja za Nemčijo. Sodišče pa je prisodilo tudi previsoko odškodnino, odškodnina za gmotno škodo - prisilno delo pa se tudi ne da preizkusiti. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevek zavrže ali pa zavrne ali pa sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje. Pritožbi sta utemeljeni. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti že v odločitvi o temelju zahtevka, saj je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odst. 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, oz. pravne podlage ni navedlo, zato je tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Glede na to pa se pritožbeno sodišče s pritožbo tožeče stranke, ki izpodbija višino odškodnine, ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje bo najprej moralo ugotoviti ali sploh obstaja odgovornost tožene stranke, če pa bo ugotovilo da obstaja pa tudi, do kakšne višine. Pravno pomembna dejstva, ki so tudi zgodovinsko potrjena in ki niso bila sporna so naslednja: - tožniku in tudi ostalim tožnikom je kot žrtvam vojnega nasilja med drugo svetovno vojno, ko so bili nasilno odpeljani v taborišče Dachau, nastala škoda na premoženjskem in nepremoženjskem področju - to škodo jim je povzročil tretji rajh, katerega pravna naslednica je sedaj Z. R. Nemčija - tožniki od Nemčije osebno niso prejeli nikakršne odškodnine - žrtev vojne je bila tudi bivša SFRJ in v njenem sestavu sedaj Slovenija, ki je postala s temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. junija 1991 samostojna in neodvisna država - med takratnim agresorjem oz. pravnim naslednikom in SFRJ mirovni sporazum, s katerim bi se uredilo vprašanje vojne odškodnine ni bil sklenjen vse do danes - tožniki s to tožbo zahtevajo odškodnino za povrnitev negmotne škode od svoje države, Republike Slovenije: za telesne bolečine, okrnitev svobode, razžalitev dobrega imena in časti, strah in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter za gmotno škodo: izgubo delovnih dni zaradi prisilnega dela. Tožniki po eni strani očitajo bivši SFRJ in Sloveniji, da kot pravno urejena država ni poskrbela za to, da bi ji Nemčija plačala vojno odškodnino tudi za njihovo škodo, po drugi strani pa zatrjujejo, da je Nemčija del škode Jugoslaviji že izplačala, vendar jo je zadržala in jim je ni izročila. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izvajalo odgovornost tožene stranke s obrazložitvijo, da je bila dolžnost bivše SFRJ, da za svoje državljane izterja vojno odškodnino. To odškodnino je bila dolžna tudi izplačati svojim državljanom. Nadalje je navedlo, da so tožniki državljani R. Slovenije, zato so upravičeni zahtevati to odškodnino od svoje države, ki bo nato v razdelitveni bilanci skupaj z drugimi pravnimi naslednicami reševala to vprašanje. Takšni zaključki pa so poenostavljeni in najmanj preuranjeni. Sodišče prve stopnje bo lahko to zaključilo šele, ko bo dokazno ovrednotilo celotno povojno diplomatsko delovanje med bivšo SFRJ in Nemčijo in ko bo ob oceni vseh dejstev ugotovilo možnosti, ki jih je takrat imela SFRJ. Od kapitulacije tretjega rajha naprej je potekala diplomatska dejavnost v zvezi z izplačevanjem vojne odškodnine. Tako enostavno kot to sodišče zaključuje, pa ni mogoče izpeljati odgovornosti SFRJ niti tožene stranke niti ni mogoče takšne odgovornosti izpeljati iz definicije, da je bila SFRJ pravna država. Ali in koliko je Jugoslavija izterjala odškodnine od bivšega agresorja ni bilo odvisno samo od nje in njenega prizadevanja, ampak od množice drugih faktorjev, saj ni bila edina, ki je utrpela vojno škodo in ki jo je želela tudi dobiti povrnjeno. Odgovornost države za škodo ali jamčevanje države je posebna vrsta odgovornosti. Takšno odgovornost bi moral urediti poseben zakon, vendar takšnega zakona v Sloveniji nimamo, zato se mora sodišče neposredno opreti na ustavno določbo in pri tem smiselno uporabiti splošna pravila odškodninskega prava. Jamčevanje države sodi v javno pravo in ne v zasebno. Gre namreč za odgovornost povzročeno pri izvajanju javne oblasti, zato je treba protipravno ravnanje presojati po javnem pravu. Za odškodninsko odgovornost ni treba, da so izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost po civilnem pravu, bistveno je, da gre za protipravno ravnanje in da obstaja vzročna zveza med tem protipravnim ravnanjem in škodo. Škodo mora povzročiti javno pravna oseba oz. državni organ pri izvajanju svojih pooblastil (fizična ali pravna oseba). Zato je tudi v tem primeru potrebno presojati odškodninsko odgovornost tožene stranke, to je države kot nosilke oblasti, po določbi čl. 26 Ustave Republike Slovenije. Ta čl. določa pravico do povračila škode. