Jedro

Stranski intervenient je bil v spornem obdobju sposoben za opravljanje del v skladu z odločbo ZPIZ, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil stranski intervenient v spornem obdobju nezmožen za delo zaradi bolezni, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 2. 12. 2013 ter delno odločbo št. ... z dne 7. 11. 2013 glede odločitve, da je stranski intervenient A.A. od 9. 11. 2013 zmožen za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti po odločbi ZPIZ ter da se ugotovi, da je stranski intervenient A.A. nezmožen za delo zaradi bolezni v polnem delovnem času tudi od 9. 11. 2013 in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bil stranski intervenient v spornem obdobju sposoben za opravljanje del v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 5. 12. 2012, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je brez dela na višini ali nad globino, brez dela z ali bo nevarnih strojih, ne ponoči, ne kot poklicni voznik od 7. 5. 2012 dalje.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju z listinskimi dokazi. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča in zaključki v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v B., ker niso skladni z dejanskim zdravstvenim stanjem stranskega intervenienta. Ta je na zaslišanju izpovedal, da ne more niti stati pri miru, držati se mora pri hoji, težave ima z oceno nevarnosti in se zato poškoduje (opekel se je, porezal z žago, poškodoval s sekiro), torej ni zmožen opravljati nobenega dela, niti dela z omejitvami, ki jih je določila invalidska komisija. Izvedenski organ je pavšalno zaključil, da naj bi bilo ob upoštevanju psihičnih motenj in telesnih bolezni upoštevano tudi funkcioniranje stranskega intervenienta in da vseh težav ni mogoče pojasniti z ugotovljeno psihično motnjo pri stranskem intervenientu. Ne izvedensko mnenje, ne njegova dopolnitev nista razumljiva in utemeljena, saj ne povesta kako zdravstvene težave stranskega intervenienta in z njimi povezane konkretne težave v vsakodnevnem življenju, vplivajo na funkcioniranje stranskega intervenienta. Komisija se do izvida nevrologa z dne 17. 10. 2013 ni opredelila, čeprav je podala mnenje, ki nasprotuje takšnim zaključkom (gre za motnje pri hoji, motnje ravnotežja, pozabljivost, raztresenost in vrtoglavost). Stranski intervenient z diagnostiko ni zaključil, ima še vedno predvidene preglede pri specialistih. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da specialistka medicine dela A.A. ni izdala zdravniškega spričevala za opravljanje dela na delovnem mestu pralec, čeprav to delovno mesto upošteva vse razbremenitve, ki izhajajo iz nepravnomočne odločbe ZPIZ o invalidnosti in je tako dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče se tudi ni opredelilo do kontradiktornih zaključkov v izvedenskem mnenju in sicer, da je stranski intervenient sposoben za opravljanje drugega dela v svojem poklicu, da pa ni sposoben opravljati dela poklicnega voznika. Stranski intervenient je poklicni voznik in drugega dela kot vožnje v njegovem poklicu ni. Torej ni jasno, kaj je sploh lahko drugo delo pri poklicnem vozniku glede na omejitve, ki jih ima stranski intervenient. Sodišče je spregledalo, da se pri zavarovancih v delovnem razmerju začasna nezmožnost za delo praviloma ocenjuje za delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Stranski intervenient ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poklicni voznik, za kar pa ni sposoben. Ni logično, da težave v zvezi s spanjem ne bi povzročale ovire pri vsakem poklicu, ki bi ga stranski intervenient opravljal, še večja pa je ta ovira pri opravljanju dela poklicnega voznika. Pritožba uveljavlja tudi procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer zaradi zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem osebne zdravnice stranskega intervenienta, z zaslišanjem direktorja pritožnika in z zaslišanjem C.C. dr. med.. Osebna zdravnica je tista ki najbolje pozna zdravstveno stanje in težave stranskega intervenienta in tudi zanj skrbi. Direktor pritožnika bi lahko na zaslišanju pojasnil dejstva in razloge, zaradi katerih bi stranski intervenient pri svojem delu ogrožal tako sebe kot druge zaposlene pri pritožniku in ker je seznanjen z zdravstvenim stanjem stranskega intervenienta bi tudi izpovedal, kako ta dnevno funkcionira. C.C. je podal izvid z dne 7. 5. 2012, iz katerega izhaja, da stranski intervenient ni več zaposljiv zaradi psihoorganskega sindroma oz. lakunarne demence. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da ne drži, da bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi nejasni in v nasprotju z listinskimi dokazi, ravno nasprotno, sodišče se je do dejstev in dokazov, ki so bistveni za odločitev v predmetnem sporu podrobno opredelilo. Tekom postopka se je pokazalo, da subjektivne navedbe stranskega intervenienta, glede zdravstvenih težav in zmožnosti opravljanja dela pri delodajalcu, bistveno odstopajo od objektivnih ugotovitev, ki sledijo iz obsežne medicinske dokumentacije, pridobljene z izvedbo preiskav, ki so bile ciljno usmerjene prav v ugotavljanje subjektivnih navedb stranskega intervenienta. Sodišče je pravilno ugotavljalo ali je stranski intervenient glede na svoje zdravstvene težave, zmožen za delo v skladu z omejitvami po citirani odločbi ZPIZ. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti do kršitev, ki jih pritožba posebej izpostavlja.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 2. 12. 2013 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika z dne 7. 11. 2013. Imenovani zdravnik je z zadnje citirano odločbo odločil, da je A.A. od 29. 10. 2013 do 8. 11. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 9. 11. 2013 dalje pa je zmožen za delo kot invalid III. kategorije po odločbi ZPIZ-a. 7. Pravna podlaga za odločanje v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006 s spremembami - v nadaljevanju ZZVZZ), ki v določbah od 80. do 82. člena ureja pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije. Navedeni odločajo tudi o začasni nezmožnosti za delo in sicer za prvih 30 dni osebni zdravnik, nato imenovani zdravnik in v primeru pritožbe zavarovanca oz. delodajalca zdravstvena komisija. Zadržanost zavarovanca od dela, v skladu z 232. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 s spremembami - v nadaljevanju: Pravila), nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opraviti svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

8. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju z listinskimi dokazi. Pritožba se v bistvu ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in z izvedenskim mnenjem izvedenskega organa, postavljenega pred prvostopenjskim sodiščem. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Lahko se preizkusi, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med sabo niso v nasprotju. Tudi pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi bilo izvedensko mnenje izvedenskega organa nedosledno ter da bi bilo neskladje med zaključki komisije z v postopku izvedenimi dokazi in predloženimi listinami ter da izvedensko mnenje ni izdelano v skladu s pravili stroke in znanosti. Sodišče je vse zdravstvene težave stranskega intervenienta, ki bi eventualno vplivale na njegovo sposobnost opravljanja del po izdani odločbi ZPIZ-a, dokazno ocenilo in se do posameznih izvidov tudi določno opredelilo.

9. Tudi ni podana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena zaradi zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem osebne zdravnice stranskega intervenienta z zaslišanjem direktorja pritožnika in z zaslišanjem nevropsihiatra C.C. dr. med.. Sodišče je v zadostni meri pojasnilo, zakaj ni izvedlo dodatnih dokazov, kakor jih je predlagal tožnik (23. točka obrazložitve). Z navedeno obrazložitvijo se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Pri tem še dodaja, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Glede dela zmožnosti stranskega intervenienta je sodišče odločilna dejstva razčiščevalo prav z izvedenskim organom, s pribavo dopolnilnega mnenja in tudi z zaslišanjem sodnega izvedenca na glavni obravnavi. Iz navedenih razlogov ni bilo potrebno zaslišati še osebne zdravnice in direktorja tožnika, saj gre za spor, v katerem je sodišče iskalo odgovore s področja medicinske stroke ali je bil stranski intervenient oz. njegovo zdravstveno stanje objektivno takšno, da je vplivalo na njegovo delazmožnost v takšnem obsegu, da v spornem obdobju ni bil sposoben delati. Izvid C.C., nevropsihiatra pa je bil tudi upoštevan v okviru mnenja izvedenskega organa, prav tako pa so bile po tem izvidu opravljene še novejše diagnostične preiskave, ki postavljene diagnoze s strani C.C. niso potrdile.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotavljalo ali je stranski intervenient sposoben opravljati dela po dokončni odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 5. 12. 2012, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, to je brez dela na višini ali nad globino, brez dela z ali ob nevarnih strojev, ne ponoči, ne kot poklicni voznik od 7. 5. 2012 dalje. Stranski intervenient je s strani delodajalca razporejen na čakanje, ker delodajalec nima zanj ustreznega dela (kakor izhaja iz izpovedi stranskega intervenienta).

