Jedro

Po 2. členu pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu lahko v posamezni naziv napreduje, kdor ima z zakonom določeno strokovno izobrazbo, je opravil strokovni izpit, je uspešen pri delu, se strokovno izobražuje, izpopolnjuje in usposablja ter opravlja drugo strokovno delo ter je izpolnil določeno dobo dela v vzgoji in izobraževanju, kar vse je tožena stranka glede na tožnikovo delovno dobo upoštevala in tožnika pravilno uvrstila v ustrezni naziv.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo v delu, kjer uveljavlja pravico do napredovanje v naziv svetnik, tožniku pa za dobo desetih let, šteto od dneva izdaje odločbe, podelila naziv mentor. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik izpolnil pogoje za napredovanje v naziv mentor po 1. odstavku 5. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu, ni pa izpolnil pogojev za pridobitev naziva svetnik po 2. odstavku 20. člena, ker do 8.8.1992, ko je pričel veljati navedeni pravilnik, ni izpolnil 15 let delovne dobe v vzgoji in izobraževanju. Pri tožniku pa tudi po 7. členu istega pravilnika niso izpolnjeni pogoji za napredovanje v naziv svetnik; za napredovanje po tej določbi mora delavec, ki želi pridobiti naziv svetnik, imeti naziv svetovalec najmanj 5 let. Tožnik, ki je diplomirani inženir elektrotehnike, zaposlen na Srednji šoli tehniških strok ...srednjem , navaja predvsem dejanske okoliščine, da je poleg svojega rednega dela opravljal dodatno vzgojno izobraževalno - strokovno delo, z več kot polovičnim delovnim časom. Pravilnik, na katerega se sklicuje tožena stranka, je štel za korektnega, pričakoval je napredovanje vsaj v naziv svetovalec. Smiselno meri tožba na odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu določa za pridobitev naziva svetovalec izpolnjenih najmanj 10 let, za naziv svetnik pa najmanj 15 let dela v vzgoji in izobraževanju, tožnik pa je začel delati v vzgoji in izobraževanju septembra 1985, kar pomeni, da je ob uveljavitvi navedenega pravilnika na tem področju imel manj kot osem let delovne dobe. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Napredovanje učiteljev in vzgojiteljev (v nadaljnjem besedilu: pedagoški delavci) v osnovnem in srednjem šolstvu ureja pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS štev.39/92). Ta v 2. členu določa, da lahko v posamezni naziv napreduje, kdor ima z zakonom določeno strokovno izobrazbo, je opravil strokovni izpit, je uspešen pri svojem delu, se strokovno izobražuje, izpolnjuje in usposablja ter opravlja drugo strokovno delo, ter je izpolnil določeno dobo dela v vzgoji in izobraževanju. Iz podatkov spisov je razvidno, da je tožena stranka na podlagi po tožniku predloženih dokazil ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje strokovne izobrazbe in strokovnega izpita, uspešnosti dela kot tudi drugo strokovno delo, vendar pa ne izpolnjuje pogoja določene dobe dela v vzgoji in izobraževanju. Te ugotovitve tožnik ne prereka. Tožena stranka je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila ustrezne določbe materialnega predpisa ter tožniku v zadostnem obsegu pojasnila razloge za odločitev v izpodbijani odločbi, katerih bistvo je: da tožnik za napredovanje v naziv svetnik ne izpolnjuje z navedenim pravilnikom predpisanega pogoja delovne dobe po 2. odstavku 20. člena, za napredovanje v naziv svetovalec pa ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 20. člena navedenega pravilnika.

Na dejanske okoliščine, ki jih je tožnik navajal pretežno že v vlogi, deloma pa v tožbi, so se opirale že spredaj navedene ugotovitve tožene stranke o izpolnjevanju pogojev, razen delovne dobe v vzgoji in izobraževanju. Ker drugih kriterijev in pogojev za napredovanje poleg omenjenih navedeni pravilnik ne določa, z uveljavljanjem dejanskih okoliščin, da je opravljal in izvajal poleg svojega rednega dela tudi dodatno vzgojnoizobraževalno strokovno delo z več kot polovičnim delovnim časom, tožnik v tožbi ne more uspešno uveljavljati.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na materialnem predpisu, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih , ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.