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre za posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnim ravnanjem. Zato določbe ZOR, ki urejajo temelj odškodninske odgovornosti niso pravna podlaga za odločanje o tem zahtevku. Zato bi moralo sodišče pri odločanju o zahtevku najprej ugotavljati: 1. ali je dejanje protipravno, to je, ali je država ravnala v nasprotju s pravnim redom. Protipravnost se ugotavlja po javnem pravu. Ravnanje, ki je protipravno lahko nastane s kršitvijo ali opustitvijo javnopravnega delovanja. Protipravnost nastane, če se z ravnanjem posega v pravice subjektov glede na veljavne zakone in druge predpise, oz. če gre za ravnanje, za katero ni nobene podlage v zakonih. Gre za napad na ustavo in zakonsko varovano dobrino. 2. Med takim ravnanjem in škodo pa mora obstajati vzročna zveza. Če je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navajalo zaključke o tem, zakaj je tožena stranka odgovorna kot naslednica SFRJ, ki je dobila odškodnino tudi za tožnike, pa jim denarja ni izročila, je to oceno napravilo le pavšalno, ne da bi po pravilih stroke ovrednotilo posamezne dokaze. Pri tem se je sicer sklicevalo na enega od temeljnih načel, ki velja v pravdnem postopku, to je na načelu proste presoje dokazov, vendar pa je le-to uporabilo napačno. 8. člen določa, da presodi sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To pa ne pomeni samovolje, pač pa, da mora sodišče izvesti vse dokaze, ki so pravno pomembni in oceniti vsak dokaz posebej in sicer po pravilih, ki veljajo za ocenjevanje dokazov. Tako je npr. sodišče obravnavalo sporazum med ZRN in SFRJ le enostransko. Ni upoštevalo, da sta druga svetovna vojna in ZRN kot naslednica tretjega rajha, ki je bil agresor, povzročila po eni strani škodo državi, po drugi pa tudi s posegom v osebno sfero njenim državljanom. Vojna odškodnina (reparacija) je pomenila celotno povračilo, ki ga mora poraženec plačati zmagovalcu za škodo, storjeno v vojni. Tako je bila npr. v Jugoslaviji že 1945. leta z uredbo ustanovljena državna komisija za vojno škodo, ki je popisala vso škodo. V Pravilniku o prijavi vojne škode (posebna priloga Uradnega lista Slovenskega osvobodilnega sveta in narodne vlade Slovenije z dne 1. 8. 1945) je bila opredeljena kot vojna škoda: izguba narodnega bogastva zaradi vojne in okupacije, vojni izdatki, škoda na lastnini državljanov in pravnih oseb, človeško življenje, pogrešani, škoda na zdravju in telesu, vsaka okvara - kakor pohabljenje in poškodovanje telesa, zmanjšana telesno in duševno zdravje, zmanjšana delovna sposobnost, prestane bolečine, odvzem svobode, spolna integritete, človeškega dostojanstva in časti, prisilno delo. Ko je sodišče zaključilo, da je bilo delno plačilo te vojne škode, namenjeno posameznim oškodovancem se sploh ni opredelilo do tega, pač pa je le pavšalno zaključilo, da se je del tega plačila, ki je bil celo dan v ugodnem kreditu, prav gotovo izplača kot odškodnina tudi za tožnike. Takšni zaključki so najmanj preuranjeni. Iz dogajanj po končanju druge svetovne vojne in iz vseh povojnih aktivnostih, ki so potekale na mednarodni ravni, je razvidno, da so med državami poražencev in zmagovalcev potekala dogovarjanja najprej o povrnitvi tiste škode, ki jo je zaradi agresije povzročila napadalka drugi državi. Jugoslavija kot država je med drugo svetovno vojno utrpela ogromno gospodarsko škodo, vzpostaviti je moralo vso industrijo, zgraditi infrastrukturo, obnoviti porušene objekte, vzpostaviti