11. Sodišče prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navaja, da pritrjuje tožniku in stranskemu intervenientu, da ima ta določene zdravstvene težave, ki mu otežujejo vsakodnevno funkcioniranje, po drugi strani pa težave, ki so pri stranskem intervenientu prisotne ga ne omejujejo pri opravljanju vseh del, posebej ne del, za katere je sposoben opravljati v skladu z omejitvijo kot invalid III. kategorije invalidnosti.

12. Stranski intervenient je opravil veliko diagnostičnih preiskav. Iz MOCA testa izhaja, da gre pri njemu za blago kognitivno motnjo in ne za demenco, kar pomeni, da ne gre za take posebnosti, ki bi pomenile nezmožnost stranskega intervenienta za opravljanje dela. EMG in VEP preiskavi, opravljeni 20. 9. 2013, nista pokazali nenormalnosti v delovanju mrežnice ali v prevajanju po retrobulbarnih vidnih poteh, izvid je normalen. Navedene preiskave so bile narejene zaradi zatrjevanja stranskega intervenienta o njegovem funkcioniranju ter v povezavi z zdravniškim spričevalom z dne 10. 6. 2003, v katerem je navedeno, da ni končano zdravljenje in da je potrebna zaradi sprememb v možganovini nadaljnja diagnostika in zdravljenje. Preiskave in izvidi z dne 3. 9., 9. 9., 20. 9. in 7. 10. 2013 niso potrdile navedenih zatrjevanj. Ugotovljeni rezultati bistveno ne odstopajo od normale in ne potrjujejo subjektivnih navajanj in težav stranskega intervenienta.

13. V točki 17. obrazložitve je prvostopenjsko sodišče obsežno pojasnilo, kako ocenjuje izvid specialista med. dela z dne 10. 6. 2013. Z navedeno obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

14. Pri stranskem intervenientu lobalna funkcija ni pokazala posebnosti, testiranje za boreliozo je bilo negativno, EMG in VEP izvida sta bila brez posebnosti, MOCA test je pokazal blago kognitivno motnjo, vendar ne gre za demenco. Test srednjega trajanja budnosti objektivno prekomerne dnevne zaspanosti ne potrdi, EMG je ugotovil nevropatijo blage do zmerne stopnje. Funkcionalno stanje pljuč je takšno, da se priporoča stranskemu intervenientu delo le v ugodnih klimatskih pogojih, kjer ni v zraku toksičnih alergenih snovi. Objektivni diagnostični testi torej niso pokazali in potrdili subjektivnih motenj, kakor jih navaja tožeča stranka. Niti ne gre za tolikšno prizadetost z nevrološke strani, da bi bilo utemeljeno mnenje o popolni dela nezmožnosti.

15. Izvid nevropsihiatra z dne 7. 5. 2012 je posebej pojasnil tudi izvedenec prof. dr. D.D., zaslišan na glavni obravnavi dne 16. 12. 2013. Anskiozna depresivna motnja ne presega stopnje, ki bi predstavlja omejitev za delo v skladu z že podanimi stvarnimi razbremenitvami iz invalidske odločbe. Gre za psihično motnjo, ki se kaže z anksioznostjo in simptomi depresije, ki pa ne dosegajo intenzitete niti za blago depresivno epizodo niti za katerokoli drugo psihično motnjo izmed psihičnih motenj, ki se pretežno klinično kažejo z anksioznostjo in tožnik prejema ustrezno psihofarmakoterapijo z antidepresivom Coaxil. Iz izvedenskega mnenja je tudi razvidno, da je znano, da niti blaga depresivna epizoda pomembneje ne ovira posameznikovega funkcioniranja pri delu. Pri stranskem intervenientu pa je mešana anksiozna depresivna epizoda, po intenziteti izraženosti psihopataloških pojavov še manj intenzivna od navedene in tako ne vpliva pomembneje na funkcioniranje posameznika in posledično tudi ne na njegovo delazmožnost. 16. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje prvostopenjski sodbi in se strinja tako z dejanskimi, kakor s pravnimi zaključki, navedenimi v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča. 17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. členom ZPP, upoštevaje prvi odstavek 165. člena ZPP, krije stroške pritožbe sam.