socialno in zdravstveno zavarovanje itd. Ne sodi v okvir te obrazložitve natančnejše razlaganje povojne diplomacije. Sodišče prve stopnje mora ugotoviti to dejansko stanje, v kolikor bo štelo, da je pomembno. Če tožniki navajajo odškodninsko odgovornost države Jugoslavije (od nje pa Slovenija) s trditvami, da je zadržala tista sredstva, ki so jim bila namenjena za povrnitev njihove premoženjske in nepremoženjske škode, potem bodo to dejstvo tudi morali dokazati. Najmanj preuranjeni, če že ne pavšalni so zaključki sodišča prve stopnje o tem, zakaj šteje, da je Nemčija Jugoslaviji odškodnino za žrtve vojnega nasilja že poravnala. Sodišče se je pri tem oprlo na pogovore Tito - Brandt in na komunike v zvezi z obiskom Brandta v Jugoslaviji glede reševanje preostalih odprtih vprašanj iz preteklosti. Sodišče je zaključilo, da prav poudarek v komunikeju na "odprta vprašanje v preteklosti" kaže na to, da je bilo s tem dejansko mišljeno vprašanje vojne odškodnine žrtvam vojnega nasilja. Preuranjeni so tudi zaključki sodišča o tem, da prav zato, ker mirovni sporazum ni bil sklenjen, izredno ugoden kredit dan SFRJ, ni bil imenovan kot vojna škoda. Sodišče bo moralo za takšne zaključke ugotoviti vsa odločilna dejstva in se poslužiti tudi pravil o razlagi mednarodnih sporazumov. Posamezen vir informacij sam zase namreč ne pomeni veliko. Smisel dobi šele ob primerjavi z drugimi viri, ob hkratnem upoštevanju kontinuitete in povezanosti zgodovinskih pojavov. Dejstvo je, da je bivša SFRJ sprejela del sredstev za povrnitev vojne škode: vendar bo moralo sodišče, v kolikor bo štelo, da obstaja odgovornost tožene stranke, natančno ugotoviti namen teh sredstev. Po drugi strani pa bo moralo tudi ugotoviti, če je res, da je Jugoslavija že dobila del sredstev tudi zato, da jih izplača žrtvam vojnega nasilja, potem bi se ji lahko očitalo protipravno ravnanje. Seveda pa to v tem primeru ne bi pomenilo, da obstaja pravna podlaga za vso tisto škodo, ki jo sedaj zahtevajo tožniki. Po splošnih načelih odškodninskega prava bivša Jugoslavija ne more oz. ne bi mogla odgovarjati več in plačati večjo odškodnino kot bi jo plačala Z. R. Nemčija. Sodišče pa bo moralo tudi ugotoviti ali R. Slovenija odgovarja tudi za krivdno ravnanje bivše Jugoslavije. V kolikor je pravni temelj po današnjih pravnih standardih nesprejemljivo - protipravno, protiustavno ravnanje režima, ki je vladal v nekdanji državi, je potrebno upoštevati, da je nastopilo mednarodno pravno dejstvo, da je nekdanja država tega režima, SFRJ, razpadla, R. Slovenija pa je kot ena njenih pravnih naslednic nova država. Po splošnih pravnih načelih o nasledstvu države se takoimenovana deliktna odgovornost države predhodnice oz. odgovornost, ki nastane iz njenega protipravnega ravnanja, ne prenaša na državo naslednico ne glede na to, kakšna usoda je doletela prejšnjo državo. R. Slovenija kot država lahko odgovarja za škodo le iz zgoraj navedenih razlogov, ki izhajajo neposredno iz ustave, 26. člena. Druga pravna podlaga pa je določena v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Pravice žrtev vojnega nasilja so določene v 8. členu zakona. V 6. točki tega člena ima žrtev vojnega nasilja pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu. R. Slovenije vse do dneva razglasitve sodbe sodišča prve stopnje takšnega zakona ni sprejela, zato je pravica, ki jo ureja ZZVN prazna, zgolj na papirju in neuresničljiva. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zato naložilo z ustavno odločbo UI 86/94 zakonodajalcu, da to protiustavnost odpravi v 6 mesecih po objavi te odločbe v uradnem listu. Ker država vse do danes tega zakona ni sprejela, bi lahko takšna opustitev pomenila tudi njeno odgovornost do tožnikov, zaradi katere bi lahko zahtevali plačilo odškodnine. V zvezi z argumenti sodišča prve stopnje, ki temeljijo na neuradnih podatkih (razne korespondence z nemškim zunanjim ministrstvom, članki v časopisu..) pa je še za dodati, da obstajajo uradni dokumenti, na katere bi se sodišče lahko in moralo opreti v kolikor bi štelo, da so odločilni. V kolikor pa je želelo ugotoviti, ali je Jugoslavija sprejela odškodnino tudi za posameznike, pa bi lahko opravilo uradne poizvedbe pri Z. R. Nemčiji, seveda po diplomatski poti. Šele tak uraden podatek bi lahko sodišče dokazno ocenjevalo. Tudi zaključki sodišča o tem, da je bivša SFRJ imela vprašanje vojne odškodnine za dokončno rešeno, iz česar izhaja, da je dobila odškodnino tudi za posameznike, so preuranjeni. Organi SFRJ so namreč ob koncu 80 let poslali Z. Nemčijo zahtevek, naj plača odškodnino za okrog 240.000 vojnih ujetnikov in 800000 interniranih v raznih taboriščih med drugo svetovno vojno. Tudi odgovori na pisma, ki jih je v zvezi z vojno odškodnino rdeči križ Jugoslavije poslal Zveznemu sekretariatu za zunanje zadeve 25. 9. 1990, 2. 10. 1990 in 25. 12. 1990 dokazujejo, da tudi država Jugoslavija vprašanj vojnih odškodnin iz druge svetovne vojne ni imela dokončno za rešene. Tudi iz delovanja in borbe žrtev vojnega nasilja za svoje pravice, izhaja, da Nemčija te odškodnine v celoti ni izplačala. 50. člen Ustave Republike Slovenije, ki ureja pravico do socialne varnosti v III. odst. sicer določa, da je vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom. Vendar pa ta določba ne pomeni, da je Slovenija uredila takšno posebno varstvo, ker se je čutila odgovorno in ker je že prejela odškodnino od povzročiteljice škode, pač pa je takšna določba izpeljana iz 2. člena Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Kot socialna država pa zagotavlja varstvo tudi za posebne skupine ljudi, ki so še posebej ogrožene. Ravno zaradi tega pa Ustava zagotavlja v 50. členu vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja posebno varstvo v skladu z zakonom. Tudi Zakon o žrtvah vojnega nasilja in napovedani Zakon o poplačilu vojne odškodnine ne priznavata odškodninske odgovornosti R. Slovenije za škodo, ki je žrtvam za časa vojne nastala. Žrtvam vojne zagotavljata ta zakona le posebne dosmrtne ugodnosti v obliki denarne pomoči, olajšav pri plačevanju zdravstvenega zavarovanja pri pokojninski dobi in tako dalje. Zato na podlagi sprejetja teh zakonov tudi ni mogoče šteti, da je R. Slovenija pripoznala svojo odškodninsko odgovornost, da je dolžna plačati tožnikom odškodnino za zahtevano negmotno škodo, ki so jo kot vojne žrtve zaradi nečloveškega ravnanja okupatorja utrpeli v drugi svetovni vojni. Pritožbeno sodišče k tem vprašanjem, ki so delno pravna, še bolj pa politične narave dodaja, da je sicer žalostno, da ima vsak oškodovanec iz prometne nezgode, pa četudi so bile njegove poškodbe lažje, pravico do ustrezne odškodnine, medtem ko žrtve vojnega nasilja čakajo na odškodnino, ki bo ne glede na višino, le v manjši meri pomenila satisfakcijo za njihovo trpljenje, vendar pa mora sodišče v civilnem sporu, ki to je, soditi po pravilih, ki jih določa ZPP. Ker ni tožen neposredni povzročitelj škode, ampak tožeča stranka zatrjuje odgovornost svoje države, ki je bila prav tako žrtev napada, bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju ugotoviti ali tožena stranka dejansko odgovarja. Pri tem bo moralo upoštevati tudi vse navedbe tožene stranke tako v njenih vlogah kot tudi v pritožbi. Ob pravilni pravni podlagi bo moralo razčistiti ali in v čem je podana protipravnost R. Slovenije in ali, v kolikor bo ugotovilo, da ta obstaja, je med to protipravnostjo in škodo podana vzročna zveza. Ko bo to ugotovilo pa bo moralo ponovno obravnaati ugovor zastaranja in v zvezi s tem dosednje toženkine navedbe. Šele nato pa se bo lahko ukvarjalo tudi z višino škode, pri čemer pa bo moralo slediti načelu, da Slovenija oz. bivša SFRJ prav gotovo ni dolžna plačati višje škode, kot pa bi jo žrtve vojnega nasilja prejele do agresorja. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo čl. 354 ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo že po temelju, zato se o pritožbi tožeče stranke o tem, ali je bila prisojena odškodnina primerna oz. da je ta odškodnina bistveno prenizka, ni ukvarjalo. Glede na razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški tega pravdnega postopka.